Pahor je bil v Smetnjakovih naracijah že marsikaj: ballardovski lik, Forrest Gump, ničejanski nadčlovek … Tu je še Antizelig, ki nenehno menja okolja, ne zato, da bi se zlil z njimi, temveč zato, da bi poudaril distinkcijo (tu in tu). Snobizem populista, ki priklicuje neko specifično različico konca zgodovine, ne toliko tistega Francisa Fukuyame kot tistega Alexandra Kojèva. Avtor znamenitega Uvoda v branje Hegla, predavanj o Fenomenologiji duha, in eden izmed poglavitnih pobudnikov Evropske unije si zamisli dva konca zgodovine, enega čebeljega in enega japonskega, pri čemer nas tokrat zanima slednji. Kot zatrdi Kojève, življenje na Japonskem poteka v skladu s povsem formaliziranimi vrednotami, ki so izpraznjene “človeškega” v zgodovinskem pomenu besede. Njegova glavna poteza je snobizem. Ta je v svoji čisti obliki ustvaril discipline, ki zanikajo “naravno” in “živalsko” ter ki v učinkovitosti presegajo vse tiste discipline, ki izhajajo iz “zgodovinskih” dejanj, kot so vojne in revolucionarni boji. Kojève navede tudi primere teh disciplin: gledališče nô, čajni obredi in aranžiranje ikeban. Če vam vse skupaj zveni kot Pahorjev instagram, je tako tudi zato, ker se na njem nemalokrat pojavi sam japonski cesar Naruhito.
Glede na njegovo priljubljenost je po svoje res klavrno, da se Pahorju počasi izteka drugi predsedniški mandat in da bo potem to to. Slovenije verjetno res ni mogoče kar tako proglasiti za cesarstvo ali kraljestvo, vendar ni videti posebnega razloga, zakaj ne bi mogli Boruta določiti za dosmrtnega predsednika. Nikoli ni bilo (Kučan? Don’t make us laugh.) in nikoli ne bo boljšega kandidata za to. Predvsem pa: od kod vam ideja, da sta ta vloga in ta igra brez usodnosti in zastavkov?
Boris Groys v eseju Romantična birokracija piše takole: “Kojève japonsko kulturo uporabi kot dokaz, da je želja po prazni obliki lahko kulturno normativna. Trdi, da je zmožna estetizirati ‘zgodovinske’ oblike človeškega vedenja in jih prakticirati kot čiste oblike, potem ko so prenehale imeti zgodovinski pomen. Tu lahko, če hočemo, vidimo razliko med japonsko in evropsko kulturo. Po francoski revoluciji so sakralne, ritualne objekte in reči, ki so jih uporabljali kralji in dvor, estetizirali. Umaknili so jih iz zgodovinske rabe, jih ločili od njihove ‘vsebine’ ter jih ponudili v ogled kot čiste, prazne oblike; spremenili so jih v muzejske kose. Toda oblik človeškega vedenja – in človeško življenje nasploh – niso estetizirali v enaki meri. Kojève je hotel pokazati natanko to: japonska kultura ne estetizira zgolj objektov, temveč tudi dejanja. V skladu s tem za umetnino, prazno obliko, nima le določenih stvari in dogodkov, temveč tudi totaliteto človeškega življenja. /…/ Kojève to predanost življenju kot čisti obliki označi za čisto obliko snobizma. Snobizem seveda ni ista stvar kot želja po priznanju, snobizem ne more biti univerzalen. Kljub temu je ta, kakor ga razume Kojève, zelo resna stvar. Ne pomeni le zmožnosti, da poustvarimo čajni obred ali gledališče nô, temveč tudi pripravljenost, da v imenu čiste oblike žrtvujemo sami sebe. Kojève dejansko govori o japonski zmožnosti, da storijo samovoljni samomor s pomočjo “letala ali torpeda” namesto s samurajskim mečem. Na dejanja kamikaz čisto zares ne moremo gledati kot divertissement [razvedrilo]. Estetizirati lastno življenje, videti ga kot obliko, pomeni nanj gledati z vidika njegovega konca, s perspektive smrti.”
Dosmrtni predsedniški mandat torej ima svojo ceno, formalno predpisani zaključek: samovoljni samomor, snobistični sepuku.
