Bedaka prepoznaš po stavku: „Šport ni politika.“ Na takšni (domnevno apolitični) bedastoči poganjajo fenomeni, kakršen je Zoran Janković, menedžer, ki, kot pravi, ni politik. Logika bi bila sledeča: politika je umazana, posel je čist, bolje, posel je posel. Šport je pop, šport je za vse čase – tako kot športni funkcionarji.
Športno novinarstvo bi moralo biti inferiorna oblika žurnalizma, dovoljeno mu je namreč nekaj, kar naj ne bi bilo v skladu z novinarskim kodeksom: navijanje. Nacionalni komentator med tekmo sme držati pesti, tuliti, kruliti za reprezentanco „naše“ države proti reprezentanci „njihove“ države, v tem ni menda nič nekorektnega. Zaplete se takrat, ko se izkaže, da je športno novinarstvo paradigma občega. Bolj ali manj vsako novinarstvo je navijaško ter se hkrati deklarira kot nepolitično (oz. objektivno). Še več, navijanje je nacionalni šport.
Humanitarna katastrofa Stožice ni le sramota celotnega državnega aparata, je sramota družbe. Pod parolo „kraha in iger“ je lahko „ljudstvo“ uživalo (najprej v sladostrastni anticipaciji monumenta in novega športnega epa, nato v zgražanju) v predstavi gradnje koloseja, nadaljevanju Izbrisanih, le da še v spektakularnejšem, IMAX formatu. Logika medijske razdelitve na redakcije pove vse o catch-all hladnokrvnosti (naj bo ta še tako kričava): medtem ko je politična/gospodarska/človeškointeresna poročala o eksploataciji gastarbeiterja alias fastarbeiterja („14-urni delavnik v mrazu, vročini, dežju in snegu, 250 evrov plače, nič socialne varnosti“), se je športna še naprej veselila čudovitega objekta in dramatičnih tekem.
Bi šlo (drugačno) senzibilnost pričakovati od umetnosti? Zagotovo ne v kulturosferi, v kateri se je mogoče proglašati za angažiranega umetnika, potihem (ali naglas) kolaborirati z Jankovićem1 ter za vse kriviti JJ. Tudi iz te „neuravnoteženosti“ (ki je stvar habitusa, afinitete, izbirne sorodnosti) vznika t. i. desničarski resentiment in nekakšna fronta zoper „kulturo“, ne da bi se jo s tem kakorkoli upravičevalo.
Spričo krize se pozablja, da je imela saga, imenovana Stožice, še en neljubi zaplet: t. i. nogometna pravljica, ki je dala „ljudsko soglasje“ k gradnji, je v vmesnem času izpuhtela. Vpoklic, odmrznitev Katanca deluje kot poskus reševanja projekta-objekta. Če deluje retromanično, retrogradno, ni v tem nič čudnega, le kaj je v teh krajih bolj učinkovito od regresije? Lo-tech navdihovalci so predestinirani heroji nacije, ki ji je predvsem do tega, da bi ostala preprosta.
Glede na to, da so že uspehi Mazejeve lahko distrakcija, kolikšno bi nanesle šele vnovične zmage reprezentance? Nogomet je opij ljudstva, celo tega. Gnev do lastne države bi se lahko premestil na tisto, zoper katero bi “naši” ravno igrali in, kdo ve, morda bi se še tisti „Hej, hej, hej“ namesto z „je za Janšo“ spet zaključeval z „ni Slovenc“.
Slovenija bo šla naprej.
- Damjan Kozole lahko posname t. i. angažirane filme o tihotapljenju ljudi ali prostituciji in hkrati propagandni video o Stožicah, predvajan v muzeju, imenovanem MAO. [↩]