Smetnjak – Everything Must Go

Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:

Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!

In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:

“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”

***

We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!




Agropop arrives from the future, part deux

“Samo milijon nas je” je bil vselej nadvse enigmatičen song. Kako milijon, če nas je pa dva? Besedilo Poldeta Poljanška1 je zastavljeno skrajno survivalistično: milijon je izpostavljen viharjem, zdi se, kot da je popolnoma obkoljen, od “zemlje naše” že par verzov kasneje ostane le še zemljica. Vendar himna ne išče izgovorov ali pomilovanja: “Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen, je vedno kriv.“ Vse v tonu, ki anticipira post-ironični for-the-lulz attitude.

Še enkrat več gre za Agropopov vdor iz prihodnosti. Ob današnjem poslušanju pesmi2 postane jasno, da se milijon nanaša na razklanost. Oziroma, kot stanje pred čilsko državljansko vojno opiše Francisco Varela, gre za “popolno razklanost točno po sredini”. Snowflaykerski JJudje tipa Peter Jančič bi seveda nemudoma zavreščali: vidite, vse so nas pobili! A mogoča je manj melodramatična, bolj prozaična razlaga. Oba milijona, obe polovici vidita, doživljata, producirata tako diametralno nasprotni realnosti, da se preprosto ločita, zaživita vsaka v svojem mehurčku, exitata druga drugo. Let’s not quarrel anymore, but just separate. Ravno ta teden je @Outsideness aka Nick Land tvitnil: “America should do a Bill and Melinda.“3 Maybe Slovenia should do too.

  1. ki danes slovi kot tajkun, ultimativni J’accuse spiše nihče drug kot Jože Biščak []
  2. Klinči just dropped a Slo Band Aid 2021 version []
  3. In Agropopova konkurenca Laibach že dolgo zaklinja Razdružene države Amerike. []



Let us entertain you

Možakar pride v svoj omiljeni lokal po coffee-to-go in zagleda Zlatka, ki streže. Očitno so mu spet vzeli status, pomisli možakar in naroči: “Eno močno kavo s pošteno mero cukra, prosim, pa naj bo tako poštena, kot ste vi.” Zlatko pripravi kavo, možakar jo poskusi in reče: “Uh, Zlatko, da se niste vi malo precenili?”

Minister Simoniti v neposredni zvezi z Zlatkom – v pogovoru z Normo Brščič, lol – poreče, da kultura ni razvedrilni program. Zlatko v pesmi Svoboda odvrne: “Ne repam za zabavo, nikol ne bom vam tih.” Spomniti gre, da se je po nepotrebnem in ne ravno uspelo zagovarjal že glede lastne brezdelnosti1 in tudi tokrat goes on the defensive: “Delaven kot mravlja, priden kot čebela, svoboden sem kot ptica.” Očitno ne bodo nikol tih niti določene metafore.

Zapriseženima nasprotnikoma je skupen še prepodoben vrednostni sistem. What a sorry ass, preachy, guilt-tripping culture this is. Če niti ne omenjamo, da je jemati se tako resno just hilarious.

Obviously, razvedrilo je kultura.2 Kultura so, imagine that, tudi dejavnosti “kletnih trolov”. Hence the culture war. Ne gre za vojno kulture zoper nekulturo, temveč vojno med kulturami, med katerimi so razlike, surprise, premajhne.

We promise: Smetnjak bo vselej razvedrilo. Pure unadulterated messy vulgar sublime fun. In to brez slabe vesti. Naše ali vaše.

  1. glej naš post Palicaj in policaj []
  2. Naš prevod gesla Kultura Raymonda Williamsa iz knjige Keywords je, clearly, prebral le Aleksander Rant. Fair enough. []


Tags: Culture War

Evangelij po Mateju

Poleg “sramote” je “mazaška akcija” še en tak vseprisoten idiom, ki ga uporabljata “obe” strani. Njena posebna prednost je menda v tem, da se predstavlja kot nevtralen, objektiven termin. Nazadnje ob lebdečem, levitirajočem Toninu na rožniški cerkvi, ki je iz njega izbezal Tarkovskega in Pasolinija for Christ’s sake. Rečeno v slogu Primoža Krašovca: če je to vandalizem, toliko bolje za vandalizem.

Mazač se seveda nanaša na nekoga, ki bojda “nestrokovno opravlja delo, zlasti zdravljenje” (hello, Kordiš), v tem konkretnem primeru pa še bolj skuša biti slabšalni izraz za nekoga, ki se je šel slikarja, pa bi bilo bolje, da se ne bi. Vse skupaj zveni kot slabo prikrita aluzija na Adolfa. S čimer smo spet pri tistem “vsake oči imajo svojega hitlerja” aka mazača. Kar je še pomembneje, z izrekanjem te fraze si izrekajoči prisojajo vlogo arbitra, ki lahko razsoja, kaj je strokovno/adekvatno in kaj ne, kaj je primerno/spodobno in ne. And they fail miserably at that, of course. Odkrito povedano, malomeščanska posmehljivka na račun Hitlerja soboslikarja ni v nas nikdar vzbujala drugega kot sočutja do slednjega in celo solidarnost z njim.

P. S. It’s a stupid play on words, toda zdi se, da celo v slovenščini, tem s farškim tonom obteženim jezikom, obstaja neka sila, ki se upira tej logiki. “Drhal” sestavljata tako dr (as in doktor) kot Hal (as in HAL 9000). Za to smo ji hvaležni.




Samo bedaki in kopitarji

Beseda “sramota” ga hara na družbenih omrežjih. Politične platforme očitno ne morejo biti drugega kot prižnice, s katerih odmeva, kot bi ji rekel Nietzsche, suženjska morala. Če mislite, da je problem izbora na razpisu za hitre teste lajfstajl kriptoboisov, si oglejte instagram drugouvrščenega, ki velja za legit uvoznika, Marka Podgornika. Nothing odd about it, just business as usual. “Seveda je to zame popolnoma tuj, nesprejemljiv način življenja,” izreče bivši minister za zdravje Tomaž Gantar in izpade tako infantilno, odrezano od lajfa kot tisti kardinali, med katerimi v Morettijevem Habemus Papam izbirajo papeža.

Še bolj nadležna je kombinacija pridiganja in snobizma. Mladina, Majda Širca et co. so si potezo italijanskega veleposlanika Tomaža Kunstlja glede razstave Bigger than Myself/Heroic Voices from ex Yugoslavia razjasnili s tem, da je tip lesarski inženir. “Le čevlje sodi naj kopitar,” je njihova omiljena maksima. In other words, samo bedaki in kopitarji. Well, fuck Prešeren in njegovo platonovsko, protofasci delitev dela. “Hlodarsko,” je z nepopisne višave tvitnila Širca in zraven dodala, da je MAXXI delo “Zahe Kadid”. Klodarsko. Zaha Kandid. Snobi in njihov domet. Prečekirajte film-roman Martin Eden, ki je izrazito del rancièrovske let’s-vindicate-the-kopitar fronte. Kot pravi wiki: “Eventually, when Eden finds that his education has far surpassed that of the bourgeoisie he looked up to, he feels more isolated than ever.”

They’re all crooks, but we’re not doing Vstaja 2012 all over again, are we? Res je, Smetnjakov slogan tistega časa se je glasil: “Nekoga mora biti sram.” V zagovor povejmo, da smo s tem mislili izključno sebe. V slogu: če že nikogar ni, evo, potem je vsaj nas. Prek transferja blama, kao što kažu Srbi, smo ga vzeli nase. Tudi sram mora nekdo imeti rad.

But fuck all that. V Jankovićevem odzivu na rušenje Roga se pojavi tale zanimiva poved: “Ne vlečem paralelo s Kapitolom v Washingtonu, pa vendar je bilo nasilje, ki se je zgodilo na Trubarjevi cesti, izzvano s strani tistih, ki so poskušali nasilno stopiti v Rog.” What does he do here? Uporabi retorično figuro, tako imenovano apofazo ali paralipso. Njen klasičen primer bi bil: “Ne bom se spustil tako nizko, da bi se ukvarjal z govorico, da je moj nasprotnik pijandura.” Ali pa ena v skladu s foklorno disciplino odkrivanja nerabe rodilnika: “Ne bomo omenjali, da je pravilno: ‘Ne vlečem paralele’.” Kot takšna je paralipsa seveda idealna figura politične arene. Znamenit primer je Reaganova replika med predsedniško kampanjo leta 1984, ko je za tekmeca Walterja Mondala dejal: “I will not make age an issue of this campaign. I am not going to exploit, for political purposes, my opponent’s youth and inexperience.” Štiri leta kasneje je bil do Michaela Dudakisa še neizprosnejši: “Look, I’m not going to pick on an invalid.” Reaganovo tradicijo je zgledno nadaljeval Donald Trump. Glede voditeljice na Fox News Megyn Kelly, glavne protagonistke filma Bombshell, je tvitnil: “I refuse to call [her] a bimbo because that would not be politically correct.” Glede severkonorejskega prijatelja pa tole: “Why would Kim Jong-un insult me by calling me ‘old,’ when I would NEVER call him ‘short and fat?’”

Reagan – Trump – Janković. It’s an impressive lineage of gangsterism, pranksterism, tricksterism etc. Tam, kjer snobizem in moralizem vidita ahistorično barbarstvo, primitivizem, vulgarnost, raje vidimo intelektualno zgodovino oz. zgodovino idej. At least JJ tells it like it is to SDS podmladek (and sounds like Samuel P. Huntington or Steve Bannon): “Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje.”