Ostanki brkov

V sedemdesetih se v San Franciscu pojavijo t. i. kloni, znani tudi kot Castro clones, ki prevzamejo pojavnost, identiteto pravih dedcev, heteroseksualcev, hard-working men. Nadenejo si uniforme možatih poklicev in možatega prostega časa, usnje, leviske, oprijete majice (wifebeaterje), kariraste srajce, teniske. Oprava, katere krona so brki v kombinaciji z zalizci. Iz Burta Reynoldsa nastane Freddie Mercury. Nadidentifikacija pred NSK. Perpetuum karnevala-življenja se vrti okrog 4 D-jev: disco, drugs, dish and dicks. Vse dokler ne vleti partycrasher, imenovani aids.

Michel Foucault že ve, kaj govori: »Toda trditev, da je homoseksualnost za moškega to, da ljubi drugega moškega – to iskanje načina življenja kljubuje ideologiji gibanj za seksualno osvoboditev iz šestdesetih. V tem oziru so pomembni brkati ‘kloni’. To je način, da se odgovori: ‘Ne boj se ničesar; bolj ko si osvobojen, manj boš ljubil ženske, manj se boš potapljal v poliseksualnost, v kateri več ni razlik med obema spoloma.’ To nikakor ni ideja velikega skupnostnega stapljanja.«

Gibanje, kakršno je Movember, klonovskim brkom, njihovemu ponosu, vzame ravno to. Potopi jih v skupnost poliseksualnosti, humanitarno razvedrilnost, podjetno veselost. Razredči njihovo voljo, da bi bili izključeni, otopi njihovo senzualnost s konsenzualnostjo. Brki postanejo, oh, tako zelo predsedniški.

Mike Post and Pete Carpenter – Magnum, P.I. (Standard Season Two)