Ljubljana ima dve Mačkovi. Prva je uradna in uradniška. Druga neuradna, promenada (kar sanjajte, da le do Šuštarskega mostu) “ljudi v belem”, desni breg Ljubljanice, la Rive Droite. Ko človek zapre oči in promenadnike-rezidente skuša vizualizirati, zagleda:
Desni breg z levim najbolj famozno povezuje Tromostovje, pri katerem so se v osemdesetih šminkerji obredno spopadali s punkerji. Lokalna West Side Story.
Punk je reaktiven žanr, rečeno v srednješolskem, bolje, srednješolarskem toposu, ki je v teh rečeh tako centralen: punkrti so nesamostojneži, vselej morajo s prstom (po možnosti s sredincem) kazati na druge najstnike, da bi lahko definirali lastno identiteto. Je še kateri žanr, ki bi bil manj glasba in bolj brand? Je še kateri žanr, ki bi se v svojem psevdo počutil bolje?
Backstreet Boys s kontraparodijo v spotu Just Want You to Know, morda ravno s tem, da ta še bolj kot druge zadeva njih same, dosežejo sintezo, nekakšen moment sprave (ki je morda v zasnovi enostranska poteza, a lahko deluje na obeh straneh). Ko se vživijo in prepoznajo v hair metalu, hkrati prikličejo gibanje, ki ga je upokojilo: grunge.
Kar je še ena variacija na temo punkerji in šminkerji, le da so slednji tisti, ki zatrdijo: »Saj smo vendar vsi boy bands, saj vendar vsi delamo pussy music. Vse razlike, ki se ustvarjajo med nami, so le generator in ojačevalec potrošniških izbir.« Kategorija iskrenosti vsaj enkrat poskrbi za presenečenje.
Tam nekje, včasih tako daleč, da pozabiš, da čisto blizu, obstajajo tudi kulturosfere, v katerih je človek vselej znova na začetku, v letu nula. Zgodovina nima lekcij, če se zanašaš na spomin zlate ribice. Na sončni strani Pola Pota, brez možnosti Ameriškega psiha.
Leave a Reply