Neslavne barabe

Pozabite na No Country for Old Men, it’s really all about the Inglourious Basterds.

Gre za pravi pravcati alternativnozgodovinski zaplet, vreden Tarantina. Urbanija in njegova peščica neslavnih barab se na nacionalki in izven nje bori proti bistveno številčnejšim nacijem, ki bi radi izpeljali končno rešitev.

Ker so naciji že zdavnaj zapravili svojo človečnost, Urbanija et co. v skladu s tarantinovskim etosom uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva in so povsem brez milosti.

Da je prispevek o prepovedi Mladine za Dnevnik naredil ravno Gašper Petovar, ni nobeno naključje. Prva povezava do Inglourious Basterds je seveda njegov roleplaying fetiš na naci uniforme. A gre dlje od tega.

Še kot novinar Sveta24 je bil Petovar leta 2019 producent in soscenarist kratkega filma Za vsako ceno (!). Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu Muvit v Novi Gorici (!) in osvojil tretjo mesto, žirija pa ga je primerjala z ničimer drugim kot s filmi Quentina Tarantina.

In other words, evo vam Štefančiča po Štefančiču.




Koledar 2022: Slovenija, od kod lepote tvoje?

Slovenija, od kod lepote tvoje? No, like literally, od kod? Smetnjakov koledar za leto 2022 je posvetilo stock photo nacionalizmu oziroma patriotizmu, če hočete.

Drugače rečeno, brezmejna ljubezen do domovine je videti natanko kot ta koledar. Od Triglava do Goriških brd, od Kočevskega Roga do Mesečevega zaliva. Slovenija še nikoli ni bila tako lepa, prostrana, veličastna, in to do točke, ko postane malodane neprepoznavna. Ballard je nekoč zapisal, da je edini tuj planet Zemlja. Mi odgovarjamo, da je ni večje potujitve od domoljubja, pri čemer je dom mišljen v vseh pomenih besede. Da, to je koledar, ki ga lahko podarite celo svoji SDS/NSi žlahti.

Težava stock photo nacionalizma, kot ga izvaja ta vlada oz. SDS, ni v stock photo, temveč zgolj v tem, da pri tem ne gre dovolj daleč. Še več, za sabo poskuša prikriti sledi. Na našem transdomoljubju je, da to zgrešeno taktiko popravimo. Branko Grims ima kot ponavadi delno prav: tujemu etnu dajati prednost pred domačim je nerazumljivo. A velja, jasno, tudi obratno. Prej gre za to, da sta domače in tuje zamenljiva in izmenljiva, nekje vmes pa se upehajo tudi dolgovezne prilike o tem, kaj je fejk in kaj ne.

Je domoljublje ozdravljivo? Seveda je. Ozdravite ga s Smetnjakovim transdomoljubnim koledarjem.

Cena: 18 evrov / Dimenzije: 420x297mm

Osebni prevzem v Ljubljani (sicer +2€ za poštnino).

Za naročila pišite na mi.smo(at)smetnjak.si.




Ko je Krkovič srečal Deborda

Tale Krkovičev pasus s slovite Gen-I tiskovke je bil dokaj preslišan:

»Te igrice, ki jih jaz doživljam to leto dni v našem skupnem delu in sodelovanju in tako naprej, spremljam zadeve, veste … Pa to je groza. To dotika mojo stroko. Jaz sem šolan za čudne stvari, ki jih večinoma ne poznate in je prav, da jih ne. Ampak tudi takšni moramo biti, če ne, ne bi opravil svojega posla takrat. In verjemite mi, da večino teh načinov dela, predsednik – naj vas potolažim, želel bi vas pa tudi malo nasmejati, to je moj stil vedno bil, smejite se –, verjemite mi, da sodi v pratiko, v zbirko humorja tajnih in obveščevalnih služb. In takšen način se ti ljudje gredo.«

Natanko zaradi tega in seveda izpostavljene Snežičeve vloge smo šli znova brat Debordove Komentarje k družbi spektakla, kjer paralel oziroma – s Pezdir-JJ besednjakom – vzporednih mehanizmov jasno ne manjka. A čisti goldmine je tale odlomek, ki se poleg vsega še eksplicitno fokusira na funkcioniranje energetskih podjetij:

»Vsaka država, če ne omenimo številnih nadnacionalnih zvez, ima danes nedoločeno število policijskih ali protivohunskih in tajnih služb, državnih ali paradržavnih. Tudi veliko zasebnih družb se ukvarja z nadzorom, zaščito, informiranjem. Velike multinacionalne družbe imajo seveda svoje lastne službe; toda imajo jih tudi nacionalizirana podjetja, celo skromnejša, ki ravno tako vodijo svojo neodvisno politiko na nacionalni in včasih na mednarodni ravni. Združenje jedrske industrije se lahko na primer upira naftarjem, četudi so eni in drugi lastnina iste države in so poleg tega dialektično povezani v naporu, da bi ohranili visoke cene nafte na svetovnem trgu. Vsaka varnostna služba posamezne industrije se bori proti sabotažam v svojem krogu in jih po potrebi povzroča drugim: kdor ima velik interes pri gradnji pomorskih predorov, mu ustreza nezanesljivost trajektov, najame lahko časopise v finančnih težavah ter jim to nevarnost ob prvi priložnosti in brez premisleka pokaže; in kdor konkurira Sandozu, je brezbrižen do podtalnice v renski dolini.«

Formalna Krkovičeva vloga v podjetju najbi bila, da s »svojimi številnimi poznanstvi pomaga najti strehe, na katerih hoče Gen-I izgraditi največjo sončno skupnost v Evropi«. Iz zgoraj povedanega je dovolj razvidno, da so bile naloge še vedno primarno obveščevalne in protiobveščevalne. To, da je JJ tako stereotipen zlobec, kot pač je, nas vsekakor odločno preveč zanaša v smer manihejskih pravljic, kjer se po dobri stari večni navadi spopadata dobro in zlo. Zagotovo bo treba znova odrasti, še preden bo te SDS-ovske kalvarije konec. Drugače rečeno: to, da je zlobec, sploh ni Janšev največji problem. Zdi se, da so najslabše pri njem ravno selekcijski mehanizmi, ki ne vodijo drugam kot v, kot je dejal sam Krkovič, »svojevrstno katastrofo« oziroma, z nace besednjakom, degeneracijo.

P. S. Ob vsem tem smo se spomnili Marka Pogorevca, nekdanjega generalnega direktorja policije in kasneje šefa varnosti na Mobitelu/Telekomu. Reporter ga je – nekako strukturno nujno – ravno pred kratkim spet detektiral in zapisal: »Svoj vpliv je spletel praktično na vseh področjih in pri vseh političnih strankah – od SD in drugih strank tranzicijske levice pa do cerkvenih krogov, NSi in SDS.« Zadnje čase deluje tudi v energetiki, kjer naj bi lobiral, da posle dobiva – kdo drug kot – Janez Škrabec. Reporter članek o Pogorevcu zaključi takole: »Naokrog razlaga, da je njegova naloga in poslanstvo razdirati sedanjo vladno koalicijo in ustvarjati razmere za sodelovanje SD in NSi v prihodnji vladi. Kot glavno zaveznico pri tem omenja evropsko poslanko Ljudmilo Novak.” Let a thousand mafias bloom.



Tags: Revisionisms

Der Unter-gang

»Medij je sporočilo.« Marshall McLuhan, 1964

»Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari.« Theodor Adorno, 1967

Oziroma kot gre daljši pasus iz Vidikov novega desničarskega radikalizma: »Za ta gibanja je, nasprotno, značilna izredna perfekcija sredstev, namreč v prvi vrsti propagandističnih sredstev v najširšem smislu, kombiniranih z zaslepljenostjo, še več, abstruznostjo ciljev, ki se pri tem zasledujejo. In menim tudi, da prav ta konstelacija racionalnih sredstev in iracionalnih ciljev, če povemo kar najbolj kratko in jedrnato, nekako ustreza celotni civilizacijski težnji, ki vendarle meri v takšno perfekcioniranje metod in sredstev, medtem ko vsedružbeni cilj pri tem pravzaprav sploh ni upoštevan. Propaganda je genialna predvsem zato, ker pri teh političnih strankah in gibanjih izravnava razliko, in sicer nedvomno razliko med realnimi interesi in insinuiranimi, hlinjenimi cilji. Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari. Ko se sredstva v čedalje večjem obsegu nadomeščajo s cilji, lahko skoraj rečemo, da je propaganda v teh desničarskih radikalnih gibanjih substanca politike. In prav nič naključnega ni, da sta bila tako imenovana firerja nemškega nacionalsocializma, Hitler in Goebbels, v prvi vrsti propagandista in sta njuna produktivnost in fantazija našli pot v propagando.«

Tako gre tudi na Janšo gledati predvsem kot dovršen propagandni stroj FSPN (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo aka FDV-to-be) formacije, ki ni določenih inputov očitno nikoli pozabil in se spotoma še dodatno posodablja. JJ twitter ni nikakršna distrakcija, twitter je sporočilo, twitter je substanca politike. Kot Adorno eksplicitno poudari: »Teh gibanj ne smemo podcenjevati zaradi njihove nizke duhovne ravni in dejstva, da nimajo nikakršnih pravih teorij. Menim, da bi šlo za popoln manko politične perspektive, če bi zaradi tega verjeli, da so neuspešna.« Kljub temu je popolnoma jasno, da – vsaj z vidika skupnega dobrega – vsa ta perfekcija nima posebno blagodejnih učinkov na upravljanje države v kriznih, izrednih razmerah. Bagolovsko rečeno, propaganda tu ni drugega kot agenda propada. Ali še enkrat z Adornom: »Kdor ne vidi pred sabo ničesar in kdor noče spremembe družbene baze, mu pravzaprav ne preostane drugega, kot da z Wagnerjevim Vodanom reče: ’Veš li, kaj hoče Vodan? Konec.’ In ta zaradi lastnih družbenih razmer hoče konec, propad, vendar ne propada lastne skupine, temveč po možnosti propad celote.« Let’s call this gang der Untergang.



Tags: Culture War

КАФАНА x Smetnjak: the Fascionista Collection

Since КАФАНА is frog-friendly and Smetnjak Pepe-compatible it was only a matter of time before these two met, bred, and produced what is known as the Fascionista collection. T-shirts are made from 100% cotton, one size fits all. Order here.

There’s the end quote of Walter Benjamin’s classic essay The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction: “Mankind’s self-alienation has reached such a degree that it can experience its own destruction as an aesthetic pleasure of the first order. This is the situation of politics which Fascism is rendering aesthetic.” It’s one of those quotes that the normie left-wingers love to refer to. We would add to this quote another very controversial one from Ernst Lubitsch’s wartime comedy To Be or Not to Be. A Polish actor posing as a Gestapo guy thus describes the concentration camps: “We do the concentrating and the Poles do the camping.” So, if we combine these two quotes, we could say: right now the government does the fascism and Smetnjak does the aesthetization. You just pull this process apart and make something happen. It’s a match made in heaven… and hell.