Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Zdi se, da ta kulturni boj ni drugega kot tekma v špecanju, zgražanju in slabi poeziji (do točke, ko gre dvomiti, da obstaja kakšna druga).
Ličen primer tega je situacija okoli t. i. presstitutk.1 Nominalni nasprotniki imajo še preveč skupne vrednote. Prvi druge uvrstijo v kategorijo, ki se jim zdi najbolj zavržena možna, drugi se strinjajo, da gre za kategorijo najbolj zavrženih, in so škandalizirani nad tem, da se jih zavrženo uvršča vanjo.
Samih prostitutk (in gre za heterogeno kategorijo), jasno, nihče ni vprašal, kaj si mislijo o metaforični razširitvi, v katero so prisilno vključene. Smearing their name is always an option, as there’s nothing to smear (or rather, it’s always them who get fucked in the end). Janša simulira razredni boj med prvorazrednimi in drugorazrednimi – kot vsak dobri (nacional)socialist.
Raba presstitutk predvsem napoteva na demimonde, kjer postane jasna hinavščina ne-razlike med obema poloma kulturne vojne. For lack of a better word, vse ti je to ista javna hiša v javno-zasebnem partnerstvu, z obveznim prerivanjem v njej ter zanjo.
Večina vpletenih je bila dovolj časa v partijski šoli, da bi lahko poznali vsaj tisto osnovno Marxovo maksimo, po kateri gre pri prostituiranju za specifičen odraz univerzalne prostitucije. But let’s not kid ourselves, tudi same partijske šole so bile vselej bolj moralistične kot marksovske. Poglejmo na to s svetle plati: če ne drugega, so dickheads dosegli spravo vsaj glede tega, da je prostitucija osebnostna – ženska, preženska – motnja.
At least Karl Kraus provides some breezy vibes:»Tako visoko kot stoji prostitutka moralno nad sodelavcem narodnogospodarske rubrike, stoji zvodnica nad izdajateljem. Nikoli se ni tako kot ta izgovarjala, da vzdržuje visoke ideale, pač pa posredovalec mnenj, ki živi od duhovne prostitucije svojih uslužbencev, pogosto hodi v zelje zvodnici na njenem lastnem področju. Na seksualne oglase v dunajskem dnevnem tisku nisem sem ter tja opozarjal iz puritanskega ogorčenja. Nemoralni so zgolj v povezavi z domnevno etičnim poslanstvom tiska, enako kot bi bili oglasi lige kreposti v časopisih, ki se borijo za seksualno svobodo, skrajno spotakljivi. Kot tudi moralistični popadki zvodnice niso nemoralni sami na sebi in za sebe, temveč le v povezavi z njenim poslanstvom.«
Sure, you feel cheated. You wanted culture war and all you’ve got is this moral(ising) one.
Mind you, ne gre za lokalno pogruntavščino – tudi v primeru “justitutk” ne. Obšla je napovedovalca trendov Geralda Celenteja. [↩]
»Toda kiberprostor je zdaj povsod, obrnil se je od znotraj navzven in koloniziral svet, zato govorjenje o kiberprostoru kot nečem, kar je nekje drugje, začenja zveneti nekam smešno.«
William Gibson
Ulice jo brnijo. Pretiravamo, morda jo brni nekam steampunkerska Elektrarna, nabrekli opečnati leviatan, strmeč v nas, medtem ko pišemo uvod v Kiberpozitivno. Koda na ustnicah, ko stopamo po mestni deželici, ki tujost sprejema, prepušča le v turističnem paketu. Ker so vsi – obiskovalci, prebivalci, prebiskovalci – posajeni na ta ringelšpil, se nam kot protirefren mrmrajo turcizmi. Turcizmi kot tisto, kar mrgoleče vdira ali se prikrade in zaleze, kot tisto, za kar je nujno, da ostane zunaj, sicer … če hočete, lahko tudi kurdizmi, sirijizmi, alienizmi, whateverizmi.
Koda: accelerate, accelerate ringelšpil, accelerate Ljubljana. Če zanemarimo določene orientalizme, jo je zaklinjal že Prešeren. Povodnega moža se običajno bere kot žugajočo moralko zoper lepe in prevzetne ter pri tem povsem spregleda metamorfozo. Da ne bi preveč povleklo na kölnska dogajanja, prišleka/tujca iz »bele Turčije« raje definirajmo kot tujek ali povodnost. Povodnost, ki ne ugrabi Urške, temveč jo kontaminira. Galantno-osteoporotični ples na Starem trgu mutira v rejv. Urška bi, ko ciklon odnese šalo, postala in si oddahnila, a odziv na njeno prošnjo nanese še več akceleracije, pri čemer je ves čas priganjana, naj se nikar ne boji. Be Water My Friend. Urški ni storjena sila, temveč odvzet k. Ne gre za penetracijo, temveč pronicanje. Odvezana je, naj bo kateregakoli izmed spolov že, punčkastih ritmov, »dear prudence« antiseptičnosti življenjske oblike, ziheraške zarukanosti, naj ta trepeče v Ljubljani, Neuköllnu ali Brooklynu, fobije, da bi kaj načelo njeno neoporečnost, integriteto, holističnost, z eno besedo, imunoidentiteto. Urška brez k prestopi v kiberpozitivno.
Vsak prevod1 ima potencial potujevanja domačega, predomačega jezika, potencial ksenofeminizacije maternega jezika. Ksenofeminizacije na sledi, blurb, postsituacionističnega kiberfeminizma Sadie Plant ali notoričnega pharmakona Nicka Landa. Udavasta ovijalka, ki hölderlinsko raste »in the nick of time«. Če že Land, je to tista zemlja, tista prhkost, ki se vdira pod nogami. Vsekakor ni kopno, temveč globoki ocean kaosa in teme, ki se začne pod (ali nad) tenko plastjo ledu aka civilizacije, kakor se nekoč lovecraftovsko izrazi Werner Herzog.2
Prvi uvoz Nicka Landa (in Sadie Plant) v slovenščino je vnos alienske inteligence-infekcije v kulturo, telo, živčni sistem itd. Če se vam bo zazdelo, da je s skladnjo – in z vsem drugim – nekaj narobe, da jo je nekaj popadlo, lahko odvrnemo le: so be it. Akcelerirana slowenščina, jezik, ki je ubežal iz pičke materine, jo ucvrl iz almamaternice.
Morda je Ljubljana že sredi akceleracije. Županovanja in gostinsko-turistične obrate poganjajo tokovi kokaina in steroidov (Tino Maze poganja milka, ki jo je uvažal Veso). Vse je subsumirano in vse je na begu. Prvi lokalni narkoheroj je Martin Krpan, ki mu, da stvari ne bi preveč ušle nadzoru, Levstik naloži obglavljenje Brdavsa-turka, kar nanese dovoljenje dvora za legit uvažanje. Mafija že dolgo ni več podzemlje, temveč model, kako se dela biznis oziroma upravlja mestne deželice.
Se obeta Smetnjakov povratek k rejvom, daftpunkerstvu, glupozitivizmu (mar ni bil Srednjak celo intenzivnejša akceleracija?), ki jih je nekje vmes kot da zatajil (če smo že ravno v konfesionalnem registru)? Mogoči so izključno povratki v prihodnost. Sedanjost, celo aktualnost, je kiberpozitivna, le ozonski plašč je zopet nekam debelejši in množenje nuklearnega orožja nadomešča kotenje bioorožja – nuklearnih družin.
Askeza, minima moralia, umik so nam vselej velevali, da smemo imeti bolj malo ali nič od tega. Antoni, ki s sabo prenašajo puščave in so raje voljni rogonosci kakor drogonosci. So prebliski v dnevu in pobliski v noči, ko Adorna – kakor v povračilo – preimenujemo v Theodiorja J’Adorna. Včasih celo Adornisa. Beluha, ki se nastavlja soncu in sinkopam jazza (oz. trapa, tresilla, health gotha itd.).
Kiberpozitivno Sadie Plant in Nicka Landa si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.
Zahvaljujemo se Primožu Krašovcu za dragocene sugestije. [↩]
Ali po Landovo: “the universe is an iceberg tip jutting out of chaos, drenched in dark matter”. [↩]
Omemba Kosovela vrača v srednjo šolo, rekli bi v adolescenco, a nismo ravno prepričani, ali ta ne traja še naprej. Kosovel je bil pesnik, ki ni zaudarjal po mumificiranem (»mrtvi esteti, muzejski molji«), bil v skladu s tedaj (in vsekakor tudi nadalje) merodajno delitvijo spoznan za hip oziroma kul pesnika v primerjavi z vsemi tistimi squari, katerih branju se je reklo (obvezno) čtivo. Še več, Kosovel je – zlasti v primeru Integralov – izdeloval pesmi, ki smo jih brali, včasih naglas zlogovali in hkrati zijali vanje. Izrazito vizualne, grafične pesmi, vendar ne v maniri nazorne likovnosti carmen figuratum, katere primerek je kitica Prešernove Zdravljice v obliki keliha, temveč na sledi Mallarméjeve konkretne poezije, ki sreča Malevičevo »nepredmetnost«. Poezija, ki ni »zgolj« literatura, temveč del sodobne umetnosti. Namesto grala integral1. Prek Kosovela smo bili, smo hoteli biti moderni. Od tod menda tudi neznosna lahkotnost njegove rekuperacije, popkulturalizacije, ki vztraja in zadržuje v adolescenci2.
Tu je bil še meltdown sveta ali vsaj “civilizacije” ali vsaj Evrope. Oziroma kavarne Evrope (»Ljubljana spi. Evropa umira v rdeči luči.«).3 »Nihilizem je osnovni kredo kula«, bi rekel Simon Critchley, in navajamo ga s škrtajočimi zobmi, k čemur bi Kosovel pripomnil, »pišem mrtvaško pismo, o, uničevalno pismo, a nisem nihilist.« Da ga je konec sveta dohitel pri 22-ih, je bilo za nas, teenagerje, še toliko bolj eksistencialistično presunljivo in imponirajoče, čeravno ni nastopil z velikim pokom, temveč s kihom (javskom kašlja, javskom pljučnice). Pri tem gre vseeno podvomiti v formulo: »Smrt tehnično mehaničnim problemom! Vsi problemi so problemi človeka.« Tehnično mehanični problemi neizogibno so problemi človeka, sploh če jim rečemo družbeno-tehnični (oz. družbeno-tehnološki). Sintetizacija antibiotikov na primer doseže, da nočnemu čakanju na vlak, ki se izteče v prehlad, ni treba biti življenju nevarna okoliščina.4 Drugače rečeno: prehlada, ki nanese pljučnico, ki nanese smrt, ne gre romantizirati, tj. iz njega delati trial by fire, pri katerem je na preizkušnji ravno plamen, to je po ključu, intenzivnejši ko je, hitreje dogori, aka live fast, die young, s čimer je življenje trejdano za nesmrtnost, tako v poeziji kot rokenrolu (prva se – v lokalni inačici – vrti okoli številke 22, slednji okoli 27). Glede omenjenega kriterija smo lahko tudi manj ambivalentni: da gre verjeti v čezmernost eksistence, postane kristalno nujno, ko kaka velecenjena miselna valuta kritizira Foucaulta zaradi domnevne prekratkosti, ah, premajhne radikalnosti njegovih uvidov, na kar moremo, da, vitalistično, odvrniti le: taka kritika Foucaultu ne more skriviti enega samega lasu, okej, ene same kocine s kurca, saj tovrstna markantnost nikdar, v nobenem izmed možnih življenj, ne bi mogla crkniti od aidsa. No fuckin way, staknila ga ne bi niti prek transfuzije.
Če bi dejali, da je Kosovel v zelo kratkem času preizkusil celo serijo izmov, impresionizem, ekspresionizem, dadaizem in nadrealizem, futurizem, konstruktivizem itd., bi iz njega delali nekakšnega protohipsterja. Morda gre velikodušneje postaviti, da je eksperimental z vsemi temi življenjskimi oblikami, še preden so zakrknile v sloge oz. templejte, se z menjavanjem, preskakovanjem, transformiranjem kot »misel-elektrika« odzival na pospešeno stvarnost, ne le odzival, bil tudi njen pospeševalnik.5 Za protohipsterja bi ga menda lahko oklicali le prek ovinka Normana Mailerja in njegovega pojma hipsterja kot kontrakulturnega »white negro«, belca, ki je »absorbiral eksistencialistične sinapse« Afroameričana ter bil prej ali slej poskverjen v wiggerja, pri čemer se v Kosovelovem primeru ta »barvno«-razredni moment zgodi prek vživljanja v delavca-proletarca, počrnelega od rudnika. Kobajagi metalurško rečeno: Kosovelova poezija je teleološka zlitina mesijanskega apokalipticizma (you name it: eshatologije, soteriologije itd.) in razrednega boja ter s tem povezane stave, da zgodovina ni kontingentna, temveč na »naši« strani.6 Z zanimivim – ali niti ne tako zanimivim – arkadijskim preostankom, kjer je zgodovina kipeče rdeča in narava tako zelena, da pesnik v Ekstazi smrti potoži: »Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?«7 Morda Kosovel8 preprosto ni hotel, da bi imel Kras karkoli s krasnim novim svetom. Kras je Arkadija, a Arkadija, v kateri je mogoče umreti.
Če se je Kosovel vmes približal božanskemu nasilju in kairosu Walterja Benjamina, ima to nekaj opraviti z montažno oz. konstruktivistično tehniko obeh. Kolikor je eklekticizem – sploh v dani kulturosferi – običajno mišljen kot psovka (recimo ji govorno dejanje, ki spreminja v psa), je srečanje Benjamina in Kosovela vsekakor čudovita kemija na delu, fočkanje, ovohavanje riti dveh psov raziskovalcev. V primeru misli-elektrike bi lahko spregovorili o eklektičnem+električnem, tj. eklektričnem, in torej tudi o goethejevsko-webrovskih izbirnih sorodnostih (elective affinities) kot eklektričnih afinitetah. Je o Kosovelu, ki elektriko v Mehanikom zoperstavi mehaniki, mogoče govoriti kot o pesniku na pragu algoritma, pesniku »električnega jezika«, ki po Deleuzu & Guattariju »ne ubira poti jezika ali pisave, obdelava podatkov zmore brez obeh”? Ali gre potem tudi v Kosovelovem primeru za novega človeka kot človeka, ki ne bi bil človeški, prečloveški? Prej se zdi, da gre za stari dobri (zaničevani), ne ravno deleuzovsko-guattarijevski, vitalizem (nasproti mehanicizmu), pri katerem je »iskra« še vedno izmenljiva z »dušo«, »plamenom«, »življenjsko silo«, tj. kreacionistična inteligenca, ki prebuja snov z »bodi svetloba!«
Kje je »Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons« pri vsem tem? Navedimo nekaj vrstic iz njegovih zadnjih pesmi: »O grenka trudnost, siva, grenka trudnost! /…/ V topli, bolni luči sveč sije odprto mrtvo oko /…/ Lepo je ležati mrtev.« In nekaj vrstic, da ne bi bilo nesporazuma, iz prvih: »V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. /…/ Daj mi, da morem umreti tukaj sedaj – glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj. /…/ čemu živeti, čemu hoditi, ko si tako truden: lezi, umri.« Seveda bi se temu lahko reklo melanholija ali baudelairjevska/benjaminovska acedia, toda mi bi raje rekli berardijevska, samomorilsko razpoložena izgorelost. Izgorelost, ki nikakor ni zgolj »subjektivna«, tj. pogojena s t. i. značajem (kakšni značaji neki?) ali okoliščino umiranja zaradi pljučnice. Kar skušamo povedati, je, da je Kosovel pesnik, ki nas pripravlja na smrt, morda celo dobro pripravlja na smrt.9 Na smrt, ki je samota ne bi preživela oz. nadživela. Ali, kot se zaključi pesem Odprto, smrt, v kateri bi bili: »Jaz, ti in vsi.«10
Ready-to-print različica plakata Vsemu bom Kosovel je tule.
Pri čemer vprašanje pavšalne rabe matematike ostaja odprto ali tudi ne tako zelo odprto, afera Sokal vsekakor ni zgolj denunciranje. [↩]
Ali idolescenci, sceni idolov, a tudi ikonoklazma. [↩]
Družbeno-tehnični problem je tudi njihova dostopnost (geopolitična distribucija, so zastonj ali plačljivi? itd.) ter njih nadaljnje razvijanje, saj tudi mikrobi ne počivajo, oziroma razvijanje njih alternativ. [↩]
Potemtakem ne le integral, temveč tudi odvod, tj. diferencialno računanje hitrosti spremembe. [↩]
Čeravno v O grenka trudnost pravi tudi »pa pride čas VSTAJENJA, a ne za nas«, praktično sočasno s Kafkovo pripombo Maxu Brodu »Oh, veliko upanja, neskončna količina upanja — a ne za nas«. [↩]
“/…/ green, the color of life in its essential originality, color of the countryside and authenticity. Green is the mixed color that passes itself off for a primary color. It is also, by convention, the anti-red: green for go, red for stop, the color of the market and not the color of communism.” Jacques Rancière, Film Fables [↩]
Je mogoče reči, da njegov impresionizem in ekspresionizem ostaneta jukstapozirana, da se nikjer ne prekrivata? [↩]
Glej denimo Learning to Die in the Anthropocene: Reflections on the End of a Civilization Roya Scrantona. [↩]
Z besedami Arrana Jamesa: “Philosophy is learning how to die. The thought of extinction demands that we learn how to die together.” Na to se je zvedla utopija? Smetnjak raje reče: glej, v kakšne smeri gre lahko uteha, še več, motivacijski, navdihovalski govor. [↩]
Pripoved se začne z vojno oziroma nje koncem, kolikor se ta za povratnike – ali vobče – sploh lahko konča in kolikor se nadaljuje z drugimi sredstvi. Njihovo poškodovanost/travmatiziranost pripovedovalec umesti v dve kategoriji: k številčnejši sodijo tisti, katerih manire in navade nekoliko trpijo, k manjštevilčnejši tisti, ki so, od vrnitve naprej, postali “silno fini”. Pri tem se zdi, da Brecht, točneje, njegov malodane do provokacije dobročudni pripovedovalec ne predpostavlja, da bi se zgolj delali takšne, temveč so zanj resnično elegantni, prijazni, bistri, krasni, na kratko, prvovrstni.
V primeru sodobne Ljubljane nas daje občutek, da imamo prej opravka z obratnim sorazmerjem, kjer finoče ne primanjkuje, a je tudi delo na “delati se” vsekakor nezanemarljivo. Pri tem igrajo evfemizmi, olepševanja, stilizacije odločilno vlogo. “Najlepše mesto na svetu” je češnja na tej ledeni torti, začelo se je kot šala nad robatežem, a se sprijelo v glazuro. Oglejmo si še kak drug primer: preživetju ali, bolje, preživljanju se v danih razmerah reče kultura bivanja, pri čemer se 20-letniki nemalokrat zdijo bolj prekaljeni veterani tega savoir-faire/savoir-vivre kot kdorkoli. Honorar se je že povsem približal etimološkemu korenu honōrārium. “Častno darilo; darilo, ki ga nekdo dobi v čast”, torej stvar ugleda in prestiža, nekaj docela simboličnega, kar se stori ex gratia, iz miline, dobrovoljno, kot uslugo, in kar nanese delovna razmerja, ki si jih je mogoče privoščiti le z zaledjem, recimo zalogo akumulacije iz časov tranzicije. Z njim se honorarca tako počastí kot počásti. Ne čudi, sprva je honorar pomenil ravno podkupnino, ki si jo plačal, da bi prišel do uglednega, neplačanega položaja. V skladu s tem si mimo kulturnega kapitala morda niti ne gre obetati – še kakšne – donosnosti v tako ali tako nedoločeni oz. nedoločljivi prihodnosti, a saj je tako tudi dosti manj vulgarno, tj. bolj slick. Ali še z eno besedo: dekorum. V slovenščini se ta nanaša na “ugled, čast, dostojanstvo”, v angleščini na “skladnost z okusom in spodobnostjo”, “etiketo”. Tisto, kar pritiče, tisto, kar je čedno, čednostno. V Brechtovi zgodbi vse te in njim sorodne besede protagonistom nenehno skačejo iz ust.
Zametke Bauhausa je najti v protisecesijskim spisu Ornament in zločin Adolfa Loosa, v katerem je – na liniji “klasičnega” družbenega evolucionizma, ki ne more brez tetoviranega Papuanca, bingljajočega na drevesu – postavljeno, da je ornament zločin. Zoper kaj drugega kot ravno okus. Dekorum proti dekoraciji. Pot od tu vodi do mednarodnega, modernističnega sloga, vse do maksime oz. minime “manj je več” Miesa van der Roheja, glede katerega ne gre pozabiti, da je šolo Bauhaus – v primerjavi s predhodnima direktorjema – hotel narediti za apolitično. Krovna apologija “minimalizma” in “funkcionalizma”, o kateri je mogoče poslušati toliko pleteničenja in arabesk, toliko kopičenja figur in fetišev, od toucha do visokih stropov, za lastno ali sosednjo mizo bolj ali manj vsakič, ko ste na kavi. A takšni pogovori h kavarni, temu inkubatorju in mavzoleju meščanstva, tudi sodijo.
Ker je iz minimalizma mogoče delati okrasje, ni dandanes seveda noben zločin – vsaj ne v omenjenem pomenu – kombinirati secesijskih štukatur z van der Rohejevim naslanjačem Barcelona. Ali ustrezneje indie – in kdo v tem času ni ali ne postaja indie, v dobrem in še slabšem – budžetu: z rabljenim zložljivim stolom Rex z bolhe in pohištvom babi/retro videza s podarimo.si. Bauhaus moodboard sreča komponente iz tistega drugega Bauhausa. Si je za razmere austerity oz. varčevalnih ukrepov sploh mogoče zamisliti boljši slogan od “manj je več”, pri čemer se povrhu še chic-anira, tj. poblagovi tradicijo askeze? Odrekanje ali prikrajšanost postane nase vzeti puščavniški luksuz. “Surovost”, “grobost”, “špartanskost” se opeva kakor v Brechtovi zgodbi.
Toliko govora, eterične kontemplacije o redu, skladnosti, čednosti, a prav nič o tem, kako so vzdrževani in reproducirani. To, povečini žensko, delo ostaja nevidno, v konkretnem primeru gre za delo služkinje, ki ima, ironija, to železno pravilo, “prosto” ravno na dan obiska. Vendar kontemplacije in dela ni več mogoče ločevati tako nedvoumno. Le kdaj je bilo, vsaj v muzeju/antikvariatu, imenovanem Evropa, “prostega” časa več kot danes? Ravno od tod tolikšna privlačnost, a tudi prisilnost kavarn in z njimi povezanih ritualov, do stopnje, ko obiskovalec grškega mesta Solun ne več, ali se je znašel na krovu Titanika ali v raju2. Z novejšimi pojmi gre raje govoriti o prehodu iz disciplinske družbe v družbo nadzora, prehodu iz zaprtih sistemov tovarne, šole, zapora, vojašnice, družine k avtocesti, tako analogni kot digitalni. V skladu s tem ni bilo delo (ali vsaj produciranje vrednosti), vede ali ne, hote ali ne, a vsekakor priklopljeno na omrežje, še nikdar tako nevidno, tako infinitezimalno, tako nenehno in tako neplačano.
Kar nas znova vrne k Brechtu, točneje, k njegovim kitajsko-japonskim inklinacijam. Morda se v figuri, sedeči v kavarni, srečata kitajski gold farmer, ki je za Alexandra Gallowaya vsakdo, katerega okus in afinitete so informatizirani, tj. izkopani, obdelani in valorizirani kot podatki3, in japonski snob s konca/hibernacije zgodovine po Alexandru Kojèvu, v katerem gledališče nô, čajni rituali in umetnost aranžiranja ikeban nadomestijo akcijo “vojnih in zgodovinskih bojev ali prisilnega dela”.
Je “vrtinčasti veter”, vihar, edino, kar nas lahko spravi iz blaziranosti, tudi prek velike “vrnitve” narave4? Metafora ni nova, a zdi se, da bi naslednja metamorfoza utegnila biti.
Brechtovo zgodbo Severnomorske kozice si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu.
Zasledili smo jo v protipospeševalniški knjigi Benjamina Noysa Malign Velocities: Accelerationism and Capitalism. [↩]
“I cannot help but be skeptical of the appeal of the extra-parliamentary left’s political program when I compare the number of youths involved in the simple commodification and consumption of sociality, sexuality and general pleasure in the cafes and tavernas — as if they are thumbing their collective noses at the troika! What a display of the willfulness of enjoyment that inserts a new pole of attraction in the equation…a pure anarchism.” George Caffentzis, From Thessaloniki to Iraklion Summer 2015. Več tule. [↩]
Glej postkriptum njegove knjige The Interface Effect [↩]
Nazadnje prek izuma/odkritja antropocena. Tega ne pravimo v voluntarističnem duhu, saj smo v močnih dvomih glede kakršnekoli možnosti agency, kaj šele zavestnega tipa. In da, ravno blaziranost pogosto sanjari o Viharju, da bi bilo vsega skupaj že enkrat končno konec. [↩]
Verjetno ste ga že opazili. S tem ne mislimo na sprehajanje po parku ali gozdu, ko se ga zasliši, kako šušlja med podrastjo, da se tisti, občutljivi na himeričnost kač ali podgan, vsakič zdrznemo. Verjetno ste ga že opazili, kako vas opazuje iz izložbenih oken. Izložbenih oken prodajalnic suvenirjev, in katera prodajalnica ni prodajalnica suvenirjev v mestu, ki ga tako obiskovalci kot prebivalci razglašajo ali, samospodbujevalno, morajo razglašati za najlepše na svetu? Najlepše, najličnejše mesto na svetu je ravno pravšnje, srednje velikosti in kot tako ravno pravšnje za ravno pravšnji, srednji razred. Obstoj te zlate sredine, te petitne petičnosti, te srednjeevropske srednjerazrednosti, je kot da še zadnji klin pred vsesplošnim pobarbarjenjem.
Kaj nas gleda iz izložb suvenirskih prodajalnic? Kos, ki trdi, da bo vsemu kos. Kos je zanimiva beštija, a saj je vsaka. V širitvene (teritorialno, paritveno) namene razvija kompleksne pesmi s singularnimi variacijami, ki med drugim vključujejo “posnetke” klicev drugih ptičev in živali, a tudi naprav (alarmi, sirene, zvonjenja itd.), kar s spreminjanjem zvočne pokrajine nanaša nove in nove virtuoznosti iz generacije v generacijo, zaradi česar “oponašanje” kosa, kot si ga omisli Olivier Messiaen, zveni zelo 1952. Paul McCartney mu še kot Beatle posveti skladbo, v kateri naj bi bil utelešenje afroameriškega gibanja za državljanske pravice, pri čemer raje ne zahajamo v razmišljanje o formuli “črno je, torej poje” (tu potem menda manjka le še R. Kellyjev I Believe I Can Fly).
Zdi se, da se kos iz “vsemu bom kos” nanaša na nekaj drugega. Biti kos nečemu po definiciji SSKJ “izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela”. Primeri gredo takole: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos. New Oxford American Dictionary je s svojim “match” še zgovornejši: a person or thing able to contend with another as an equal in quality or strength, oseba ali reč, ki zmore kot enakovredna tekmovati z drugo v kakovosti in moči. Primer: they were no match for the trained mercenaries, niso bili kos izurjenim plačancem.
Oxfordova definicija nas neposredno sooči z logiko tega kosa in kosanja. Pri frazi “vsemu bom kos” se kos, jasno, ne nanaša na ptiča, temveč na kos, ki etimološko izhaja tako iz besed “kriv, nagnjen” kot tudi iz njih nasprotja “strm, navpičen, raven”. Biti “raven” je tako biti “kos” v pomenu “močen, sposoben”, a biti “kos” je tudi biti “kriv” na način, da si “zvit” ali “lokav”. Očitno si vsemu lahko kos le tako, da si raven in ukrivljen hkrati oziroma, bolje, takrat, ko lahko gladko, “izurjeno”, malodane neopazno prehajaš med njima.
“Kos” se nanaša tudi na kos kot kos nečesa deljivega, recimo, kos mesa ali kos torte (“vsemu bom kos” se zagotovo precej približa “piece of cake”). Kos etimološko izhaja iz “grižljaj”, ki je spet izpeljanka iz glagola kositi, tj. “deliti, drobiti, gristi” ali tudi “praskati, gristi, rezati”.
“Vsemu bom kos” po vsem tem ne zveni le kot bodrilni, temveč že kar bojni klic. Klic, ki je mobilizacija in pacifikacija hkrati. Ne pozabimo, da britanski Keep Calm and Carry On, ki mu dela družbo na poličkah, stenah in vanity cabinetih, izvira neposredno iz časa pred drugo svetovno vojno. Drugače rečeno, bil je del priprav nanjo ter code of conduct med njo. Kot bi veleval “samo brez panike, vojna je” in produciral hladnokrvne morilce. V tem oziru omenimo še en podpomen besede kos: predmet, stvar, ki je del istovrstnih predmetov, stvari. Recimo: kos perila med drugimi kosi perila ali kos mesa med drugimi kosi mesa, razpoložljivimi kot kanon futer.
Vendar to ni tista klasična vojna, pred katero nas svari samozvana demokracija, iz česar sledi, da ji moramo biti hvaležni za mir. Za kakšno vojno-sredi-miru torej gre?
Kos preigrava variacije: “vsemu bom kos”, “vsemu bova kos”, “vsemu bomo kos”. Kos sem lahko sam, kos sem lahko v paru, kos smo lahko tudi skupaj kot mi. Mi kot družina (midva ali midva in otroci), do klana razširjena družina, klika, podjetje, razred, narod … Mi, ki je kos, a neizogibno na račun tistih, ki niso mi, torej njih. Temu je komot, brez goljufanja, mogoče reči solidarnost. Solidarnost je presolidna (agregatno in drugače), da bi ji bilo mogoče zaupati.
Tudi zato je bolje, da ne zahajamo v srce parajoče dihotomije (premožni-revni, srečneži-nesrečneži, subjekti-objekti itd.), zanimiveje se nam zdi postaviti, da gre za tekmo, v kateri ne more biti zmagovalcev (ne poražencev), ravno zato, ker se v njej – kakor postavi definicija Oxfordovega slovarja – običajno pomerjajo, kosajo bolj ali manj enakovredni, da ne rečemo, enaki. Tisti, ki so kosu odrejeni v kosanje, ne priletavajo iz katerekoli smeri. Spopadi se odvijajo znotraj različnih in specifičnih miljejev/metiérjev, njih različne federacije imajo svoja (in tudi ne tako zelo svoja) pravila glede tega, kdo se lahko meri s kom, v čem, za kaj itd. (Srečanja – ki se temu izognejo – so redka, zelo redka. Jih ravno to potencialno dela za nekosajoče interakcije? Hkrati ne izključujmo možnosti, da je tudi sama tekma pomemben del postajanja, samopreseganja, protitendenca samozadovoljni ali samopomilovalni zaležanosti v identiteti.)
V skladu z logiko bojevanja obstaja nekakšno ravnovesje moči in kakovosti, ki zagotavlja in vzdržuje ravnovesje vzajemnega kosanja. Lahko bi rekli tudi vzajemnega mrcvarjenja, torej rezanja, trganja, mečkanja (glej zgornje definicije). “Dog eat dog” ali kos kosa kosa, ne da bi ga razkosal. Kos kosa kosa v nedogled, pri čemer se lahko tako en kot drugi tolažita s tem, da jima gre slabše ali bolje, karkoli dani moment že raje čutita. (Ne podcenjujte želje po poraženosti.) Tolažita se že tako, da si domišljata, da vesta, kako jima gre. Vselej je na voljo dovolj parametrov, da je izid neodločljiv (denar, kot je znano, ni edini kapital), a tudi začasen.
Strah pred kosi se izkaže za ne povsem iluzoričnega. Kos je podgana (rat race), a tudi kača, saj ne gre, da ne bi imel razcepljenega jezika in gibanja (kot rečeno, je raven in kriv, recimo, piči jo naravnost, a tako, da se zvira).
Je “vsemu bom kos” torej lahko kaj drugega kakor “(kljub) vsemu bom le kos, ki se kosa z drugimi kosi”?
Z vsem tem nočemo reči, da mislimo, da smo nad tekmo. Nikakor ne. Kosanju se v tem, v čemer smo, ni mogoče izogniti. Čemur nasprotujemo, je to, da bi ga delali za srčkanega. Z besedami Güntherja Andersa iz Filozofskih stenogramov, ki pripadajo včeraj, danes, zdi se, tudi jutri: “Eno najbolj pomembnih dejstev naše epohe je nagnjenje k temu, da se zmanjšuje pomen najpomembnejših dejstev naše epohe in se jih dela srčkane. Ta trend je tako silovit, tako vsakdanji in tako neizogiben, da se mu lahko upre le peščica, celo med tistimi, ki ga kritizirajo. Le redko tonu, s katerim je ta trend polemično napadan, uide, da je ta trend katastrofa.”
Seveda nihče ne verjame, da je vsemu kos. Niti pravljične tetke ne. Niti Donald Trump ne. Niti Aljoša Bagola ne. Večino časa se nam celo zdi, da nismo in ne moremo biti kos ničemur, nikomur, še najmanj ničesu, ki se razrašča vsepovsod, od lokalne do planetarno-kozmične ravni. Kosanju bi se radi izognili, vendar ne iz vzvišenosti, temveč iz občutka, da preprosto ne zmoremo, da ne hendlamo. A tudi zato, ker čutimo, da nočemo biti kos temu, čemur je treba biti kos.
Ta “nisem kos ničesu” je uvid. Je izbruh panike, kristalizacija tesnobe, “the horror, the horror”. Je depresija. Kot zapiše Franco Berardi v Po prihodnosti: “/…/ depresija je preprosto moment, ki se najbolj približa resnici. /…/ Depresija nam omogoči videti, kar si običajno prikrivamo skozi nenehno kroženje pomirjujoče kolektivne naracije. Depresija vidi, kar javni diskurz prikriva. /…/ Vendar depresija istočasno paralizira sleherno zmožnost delovati, komunicirati, deliti.”
“Vsemu bom kos” je izraz te tesnobe, panike, groze, depresije. Le da v srčkani obliki.
“Vsemu bom gos” je Smetnjakovo praznično darilo. Zato da bi našo nezmožnost in protizmožnost kosanja, naše kosanje s kosanjem, naše mimokosanje, lahko spravili v kroženje. Ga komunicirali, delili, delali na njem.
Ready-to-print različica plakata Vsemu bom gos je tule.
