Jernej Kaluža o Smetnjaku

Foto: Domen Pal / Aksioma

Poobjavljamo izjavo Jerneja Kaluže o Smetnjaku, ki ni bila vključena v končno verzijo teksta Agropop art v Mladini:

“Upor in kritiko oblasti, tudi janšizma, bi lahko razdelili tudi glede na njeno direktnost/indirektnost.

Trenutno prevladujoča oblika kritike janšizma, tudi v Mladini, je direktna: stavi na jasno izpostavljanje napak oblasti in jasno distanco; pogosto je moralno ogorčena, besna, zgražajoča in katastrofična; je izjemno resna, stroga in neizprosna – redko se poslužuje humorja, saj se ji to zdi (glede na resnost situacije) neprimerno. Če že stavi na humor, je ta direkten, nedvoumen in podrejen političnemu cilju delegitimacije nasprotnika (zaradi česar je žal včasih tudi predvidljiv in obešenjaški).

Ne da bi mislil, da je potrebno (ali mogoče) tovrstno kritiko nadomestiti s čim drugim, saj je ta gotovo zmožna širše antijanšistične mobilizacije, se mi zdi smiselno opozoriti tudi na moč kvalitativno drugačne vrste upora (oziroma kritike), ki ostaja zaradi svoje indirektne narave pogosto spregledana, včasih pa se jo celo obsoja kot apolitično in nekoristno.

Mislim, da je potrebno delovanje projekta Smetnjak v zadnjem letu razumeti prav kot zvrst te druge kritike: kot indirektno, lahkotno, subverzivno, neobsojajočo in humorno kritiko janšizma (prav centralnost Janše je namreč distinktivna poteza, po kateri je mogoče Smetnjakov stil v zadnjem letu ločiti od ustvarjanja kolektiva v prejšnjih letih). Kot pravijo tudi sami ustvarjalci kolektiva v tekstu ob razstavi v Aksiomi: Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo – ni treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko /…/, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna.’

Če pogledamo nekoliko širše, je zanimivo, da se je tovrstna indirektna kritika zgodovinsko pogosto pojavljala v primerih soočenja s totalitarnimi in avtokratskimi režimi, ki ne prenašajo kritike. Prav tako se tovrstna kritika dobro sklada tudi s širšo internetno in meme kulturo, posebej tisto iz iliberalnih režimov iz regije. Tudi nekateri najbolj zanimivi madžarski (Hungarofuturizem) in srbski (Nakoksani gej) meme projekti Orbanovega režima ali srbskega patriarhata ne kritizirajo direktno, temveč posredno, včasih s subverzivno afirmacijo, včasih z detournementom, včasih s humornim pretiravanjem.

Četudi bi bilo pretirano trditi, da je tovrstna kritika zmožna povsem nadomestiti ‘resno’ in ‘direktno’ kritiko, je smiselno (tudi zato, ker ta kritika dosega druge segmente (predvsem mlajšega) prebivalstva in je zmožna boljšega koketiranja s širšo pop-kulturo) premisliti njene potenciale tudi v povsem real-političnem smislu.”




Smetnjak – Everything Must Go

Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:

Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!

In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:

“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”

***

We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!




We’re officially a sellout!

Prostovoljstvo morda ne potrebuje reklame, a nekdo v zgornjem desnem kotu očitno jo. 

Nekdo je ukradel našo identiteto in ta nekdo smo mi.

The Stone Roses – I Wanna Be Adored



Tags: Sellout

Pojačaj na 11!

Za K4 smo namešali koncentrat njihove novoletne žurke.
It’s the spinal countdown.



Tags: Sellout

5 minut za didaktiko: Ali je narobe pomagati?

Kdo se lahko bolj razveseli smeti kot smetnjak?

Vestička-ptička, v kateri je bil Miha Šalehar zaloten pri, kot je videti, slišati, brati, problematičnem potiskanju invalida, nas je spomnila stavka:
“I am feeling very paralympic today.”

Junk-for-thought questions:
Je narobe pomagati invalidu?
Kaj je to invalid?
Kaj je to medijska osebnost?
Kaj je to pomoč?
Kaj se za cinizem spodobi in kaj ne?
Je dobra novica slaba novica ali slaba novica dobra novica?
Je false edina možna oblika true?



Tags: Sellout