Ko skušaš bežnemu znancu na ulici razložiti, zakaj ob dogajanju v in pred Moderno galerijo čutiš sram, se težko izogneš sumničavim pogledom. The Lovest pa ja ni nič drugega kot prijazna in razigrana plaža, nič škodljivega ne more biti. Pa ne da jim zavidaš? Raje se na hitro posloviš. Ko nato izveš, da nameravajo na oder prizorišča pred Moderno postaviti dogodek pod parolo “Happy People Are The Prettiest“, se ne moreš več zadržati.
***
The Lovest je čista pozitiva. “Tako lepi, svetli ljudje.” Tako svetli in brezmadežni, kot bi jih okopali v varekini. Ambicija reševanja sveta je vedno nekje blizu. Glavni in edini možen adut, s katerim se loteva tega projekta, je naivnost. Ta se dojema kot obramba iskrenosti (torej prav ta naivnost, ki se po Adornu ne zaveda, da bi to, kar iskreno izraža, lahko bila vnaprejšnja, tipizirana vednost, posredovana ali vsiljena s strani aparatov družbenega nadzora). The Lovest je pozitivnost, ki tolerira vse, razen negativnosti, spreminjanje sveta, ki je v konfliktu le s konfliktnostjo, in sreča, ki je nesrečni ne zanimajo. Vse to zapakirano v priliznjeno estetsko embalažo, skupaj z dvojno dozo anestetikov in EU/državno/občinsko žepnino.
“Happy & pretty” dimenzija, ki jo vzpostavlja The Lovest, je kot magični svet, v katerem prebiva My Little Pony. Besedišče je ustrezno: lepotička, lubika, pikica, ❤ in mwa, mwa. Tudi scenografija je primerno pravljična: sladkarije in igračke, cvetje v laseh ter drugi mavrični rekviziti. To je svet, v katerem se ljudje ne potijo, kaj šele, da bi kdo prdnil (ali skrbel, kako bo plačal stroške). “Oh, pony princess, you are so pretty!”
Čeprav je svet ponijev in samorogov na prvi pogled punčkast in otroško prijazen, se ti nekje v ozadju prikazuje Charlie in The Candy Mountain. Ta postane kar preveč ustrezna analogija za The Lovest. Candy Mountain? “It is the land of sweets and joy and joyness!” Se ti zajebavaš? Pa saj to je le … “Shun the non-believer, shun!” Konča se z ukradeno ledvico, ki je nujno donacija davkoplačevalcev.
Nasilnost postmoderno neobremenjene šale, ki je The Lovest, se pokaže ravno tukaj – ko jo postaviš nazaj v kontekst družbene realnosti. Medtem ko lepi in srečni rešujejo svet, tako da se pretegujejo na soncu, zanje plačujemo vsi, tudi ključavničar iz Dobrove in nižja uradnica iz Zaloga, ki sta po tej logiki grda in mizerna. Vse skupaj se tako izteče v groteskno karikaturo angažiranosti, ki ni zmožna artikulirati nobene zahteve: “hude zamisli” se praviloma končajo pri recikliranju in enoplastni kritiki fašizma, radikalna misel je radikalno odsotna, saj zahteva napor, ki ni prav nič lep in ne zagotavlja takojšnjega ugodja, niti ne sovpada z zapovedjo ležernosti. Še najbolj radikalna je naključnost scenskih rekvizitov, predmetnih in popredmetenih.
Občutek, da se umetniki iz Moderne ciničnosti svoje drže ne zavedajo, naredi vse skupaj še bolj problematično. Samozadostni v paktu z oblastjo svojo naivnost v imenu pozitivnosti povzdigujejo izven dosega skeptikov, ki bi si kot Charlie drznili prevpraševati legitimnost njihovega početja. A sreča je seveda prisilna tudi za tiste izven njihovega peskovnika: Be happy or else!
Morda v imenu pozitivnosti dodamo še disclaimer: tega ne pišemo le, ker bi hoteli kričati o vašem konformizmu, ampak ker bi si želeli nečesa boljšega.
Leave a Reply