Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
There’s too many people you used to know
They see you coming they see you go
They know your secrets and you know theirs
This town is crazy; nobody cares
(Beck – Lost Cause)
Zakaj Pustni Smetnjak vedno znova zazija kot globoka razpoka v vsakdanjosti?
Ali zato, ker uspe njegova detonacija v ušesih preglasiti zgornjo kitico? Mar nas maske odvežejo človeškosti, da lahko postanemo bolj človeški? Morda zadostuje že to, da si preprosto dovolimo biti šeme.
Jackson ali Anoraak, trainwrecki in defektne membrane zvočnika – koga pravzaprav briga?
Todd Terje, Greg Wilson, In Flagranti & Pilooski z disko (re)editi, Theo Parrish & Moodyman z nespolirano lowbeat house godbo, Etienne Jaumet in Emperor Machine s psihadelično elektroniko, WhoMadeWho, Betty Botox in The Phenomenal Handclap Band s psihadeličnim kraut rockom ter Paul White & Fulgeance s fat wonky beati.
Albumi – najbolj poslušani v ’09: • The Slew – 100% • Architeq – Gold & Green • Forss – Soulhack • Madlib – The Beat Konducta series • Little dragon – Little dragon • The Phenomenal Handclap Band – The Phenomenal Handclap Band
Komadov pa prevec…
Sum words:
Psihadelicna hipijada se vraca v velikem slogu!
GREGIJ GREGONOGENEZA (Mom Ate Dad)
zajeban je blo, sam je ratal :D
Albumi/EP-ji
1) WaxDolls – High Speed Killer Ride (fresh belgijski dance punk duo, fajn pojeta, lepe igračke mata, hudi rifi, poka na proper zame plata leta)
2) Yuksek – Away from the Sea (francoski elektro, res huda produkcija, od hard prženja do čist disco komadou: komad z chromeo je za zjokat dobr…tud pizderija u živo, mudel use špila u živo sam, čiz kreejzi)
3) Bombay Bicycle Club – I Had the Blues But I Shook Them Loose(angleški indie rock band, na trenutke post punk zvok, na trenutke shoegaze, spevni vokali in rifi, besna plata!)
4) Telepathe – Dance Mother(prvenec eksperimentalnega psihadeličnega avantgarde noise post crust dream pop elektro duota, a must)
5) The Horrors – Primary colours (drugi album angleškega banda je bil zame veliko presenečenje, močno se razlikuje od punk prvenca strange house, the horrors nam postrežejo z post punk zvokom, kakršnega ni bilo slišati zeloooo dolgo)
6) Beyond The Wizards Sleeve – Beyond The Wizards Sleeve Re-Animations Vol. 1 (lansko leto sta erol alkan in richard norris izdala album ark 1 na katerem so njune predelave rare 60s psihadeličnih komadou-če bi ta album izšel leta 2009 bi ga definitivno dal na prvo mesto, ker pa ni, izpostavim album remiksov re-anuimations vol.1, ki pa si zasluzi mnogo vecjo pozornost kot jo ima)
7) The Whitest Boy Alive – Rules (norveški band, drugi album, album poln zelo catchy melodij, sladkih analognih zvokov crumarja ds-2, glas frontmana erlend øyea pa človeka pomiri kot nežna poletna sapica..)
8) Metronomy – Not Made For Love(lansko leto je band kot trio, na čelu z josephom mountom izdal album nights out, ki je mnogo bolj spevn kot glitch prvenec pip paine. po odhodu basista gabriela so je bendu pridruzila bobnarka in nov basist, izdali so ep z naslovon not made for love, s tremi novimi komadi + remiksi predstavijo svoj nov zvok)
9) DOOM – Born Like This.(supervillaina mf dooma-sedaj samo doom spremljam odkar sem odkril njegov projekt z danger mousom: danger doom, letošnja plata born into this me je prijetno presenetila, največjo pozornost pa si po mojem mnenju zasluži komad Cellz, ki vključuje poezijo charlesa bukowskega: dinosaurioa, we)
10) Luke Vibert: We Hear You(luke vibert že petnajst let na vrhu v svoji sceni sceni, spet se je dokazal z letošnjim trip-hop aciiiid funky albumom we hear you)
Komadi
1) Late Of The Pier – Blueberry (brez besed)
2) Casiokids – Fot I Hose (norveški groove)
3) Telepathe – Devil’s Trident (now you know)
4) The Drums – Let’s Go Surfing (mwah)
5) These New Puritans – We Want War (epic)
6) Tiga – Mind Dimension (acidacidacid)
7) Wavves – Summer Goth (no fi)
8) The Bloody Beetroots – It’s better Dj on two turn tables (WOBWOBWOBWOB)
9) Miike Snow – Animal-Treasure Fingers Remix(počakaj 50 sekund)
10) Arctic Monkeys – Red Right Hand(Nick Cave cover)
• Jer Ber Jones – Model for me • Donna Summer – Romeo (its vintage!) • Kap Bambino – Dead Lazers • Tyskerhar – Workout • Geneva Jacuzzi – The Walk 2 • Afrodita – Chocolate y Yogurt • Nad Mika feat. Sexy Sushi – Girlfriend • E-rotic – Willy use a Billy… boy (its vintage!) • Irena Kohont – Modra Luč (abat-jour) (its a vintage!) • Namosh – Who were you?
Smetnjak si je prislužil prvi vic/anekdoto na svoj račun!
Etnološko navdahnjeni posameznik prispe na Smetnjakovo zvočno polucijo, se razgleda po obiskovalcih in dahne:
“Tu se sploh ne mečejo stran, tu se mečejo ven.”
Letošnji visokoprofilski megaevent I Love Techno je bil bolj pisan kot prejšnja leta, kar je prineslo mešane odzive s strani potencialnih obiskovalcev, saj so bili ti navajeni na “prave” techno lineupe, letos pa je bilo na listi veliko število nastopajočih, ki padejo v isti koš za smeti kot naša malenkost. Če se že gremo recikliranje spominov, se raje držimo primernega Smetnjaka – med najbolj odmevna imena, med drugim, spadajo velikani scene, kot so Boys Noize, Surkin, Zombie Nation, Tiga, The Proxy, Brodinski…
Po ogrevanju v hotelu in prihodu na glavno železniško postajo v Gentu se znajdem pred množico zagretih Evropejcev, ki v neskladju spuščajo živalske krike, s katerimi opozarjajo na džunglo na cilju tramvaja. Po krajši vožnji prispemo pred rahlo osvetljen objekt, začasno katedralo rejva. Po gladkem in hitrem pregledu ter garderobi se znajdem v glavnem delu dotičnega verskega objekta, na sredi njega manjše belo plesišče, sponzorirano s strani visokoenergijske pijače, na obrobjih pa pet vhodov, vsak v svoji barvi. Glede na ogromno število nastopajočih, ki je žgečkalo mojo radovednost, sem se svoj obisk odločil skoncentrirati na dve barvi – modro in rumeno.
Za ogrevanje je nastopil zloglasni The Proxy v modri barvi, ki je imel polno dvorano močno zagretih obiskovalcev že ob deseti uri, ti pa so vzklikali v vojaškem ritmu in načinu ob večini njegovih hitov.
Temu je sledil krajši obisk rumenega prostora, ki je takrat gostil Surkina, ta pa je odvrtel svojo standardno dance-friendly selekcijo. Ker je bila pred mano še dolga noč, sem se v tem času raje posvetil psihofizičnim pripravam na (za mnoge) najbolj pričakovano ime tega eventa – Boys Noize.
Ta je začel s selekcijo s svojega novega albuma in mi osebno dokazal svojo težo, hkrati pa tudi vrednost albuma POWER, ki me predtem ni preveč navdušil, navkljub nekaj izredno dobrim komadom. Pokazal je namreč, da je album izvrsten na plesišču, in s svojo tehniko miksanja uspel izvleči najboljše iz svoje produkcije. V zaključnem delu se je njegova selekcija spustila v bolj minimalistične vode, ki so odlično sovpadale z njegovo novo produkcijo, prav tako pa je bilo slišati nekaj hitov s prvega albuma. Boys Noize, sedi, pet.
Zaradi neznosne vročine, ki je na trenutke grozila že z vročinskim udarom, se je bilo treba ohladiti in osvežiti zalogo bonov za pijačo, posledica tega pa je bila velika zamuda na legendo Zombie Nation. Ujel sem ga le na zadnjih par komadih, ki pa me vseeno niso uspeli navdušiti – govori se, da je imel preveč dobro družbo v backstageu, posledica tega pa je bilo vinjeno stanje in uničevanje svoje opreme. Glede na njegov status v lajv performans hall of fame nepričakovano.
Za njim je sledilo še eno ime, ki sem se ga močno veselil – Tiga. Čeprav je znan kot eden ustanoviteljev ideje v undergroundu, da je naloga DJ-a tudi imidž in ne le glasba, to ne pomeni, da ni izredno sposoben, ko pride do avdio dela njegovih nastopov. Njegova selekcija je bila razgibana in zanimiva, polna (zaenkrat) nepoznanih komadov, vmes pa so se znašli tudi njegovi megahiti in njihovi remixi. Sam bojda ni bil preveč zadovoljen s svojo selekcijo, zaradi pomanjkanja techna, vendar množice to ni zmotilo.
S tem se je zaprla modra dvorana in sledil je ponoven premik v rumeno, kjer so izgorevali zadnji plameni Brodinskija – ta me je močno, vendar prijetno presenetil, saj je zadnjih 30 minut vrtel izključno dubstep. Svež pridih po dolgih urah four-to-the-floor selekcije prejšnjih imen. Za njim je nastopil Kriz, ki je odvrtel techno set s hitrejšim tempom, na katerem se je vedno manjša masa zombijev zibala do konca eventa.
Če na kratko povzamem – glede na razmere v Sloveniji lahko brez zadržkov rečem vsakemu, ki se ga ni udeležil, da mu je lahko zelo žal, saj zaradi velikega števila velikanov scene tega preprosto ni bilo dovoljeno zamuditi. Edina kritika, ki to pravzaprav ni, je ta, da bi morale biti med največjimi imeni pavze, saj mi je žal, da sem moral zamuditi kar nekaj zanimivih imen, ki so se prekrivala z drugimi, ali pa preprosto fizično ni bilo mogoče slediti tempu.
Potem ko nas je tehnični faux pas oropal za prenekateri decibel basov na velikem plesišču, vam s solzo v ušesu sporočamo, da je po poteh nizkih tonov odromal tudi posnetek seta sicer odličnih hamburgerjev Hey Today! Za zadevana defekta se vam v imenu prostosmetarske lože kot tudi Kluba K4 iskreno opravičujemo. Foto ter video galerije iz Smetnjaka 3.1 si sicer lahko ogledate tukaj, tukaj, tukaj, tukaj in tukaj.
