Witold Gombrowicz v Louvru:
“Gneča na stenah, slike so neumno obešene, ena poleg druge. Kolcanje nagrmadenosti. Kakofonija. Beznica. Leonardo se tolče po gobcu s Tizianom. Škilavost je tu vsemogočen vladar, saj gledaš eno, ko ti drugo od strani leze v oko … Hoja od enega k drugemu, ustavljanje, ogledovanje. Svetloba, barva, oblika, ki so te še pred trenutkom, na ulici, veselile, ti tu, ko se ena čez drugo lomijo na toliko variant, lezejo v grlo kot flamingovo pero na koncu starorimske pojedine.
Dokler končno ne prideš do svetega kotička, kjer kraljuje ona, Gioconda! Pozdravljena, Kirka! … prav tako pridna in zaposlena kot njega dni, kot sem te gledal, neutrudno spreminjaš ljudi, resda ne v svinje, temveč v butce! Spomnil sem se na Schopenhaurjevo prepadlost ob misli na večnost mehanizma, po zaslugi katerega tam nekje želve že tisočletja vsako leto prilezejo iz morja na neki otok, da bi izvalile jajca – in jih vsako leto, potem ko zvalijo jajca, požrejo divji psi. Že pet stoletij se pred to sliko vsak dan zbira cela množica, da bi doživela kretensko zijanje gobca, ta slavni obraz jim vsak dan poneumlja obraze … klik! Američan s fotografskim aparatom. Drugi se prizanesljivo nasmihajo v blaženi nevednosti, da je njihova kulturna prizanesljivost prav tako neumna.”
Leave a Reply