Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Pozabite na No Country for Old Men, it’s really all about the Inglourious Basterds.
Gre za pravi pravcati alternativnozgodovinski zaplet, vreden Tarantina. Urbanija in njegova peščica neslavnih barab se na nacionalki in izven nje bori proti bistveno številčnejšim nacijem, ki bi radi izpeljali končno rešitev.
Ker so naciji že zdavnaj zapravili svojo človečnost, Urbanija et co. v skladu s tarantinovskim etosom uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva in so povsem brez milosti.
Da je prispevek o prepovedi Mladine za Dnevnik naredil ravno Gašper Petovar, ni nobeno naključje. Prva povezava do Inglourious Basterds je seveda njegov roleplaying fetiš na naci uniforme. A gre dlje od tega.
Še kot novinar Sveta24 je bil Petovar leta 2019 producent in soscenarist kratkega filma Za vsako ceno (!). Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu Muvit v Novi Gorici (!) in osvojil tretjo mesto, žirija pa ga je primerjala z ničimer drugim kot s filmi Quentina Tarantina.
»Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari.« Theodor Adorno, 1967
Oziroma kot gre daljši pasus iz Vidikov novega desničarskega radikalizma: »Za ta gibanja je, nasprotno, značilna izredna perfekcija sredstev, namreč v prvi vrsti propagandističnih sredstev v najširšem smislu, kombiniranih z zaslepljenostjo, še več, abstruznostjo ciljev, ki se pri tem zasledujejo. In menim tudi, da prav ta konstelacija racionalnih sredstev in iracionalnih ciljev, če povemo kar najbolj kratko in jedrnato, nekako ustreza celotni civilizacijski težnji, ki vendarle meri v takšno perfekcioniranje metod in sredstev, medtem ko vsedružbeni cilj pri tem pravzaprav sploh ni upoštevan. Propaganda je genialna predvsem zato, ker pri teh političnih strankah in gibanjih izravnava razliko, in sicer nedvomno razliko med realnimi interesi in insinuiranimi, hlinjenimi cilji. Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari. Ko se sredstva v čedalje večjem obsegu nadomeščajo s cilji, lahko skoraj rečemo, da je propaganda v teh desničarskih radikalnih gibanjih substanca politike. In prav nič naključnega ni, da sta bila tako imenovana firerja nemškega nacionalsocializma, Hitler in Goebbels, v prvi vrsti propagandista in sta njuna produktivnost in fantazija našli pot v propagando.«
Tako gre tudi na Janšo gledati predvsem kot dovršen propagandni stroj FSPN (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo aka FDV-to-be) formacije, ki ni določenih inputov očitno nikoli pozabil in se spotoma še dodatno posodablja. JJ twitter ni nikakršna distrakcija, twitter je sporočilo, twitter je substanca politike. Kot Adorno eksplicitno poudari: »Teh gibanj ne smemo podcenjevati zaradi njihove nizke duhovne ravni in dejstva, da nimajo nikakršnih pravih teorij. Menim, da bi šlo za popoln manko politične perspektive, če bi zaradi tega verjeli, da so neuspešna.« Kljub temu je popolnoma jasno, da – vsaj z vidika skupnega dobrega – vsa ta perfekcija nima posebno blagodejnih učinkov na upravljanje države v kriznih, izrednih razmerah. Bagolovsko rečeno, propaganda tu ni drugega kot agenda propada. Ali še enkrat z Adornom: »Kdor ne vidi pred sabo ničesar in kdor noče spremembe družbene baze, mu pravzaprav ne preostane drugega, kot da z Wagnerjevim Vodanom reče: ’Veš li, kaj hoče Vodan? Konec.’ In ta zaradi lastnih družbenih razmer hoče konec, propad, vendar ne propada lastne skupine, temveč po možnosti propad celote.« Let’s call this gang der Untergang.
SinceКАФАНА is frog-friendly and Smetnjak Pepe-compatible it was only a matter of time before these two met, bred, and produced what is known as the Fascionista collection. T-shirts are made from 100% cotton, one size fits all. Order here.
There’s the end quote of Walter Benjamin’s classic essay The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction: “Mankind’s self-alienation has reached such a degree that it can experience its own destruction as an aesthetic pleasure of the first order. This is the situation of politics which Fascism is rendering aesthetic.” It’s one of those quotes that the normie left-wingers love to refer to. We would add to this quote another very controversial one from Ernst Lubitsch’s wartime comedy To Be or Not to Be. A Polish actor posing as a Gestapo guy thus describes the concentration camps: “We do the concentrating and the Poles do the camping.” So, if we combine these two quotes, we could say: right now the government does the fascism and Smetnjak does the aesthetization. You just pull this process apart and make something happen. It’s a match made in heaven… and hell.
Primož Krašovec je za zbirko Aksioma Postscriptum spisal awesome esej o Smetnjakovi praksi. Linka do slovenske in angleške različice spodaj, kot teaser pa blurb:
“Esej je komentar Smetnjakove produkcije zadnjih desetih let, ki je presežna tako intelektualno in politično kot etično. Intelektualno kot množica referenc, ki so teoretske, a ne akademske, kar pomeni, da so aktualne, to the point in intrigantne in ne del kanona, vzpostavljenega za namen vzgajanja epigonov te ali one ‘šole’. Politično kot vaja v mišljenju, ki ne zavzema fiksnih strani ali stališč, a ne zato, ker bi bi bilo medlo ali oportunistično, temveč zato, ker je preveč intenzivno, da bi se pustilo ujeti v fiskne identitetne pozicije. In, last but not least, etično kot drža tako do sveta kot do sebe, ki ne pristaja na obstoječe, a hkrati do (subjektivnega in objektivnega) obstoječega ni kritična na način afirmacije nasprotnega (saj bi to predpostavljalo fiksno individualno ali kolektivno identiteto, ki kritizira) niti se nad obstoječim ne zgraža ali ga obsoja (nepristajanje onkraj morale). Najpomembnejši metodi delovanja Smetnjaka sta singularen humor in izogibanje opredeljevanju.”
Poobjavljamo izjavo Jerneja Kaluže o Smetnjaku, ki ni bila vključena v končno verzijo teksta Agropop art v Mladini:
“Upor in kritiko oblasti, tudi janšizma, bi lahko razdelili tudi glede na njeno direktnost/indirektnost.
Trenutno prevladujoča oblika kritike janšizma, tudi v Mladini, je direktna: stavi na jasno izpostavljanje napak oblasti in jasno distanco; pogosto je moralno ogorčena, besna, zgražajoča in katastrofična; je izjemno resna, stroga in neizprosna – redko se poslužuje humorja, saj se ji to zdi (glede na resnost situacije) neprimerno. Če že stavi na humor, je ta direkten, nedvoumen in podrejen političnemu cilju delegitimacije nasprotnika (zaradi česar je žal včasih tudi predvidljiv in obešenjaški).
Ne da bi mislil, da je potrebno (ali mogoče) tovrstno kritiko nadomestiti s čim drugim, saj je ta gotovo zmožna širše antijanšistične mobilizacije, se mi zdi smiselno opozoriti tudi na moč kvalitativno drugačne vrste upora (oziroma kritike), ki ostaja zaradi svoje indirektne narave pogosto spregledana, včasih pa se jo celo obsoja kot apolitično in nekoristno.
Mislim, da je potrebno delovanje projekta Smetnjak v zadnjem letu razumeti prav kot zvrst te druge kritike: kot indirektno, lahkotno, subverzivno, neobsojajočo in humorno kritiko janšizma (prav centralnost Janše je namreč distinktivna poteza, po kateri je mogoče Smetnjakov stil v zadnjem letu ločiti od ustvarjanja kolektiva v prejšnjih letih). Kot pravijo tudi sami ustvarjalci kolektiva v tekstu ob razstavi v Aksiomi: ‘Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo – ni treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko /…/, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna.’
Če pogledamo nekoliko širše, je zanimivo, da se je tovrstna indirektna kritika zgodovinsko pogosto pojavljala v primerih soočenja s totalitarnimi in avtokratskimi režimi, ki ne prenašajo kritike. Prav tako se tovrstna kritika dobro sklada tudi s širšo internetno in meme kulturo, posebej tisto iz iliberalnih režimov iz regije. Tudi nekateri najbolj zanimivi madžarski (Hungarofuturizem) in srbski (Nakoksani gej) meme projekti Orbanovega režima ali srbskega patriarhata ne kritizirajo direktno, temveč posredno, včasih s subverzivno afirmacijo, včasih z detournementom, včasih s humornim pretiravanjem.
Četudi bi bilo pretirano trditi, da je tovrstna kritika zmožna povsem nadomestiti ‘resno’ in ‘direktno’ kritiko, je smiselno (tudi zato, ker ta kritika dosega druge segmente (predvsem mlajšega) prebivalstva in je zmožna boljšega koketiranja s širšo pop-kulturo) premisliti njene potenciale tudi v povsem real-političnem smislu.”
