Verjetno ste opazili, da je Smetnjak brez obraza.
Za začetek: ne mislimo, da obrazi o nas povedo karkoli. Drugače rečeno: če bi jih kazali, bi o sebi govorili nekaj, kar nismo. Prestali smo zrcalno fazo, jo pustili za sabo, ali vsaj zelo temeljito delamo na tem.
Obrazocentričnosti (identitete) se je treba upirati, to je eden poglavitnih bojev. Obraz ne počlovečuje, ne dokazuje človeškosti. Je obrazec, ki ponuja zgolj standardne odgovore.
Soočeni ste s facebookom brez obraza (vendar z obrazi drugih, ki se radi dajejo oz. se radi dajejo drug z drugim; z radodajnimi obrazi). Facelessbook. Knjige vendar morajo biti brez obrazov.
Smetnjak smo bezobrazni, kot bi dejala srbohrvaščina. Nesramni. Ali tudi brezsramni? Ne, nesramni smo ravno zato, ker čutimo sram, ker nas je sram. Sram zaradi sebe? Zagotovo, to terja že osnovna higiena, a sram nas je tudi zaradi vas, sram zaradi vseh nas.
Je to sram-v-imenu, nekakšno delegiranje, predstavništvo, reprezentacija, nekaj, s čimer načeloma nočemo imeti ničesar? Sami bi temu raje rekli surogat. Surogatni sram. Čutiti sram, ker ga drugi ne, kjer ga drugi ne. Nadomeščati. Na(do)mestnik je vselej od nečesa nižja funkcija, funkcija n-1. Je tudi začasna funkcija, funkcija za določen čas. To ponižanje, ta omejeni rok nas stimulirata. Podcenjevanje, ki nam ga izkazuje farsa, imenovana družba, si prizadevamo intenzificirati, stopnjevati, koncentrirati, pospešiti … To, da smo brez sleherne vrednosti zanjo, to, da smo smeti, v tem se valjamo kakor najbolj drekoljubni psi.
Obstaja fraza: to lose one’s face. Izgubiti obraz. Izgubiti ugled, dobro ime. Osramotiti se. Ni, da svojih obrazov ne kažemo iz bojazni, da bi se osramotili. Vseeno nam je, kaj si farsa, imenovana družba, misli o nas, nič takega, kar bi seglo do misli. Ne, prej gre za to, da se nam voljno razkazovanje obrazov zdi sramotno. Pomislite samo na logiko oglaševanja dobrodelnosti, ki nam moli zvezdniški obraz, katerega bedasta grimasa naj bi izboljševala svet. Tudi zato jih memeficiramo, ker so mumificirani, še preden se jih lotimo. Pomislite na obraz, ki lahko omaje, celo razveljavi dogodek. Pomislite na instagramiranje frisovja, ki moleduje za lajke. Tudi če obraz na teh podobah umanjka, se še vseeno vse vrti okoli njegove prisotnosti/odsotnosti, njegove prikritosti, odvrnjenosti, izrezanosti, obrezanosti.
Mi pravimo: če že obraz, potem naj bo brez posebnosti. Brezizrazni obraz, obraz nedoločljivega izraza. Jezusov obraz, ki “se ne zaustavlja na površini čisto človeških izrazov in občutkov”. Obraz Bressonovih filmov.
Za konec: naša identiteta ni skrivna, ni anonimna. Je brezobrazna. Je identiteta, ki se upira identiteti, ki se odpira neidentiteti.
Smetnjak smo … in nismo.
Leave a Reply