„Ti ljudje so tako samozavestni, prepričani o sebi in dobre volje. Vladajo ulici in mislijo, da vladajo svetu. V resnici se motijo. Za njimi so že tajniki, uradniki, poklicni politiki, vsi tisti moderni sultani, ki si utirajo pot do moči.“
Kafka o delavskih demonstracijah
Štrajk na soboto? Kot bi se postili, hm, gladovno stavkali v Sierra Leone. A Kafkov Hungerkünstler bi to počel tudi tam. Rigorozna politika mora znati seči onkraj bullyja, ki sliši na ime zdrav razum.
Kjer ni kaj delati in kjer se noče delati, vsaj dokler je delo definirano tako, kot je (delo kot biznisiranje, delo kot birokratiziranje, delo kot propaganda, delo kot ars vivendi …), nima stavka kot začasna prekinitev kaj početi/storiti. Zato je delavce, reprezentante ortodoksno definiranega dela, v Ljubljano treba uvažati z avtobusi.
Iz te perspektive ni šlo za disrupcijo delovnega procesa, temveč za poskus disrupcije lajfstajla, njega vrhovne ekshibicije, tj. sobote kavarn in tržnice, flâneurske sobote. V mesto je prispel neki drugi korak in drugi trajektorij. Sprevod namesto sprehoda, marš namesto promenade.
A kdo pravi, da ni mogoče početi obojega? Obiskati tržnico/kavarno in se hkrati odpraviti na demonstracije? Križati koreografijo flâneurskega in protestnega koraka? Si privoščiti preddemontracijski zajtrk in podemonstracijski piknik, pri čemer bi simulaker delavskih sendvičev prispeval lep touch? Kot je Žižek definiral v katalogu za Abercrombie & Fitch in kar definira ne le njega: „Shit, why not have a cake and eat it too? You can have critical theory and nudity and enjoy it!“
Štrajk kot playtime.
John Lennon – Working Class Hero
Artwork: Luka Umek
Leave a Reply