Tuesday, January 12, 2016
Smetnjak / Leave a comment

Bertolt Brecht: Severnomorske kozice

90 let stare Brechtove zgodbe o “sodobnem stanovanju v slogu Bauhausa”1 nismo prevedli zato, ker bi mislili, da je še vedno sodobna, temveč zato, ker ne pomnimo, da bi bila kdaj sodobnejša kot ravno zdaj.

Pripoved se začne z vojno oziroma nje koncem, kolikor se ta za povratnike – ali vobče – sploh lahko konča in kolikor se nadaljuje z drugimi sredstvi. Njihovo poškodovanost/travmatiziranost pripovedovalec umesti v dve kategoriji: k številčnejši sodijo tisti, katerih manire in navade nekoliko trpijo, k manjštevilčnejši tisti, ki so, od vrnitve naprej, postali “silno fini”. Pri tem se zdi, da Brecht, točneje, njegov malodane do provokacije dobročudni pripovedovalec ne predpostavlja, da bi se zgolj delali takšne, temveč so zanj resnično elegantni, prijazni, bistri, krasni, na kratko, prvovrstni.

V primeru sodobne Ljubljane nas daje občutek, da imamo prej opravka z obratnim sorazmerjem, kjer finoče ne primanjkuje, a je tudi delo na “delati se” vsekakor nezanemarljivo. Pri tem igrajo evfemizmi, olepševanja, stilizacije odločilno vlogo. “Najlepše mesto na svetu” je češnja na tej ledeni torti, začelo se je kot šala nad robatežem, a se sprijelo v glazuro. Oglejmo si še kak drug primer: preživetju ali, bolje, preživljanju se v danih razmerah reče kultura bivanja, pri čemer se 20-letniki nemalokrat zdijo bolj prekaljeni veterani tega savoir-faire/savoir-vivre kot kdorkoli. Honorar se je že povsem približal etimološkemu korenu honōrārium. “Častno darilo; darilo, ki ga nekdo dobi v čast”, torej stvar ugleda in prestiža, nekaj docela simboličnega, kar se stori ex gratia, iz miline, dobrovoljno, kot uslugo, in kar nanese delovna razmerja, ki si jih je mogoče privoščiti le z zaledjem, recimo zalogo akumulacije iz časov tranzicije. Z njim se honorarca tako počastí kot počásti. Ne čudi, sprva je honorar pomenil ravno podkupnino, ki si jo plačal, da bi prišel do uglednega, neplačanega položaja. V skladu s tem si mimo kulturnega kapitala morda niti ne gre obetati – še kakšne – donosnosti v tako ali tako nedoločeni oz. nedoločljivi prihodnosti, a saj je tako tudi dosti manj vulgarno, tj. bolj slick. Ali še z eno besedo: dekorum. V slovenščini se ta nanaša na “ugled, čast, dostojanstvo”, v angleščini na “skladnost z okusom in spodobnostjo”, “etiketo”. Tisto, kar pritiče, tisto, kar je čedno, čednostno. V Brechtovi zgodbi vse te in njim sorodne besede protagonistom nenehno skačejo iz ust.

Zametke Bauhausa je najti v protisecesijskim spisu Ornament in zločin Adolfa Loosa, v katerem je – na liniji “klasičnega” družbenega evolucionizma, ki ne more brez tetoviranega Papuanca, bingljajočega na drevesu – postavljeno, da je ornament zločin. Zoper kaj drugega kot ravno okus. Dekorum proti dekoraciji. Pot od tu vodi do mednarodnega, modernističnega sloga, vse do maksime oz. minime “manj je več” Miesa van der Roheja, glede katerega ne gre pozabiti, da je šolo Bauhaus – v primerjavi s predhodnima direktorjema – hotel narediti za apolitično. Krovna apologija “minimalizma” in “funkcionalizma”, o kateri je mogoče poslušati toliko pleteničenja in arabesk, toliko kopičenja figur in fetišev, od toucha do visokih stropov, za lastno ali sosednjo mizo bolj ali manj vsakič, ko ste na kavi. A takšni pogovori h kavarni, temu inkubatorju in mavzoleju meščanstva, tudi sodijo.

Ker je iz minimalizma mogoče delati okrasje, ni dandanes seveda noben zločin – vsaj ne v omenjenem pomenu – kombinirati secesijskih štukatur z van der Rohejevim naslanjačem Barcelona. Ali ustrezneje indie – in kdo v tem času ni ali ne postaja indie, v dobrem in še slabšem – budžetu: z rabljenim zložljivim stolom Rex z bolhe in pohištvom babi/retro videza s podarimo.si. Bauhaus moodboard sreča komponente iz tistega drugega Bauhausa. Si je za razmere austerity oz. varčevalnih ukrepov sploh mogoče zamisliti boljši slogan od “manj je več”, pri čemer se povrhu še chic-anira, tj. poblagovi tradicijo askeze? Odrekanje ali prikrajšanost postane nase vzeti puščavniški luksuz. “Surovost”, “grobost”, “špartanskost” se opeva kakor v Brechtovi zgodbi.

Toliko govora, eterične kontemplacije o redu, skladnosti, čednosti, a prav nič o tem, kako so vzdrževani in reproducirani. To, povečini žensko, delo ostaja nevidno, v konkretnem primeru gre za delo služkinje, ki ima, ironija, to železno pravilo, “prosto” ravno na dan obiska. Vendar kontemplacije in dela ni več mogoče ločevati tako nedvoumno. Le kdaj je bilo, vsaj v muzeju/antikvariatu, imenovanem Evropa, “prostega” časa več kot danes? Ravno od tod tolikšna privlačnost, a tudi prisilnost kavarn in z njimi povezanih ritualov, do stopnje, ko obiskovalec grškega mesta Solun ne več, ali se je znašel na krovu Titanika ali v raju2. Z novejšimi pojmi gre raje govoriti o prehodu iz disciplinske družbe v družbo nadzora, prehodu iz zaprtih sistemov tovarne, šole, zapora, vojašnice, družine k avtocesti, tako analogni kot digitalni. V skladu s tem ni bilo delo (ali vsaj produciranje vrednosti), vede ali ne, hote ali ne, a vsekakor priklopljeno na omrežje, še nikdar tako nevidno, tako infinitezimalno, tako nenehno in tako neplačano.

Kar nas znova vrne k Brechtu, točneje, k njegovim kitajsko-japonskim inklinacijam. Morda se v figuri, sedeči v kavarni, srečata kitajski gold farmer, ki je za Alexandra Gallowaya vsakdo, katerega okus in afinitete so informatizirani, tj. izkopani, obdelani in valorizirani kot podatki3, in japonski snob s konca/hibernacije zgodovine po Alexandru Kojèvu, v katerem gledališče nô, čajni rituali in umetnost aranžiranja ikeban nadomestijo akcijo “vojnih in zgodovinskih bojev ali prisilnega dela”.

Je “vrtinčasti veter”, vihar, edino, kar nas lahko spravi iz blaziranosti, tudi prek velike “vrnitve” narave4? Metafora ni nova, a zdi se, da bi naslednja metamorfoza utegnila biti.

Brechtovo zgodbo Severnomorske kozice si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu.

Marko Brecelj – Same prave stvari

  1. Zasledili smo jo v protipospeševalniški knjigi Benjamina Noysa Malign Velocities: Accelerationism and Capitalism. [↩]
  2. “I cannot help but be skeptical of the appeal of the extra-parliamentary left’s political program when I compare the number of youths involved in the simple commodification and consumption of sociality, sexuality and general pleasure in the cafes and tavernas — as if they are thumbing their collective noses at the troika! What a display of the willfulness of enjoyment that inserts a new pole of attraction in the equation…a pure anarchism.” George Caffentzis, From Thessaloniki to Iraklion Summer 2015. Več tule. [↩]
  3. Glej postkriptum njegove knjige The Interface Effect [↩]
  4. Nazadnje prek izuma/odkritja antropocena. Tega ne pravimo v voluntarističnem duhu, saj smo v močnih dvomih glede kakršnekoli možnosti agency, kaj šele zavestnega tipa. In da, ravno blaziranost pogosto sanjari o Viharju, da bi bilo vsega skupaj že enkrat končno konec. [↩]


Wednesday, December 25, 2013
Smetnjak / Leave a comment

Gentriloquism

Marko Orel, Pop-Up Dom, Ljubljana, 2013:

“Moja generacija besno odhaja, jaz pa sem se vrnil iz tujine, z dobro plačanega dela, in bi rad tu kaj spremenil. Recimo, ugotovili smo, da je v Ljubljani 3500 praznih zasebnih stanovanjskih objektov in 4000 zasebnih poslovnih enot. Toliko praznega prostora! Pa toliko dobrih pobud! Zato smo vzpostavili skupino, ki bo pod projektnim imenom ‘stare hiše, nove rabe’, pozivala lastnike, naj vendar te prostore nečemu namenijo. Po drugi strani pa bi radi opozorili tudi na sistemske anomalije, na to, da prazni objekti, kakršen je tisti nasproti RTV Slovenija, katerega lastnik je Maxicom, največji dolžnik državi, že leta stojijo, čeprav nam prostora vsem primanjkuje. Zato se bomo ukvarjali tudi s tem, kar se v angleščini imenuje cohousing. Gre za danski model, ki pa so ga nazadnje uspešno realizirali v Leipzigu, ki je po združitvi Nemčij izgubil trideset odstotkov prebivalcev, občina pa je veliko praznih stanovanj pokupila in jih zdaj po zelo ugodni ceni, na primer po 30.000 evrov za 50 kvadratnih metrov, prodaja tistim, ki se priselijo vsaj za pet let. Velike industrijske objekte pa so za 20 let za simboličen en evro oddali zadrugi kreativnih ustvarjalcev, ki je te prostore, ki bi sicer propadli, revitalizirala.”

Matteo Pasquinelli, Animal Spirits: A Bestiary of the Commons, o metodi gentrifikacije manhattanskega Lower East Side v zgodnjih osemdesetih:

“The Artist Homeownership Program was a planned strategy of the New York city council ‘to develop cooperative or condominium loft-type units for artists through the rehabilitation of properties owned by the city’ and ‘to provide artists with an opportunity for homeownership to meet their special work requirements, to encourage them to continue to live and work in New York City and to stimulate unique alternatives for the reuse and rehabilitation of city-owned property’ (something quite similar to the present ‘cultural breeding grounds’ policies of Dutch cities).1 Despite the lobbying of the art community, the plan was opposed by a strong social protest and defeated.
The city’s eagerness to allocate three million dollars of these public funds for the housing needs of white, middle-class artists was seen as a clear indication of the city’s attitudes toward the housing needs of the poor. ‘It’s like taking food out of the mouth of someone who is hungry and giving it to someone who is eating everyday,’ commented one community worker.2”

Madness – Our House

  1. ‘The New York City Artist Homeownership Program’, unpublished legal brief, page 1. [↩]
  2. Rosalyn Deutsche and Cara Gendel Ryan, ‘The Fine Art of Gentrification’, (note 32). [↩]


Monday, December 23, 2013
Smetnjak / 3 Comments

Pop-Up Janša

Začnimo novinarsko oziroma senzacionalistično: gradbeno podjetje, ki je Pop-up Domu odstopilo oziroma pod ceno oddalo prostor na Tobačni, je tisti isti Imos, znan po tesnih vezeh z zadnje čase nekam zapostavljenim Janezom Janšo, ki se tudi tokrat izkaže za najbolj hipsterskega izmed politikov. Vse takšne pripovedke še naprej temeljijo na predstavah, da je posel lahko nekaj čistega, če ga ne umaže politika, in je tako tudi korupcija zgolj slaba raba oz. zloraba kapitalizma.

Pop-up Dom si je bežne antipatije kljub temu prislužil z nečim drugim, izjavljanji v zvezi z vstajo. “Normalno, treba je delati, ne pa (apatično) demonstrirati,” je bil kategoričen predstavnik Marko Orel ter zazvenel kot mimoidoči prizadevnež, ki beraču zabrusi: “Delat pejt!” Bržkone manifestativni primerek takšne ko-mentalitete je 15-minutna meditacija the zekovca, ki skuša risati neprekinjeno črto in ga je potem eno samo blodnjavo preskakovanje1, ki se ponaša s svojim DIY, čeravno je spominska knjižica dobro utečenih modrovanj, iz katerih je mogoče razbrati, da je kritična misel enaka cinizmu, ki je enak apatiji, ki je enaka pasivnosti itd. Če je pasivnost glavni očitek oziroma osnovna razmejitvena črta med “njimi” in “nami”, naj bo na tem mestu – v sicer kočljivem psihološkem žargonu – omenjeno, da gre redkokdaj zaznati tolikšno izobilje pasivne agresivnosti kot ravno v tem videu.

Ko se indie fantje in dekleta označujejo za apolitične, s tem pravzaprav priznavajo, da o političnem ne vedo ničesar in da njihovo apolitično nima zveze s postpolitičnim ukvarjanjem s politiko, ki jo je vseobče upravljanje, tj. management, naredilo za redundantno. Apolitični so toliko, kolikor so predteoretski, in politične učinke dosegajo tako neizogibno, kot jih pač vsak konformizem. Zavračajo filozofiranje in si hkrati domišljajo, da upredmetenje/uprostorjenje besednih iger sega do koncepta, laskajo si s “teorijo in prakso”, a se jim dogaja ideologija kot praksa. Tako obvelja teza Roberta Kurza, da “svet kot volja in dizajn” profilov ne zanima drugega kot “biti zraven”, s čimer je pojasnjen tudi njihov odpor do točno določenega tipa cinikov, ki so že od svojih kiničnih izvorov tisti, ki s tem “zraven” nočejo imeti ničesar.

Tu je še kult oziroma fetiš dela. “Kdor ne dela, naj ne je,” sta izrekla tako sv. Pavel kot sv. Lenin in skupaj z enim in/ali drugim geslo ponavljajo vse politikantske opcije, naj bodo mainstream ali indie, če se še gremo srednješolske glasbenotržnonišne metafore. Nobene problematizacije dela ali njega rekonceptualizacije, kaj šele, da bi se kdo navezoval na avtonomiste (operaiste), situacioniste, Krisis-Gruppe itd., le v nove in nove delovne zmage.

Tako se tudi vstajo lahko prevladujoče razume kot zavrnitev politike, saj je ta zreducirana na lumparijo oz. boj za oblast, kar gre spet v prid nadaljnjim realpolitičnoekonomskim kalkulacijam. V tem okviru so potem mogoči oziroma nujni zapisi, kakršen je Mladinin o Pop-Up Domu, ki se uvodoma bere kot vzneseni katalog fetišev. Od Kluba golih pesti in izjave “Kateri jedilni servis me definira kot osebo?” ni minilo niti 15 let in je še vedno (ali že spet?) mogoče naleteti na takšno poblagovljeno zavest, ki si hkrati ne more kaj, da ne bi v imenu (takisto fetišizirane) angažiranosti ob zaključku vseeno malce pogodrnjala oziroma dobronamerno pripomnila: “V prihodnje pa vseeno ne bo odveč večja mera previdnosti, da si ne bi začeli s kakšnimi lastnimi, morda le ne dovolj premišljenimi izjavami, premilimi do obstoječega sistema, sami spodkopavati ugleda.” Ta malodane Božja previdnost ni bila nič užaljena, ko je lanski Pop-up Dom v sklopu kampanje za ponovno izvolitev obiskal Danilo Türk. Kategorije ugleda, ki je pri tem tako poudarjena, celo malikovana, je v precejšnji meri vezana na street cred, ki ga je prejšnji predsednik premogel, jasno, ko pa je bil na strani vstaje, remember? Kar v skladu s spontano ideologijo v popolni naivnosti sporoča Mladinin zapis, je pravzaprav uvid v edino realpolitičnoekonomsko strategijo: bodi fetišistični konformist in ne pozabi, da ti to omogoča brezmejne kombinacije. Lahko si teoretik in praktik, angažiranec in estetizator, filozof in dizajner, radikal in entrepreneur. Ali kot oznanja glasilo: “Novi sistem, ki ga ta hip že izumljajo zase, zato nikakor ne sme postati le nova, prijaznejša različica dosedanjega. Biti mora njegovo popolno nasprotje, krik proti izkoriščanju in za pošteno plačilo. Še zlasti, če jim bo uspelo prostor v Tobačni res obdržati tudi na dolgi rok in ga nameniti za delo oblikovalcev in drugih kreativcev.”

  1. podobno tistim prepadom, v katere vsakič znova zleti nadrkani protagonist iz La Linea [↩]


Monday, December 9, 2013
Smetnjak / Leave a comment

Koda pravšnjosti: od daseina do dizajna

Ko slišimo besedo pop-up, zgrabimo za Kurza. Roberta, Svet kot volja in dizajn. Okoli nas je toliko estetov vsakdanjega življenja, da se je treba vreči v študiranje gentrifikacije. Tobačna je zgleden primer tranzicijskih operacij in nepremičninskega špekuliranja, ki mu meglica artsy-fartsy pride (kot) naročena, o čemer se indiezajnerjem – čeravno s široko zaprtimi očmi tako radi sanjajo – niti sanja ne, razumljivo, ko je zadrževanje pri takih temah too much of a drag oziroma bi terjalo precej več od fetišizma zagledanosti vase, te loftiness, kot jo manifestira prostornost lofta. Kustosi med njimi temu raje pravijo obujanje/prebujanje urbanega ali razstavljanje avtohtone kreativnosti, prikladno locirano na začetku Viča, ki bo, nemarnež, prej ali slej moral postati tako pri-kupen, tako najlepši na svetu kot središče Ljubljane1.

In vendar ni vse to nič več kot apdejtana verzija esteticizma, zadnje v nizu izsiljevanj z lastno singularnostjo, ki je vselej commodity friendly. Med prebiranjem The Fine Art of Gentrification, v katerem Rosalyn Deutsche in Cara Gendel Ryan preučujeta funkcijo galerij oz. umetniške scene pri gentrificiranju manhattanskega Lower East Side v osemdesetih, naletimo na pasus:

“The photograph, alone, is a blatant example of the aestheticization of poverty and suffering that has become a staple of visual imagery. At the lower edge of the photograph a bum sits in a doorway surrounded by his shopping bags, a liquor bottle, and the remnants of a meal. He is apparently oblivious of the photographer, unaware of the composition in which he is forced to play a major role. Abundant graffiti covers the wall behind him, while at the left the wall is pasted over with layers of posters, the topmost of which is an advertisement for the Pierpont Morgan Library’s Holbein exhibition. The poster features a large reproduction of a Holbein portrait of a figure facing in the direction of the bum in the doorway. High art mingles with the ‘subculture’ of graffiti and the ‘low-life’ represented by the bum in a photograph which is given a title, like an artwork: First Street and Second Avenue (Holbein and the Bum). The photograph displays familiar elements of an easily produced artfulness: the ‘rightness’ of the image, its ‘meaningful’ juxtaposition of high culture and low life, and the compositional unity achieved through the figure’s placement at the bottom of the graffitied spiral and the manner in which the bum and portrait in similar dress appear to face each other. While its street subject has long been popular among art photographers, this photograph is inserted into the pages of a museum catalogue for the purpose of advertising the pleasures and unique ambience of this particular art scene. Only an art world steeped in the protective and transformative values of aestheticism and the blindness to suffering that such an ideology sanctions could tolerate, let alone applaud, such an event. For this picture functions as a tourist shot, introducing the viewer to the local color of an exotic and dangerous locale. /…/

The figure of a bum is laden with connotations of the eternally and deservedly poor. /…/

Yet, because the bum also signifies a decision not to work, he has been commandeered by the art world for another purpose – as a metaphor for the artist’s own purported refusal of bourgeois convention. In this way, the figure of the bum provides the requisite identification with marginal figures and social outcasts by which avant-garde and bohemian glamour accrues to the East Village scene despite its embrace of conventional values. In the image of the bum, the problems of the homeless poor, existing on all sides of the East Village art scene, are mythologized, exploited, and finally ignored. Once the poor become aestheticized, poverty itself moves out of our field of vision. Images like Holbein and the Bum disguise the literal existence of thousands of displaced and homeless people who are not only produced by late capitalism but constitute its very conditions. As a process of dispersing a ‘useless’ class, gentrification is aided and abetted by an ‘artistic’ process whereby poverty and homelessness are served up for aesthetic pleasure.”

To srečanje med “visoko kulturo” in “nizkim življenjem”, le kje smo mu bili že priče? Aleš Šteger, Na kraju zapisano (se spomnite memetona?):

“Nikogar nisem pričakoval na trgu, ne prijateljev ne znancev, le njega. In ni se izneveril. V mojih očeh je najbolj zvest prebivalec Trga revolucije. Prvič sem ga zagledal pred več kot dvajsetimi leti, ko sem parkiral avto na trgu, in je bil pri meni, še preden sem izstopil. Posluš‘, Štajer‘c, tu imaš novega Čučka. V roke mi je molil knjigo, ki je nisem želel in je na koncu nisem kupil. Priznam, v vseh teh dvajsetih letih nisem od njega kupil ene same knjige. Me je sram? Niti ne. Nobene od knjig, ki jih prodaja, nisem maral. Po drugi strani pa je njegovo sizifovsko vztrajanje z istimi potencialnimi nekupci iz leta v leto, iz desetletja v desetletje nekaj tipično slovensko hribovskega. Ravnokar je zazehal, iztegnil roko in neuspešno poskušal pri naslednjem mimoidočem. Poseda kljub mrazu. Vsi okrog njega hodijo zapeti do nosu, on pa v odpetem suknjiču, zgolj s srajco. Kot da mu svet ne more do živega. To je neko neuničljivo htonično bitje, ki mu ni mar premen tega sveta. Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo. Nič kaj simpatične kreature, nič kaj bistroumne, vsaj ne na prvi pogled, a silno žilave in grčaste.

Vprašanje je, kaj se bo s takim modelom delovanja zgodilo zdaj. Bodo ta bitja noči, ki jih včasih srečujemo še po naših ulicah tudi podnevi, za zmeraj izginila iz našega sveta? Se bodo pesniki in tisti, ki v pesmih prebirajo kodirana sporočila za duhove v nas, katerim večinoma niti sami ne priznamo pravice stalnega bivališča v naših telesih in dušah, potuhnili in izginili?”

Tako kot bum v zgornjem odlomku se tudi spodnji ne zaveda, da je fotografiran, preoblikovan v figuro, protagonista neke naracije. Iz njegove poškodovanosti, odsotnega pogleda na način odprte zadr(e)ge lahko esteticistična distanca ustvari karkoli, magari zevajoča usta let-them-eat-Francisa-Bacona. Pesnik-založnik-manager, vitez reda umetnosti in leposlovja, objavljenec v The New Yorkerju, se avtomitizira, a je hkrati tako širokogruden, da v nemškoromantično zveneče htonično bitje oz. bitje noči mitizira še samega antipatikusa, ki je sicer nadležen in “hribovsko” neotesan, ko se v svoji sveti preproščini ne zaveda visokoletečih standardov okusa mimoidoče veličine, a gre po drugi strani ravno v premočrtni vztrajnosti takšnih, kot je on, iskati obstojnost, trpežnost slovenskega jezika in njega poetov-ambasadorjev, iz česar sledi, da bi morali biti slednji ravno njemu (kot tipu, kot rasi) hvaležni za vse posvečene statuse, rezidence, subvencije itd., ki so jih deležni. In se tudi oddolžijo: s takšnimi ambivalentnimi posvetili; podarjeni konjetini se vendar ne gleda v zobe, kaj šele v odprto štacuno.

A še tako zgodovinske pridobitve in večne zasluge so nujno v času ter kot take reverzibilne. Kaj zdaj, ko so prerogativi poetov pred tem, da bi prenehali biti samoumevni in se znašli na prepihu, kako obstati v razmerah tega presnetega kapitalizma aka neoliberalizma? Kje je razsvetljeni fevdalizem, ko ga estetizator najbolj potrebuje?

Poetom bi z veseljem predlagali, da se z indiezajnerji povežejo v skupno avantgardo, v koncern of the unconcerned, potenciali sinergije bi bili nesluteni. Vendar kaj, ko je vihanje nosov različnih generacij tako težko sinhronizirati.

  1. ali pač Beethovnova, Erjavčeva ali Igriška ulica, da se ne bo zdelo, kot da snobovskih občih mest ne poznamo dovolj. [↩]


Tuesday, August 27, 2013
Smetnjak / Leave a comment

Art Police Baby

“Art has replaced the police in the universal dispositif of mind control /…/”
Franco “Bifo” Berardi, Precarious Rhapsody

Even if art replaces police, it still has to be guarded by the latter. What is guarded? Like the girl says in the video: “You make yourself art! That’s amazing!” So this body becomes art, but not any art. Body as corpus, corpus as corporation. An asset gliding towards pricelessness.

Probably Jay-Z’s lyrics should be – for any redeeming value – read as an instance of overidentification (with the so-called 1 percent or as Berardi succinctly puts it “the criminal class”). It’s also a sign of how exhausted, standardized this strategy has turned out to be. Nevertheless, Jay-Z recurrently lapses in the ludicrous; in Picasso Baby it is stated: “My Mirandas don’t stand a chance with cops.” What could be worth more, more imperatively protected, than a piece of the American dream, of business expansion from a crack dealer to a CEO?

Outside of such a frame of sharing & caring, of love, of community (Brooklyn!!!, gentrified), there can only be a threat, danger coming from the envy, the ressentiment, the hate of the non-included. Emancipation (of women, Afro-Americans etc.) is thus understood as a victorious “subjection to the circuit of capitalist production”. This is the ugliness, the paranoia, the cynicism of every “let’s-be-positive” ultimatum.

The withdrawal, the non-participation, is something to be nurtured and cherished.1

Mo-Do – Eins, Zwei, Polizei

  1. And we’re back to protection. [↩]