Tag Archives: Aljoša Bagola


Mlekocen

Ciklonopedija Reza Negarestanija pravi: »S tem ko so se usodno izpostavili horizontom druge strani, so državni okulturni agenti postopoma zgradili mostove in dvignili zapornice na meji med Državo in Zunanjimi okultnimi entitetami.«

Ta poved evidentno priklicuje Marjana Podobnika, novega starega predsednika Slovenske ljudske stranke. Sredi 90. letih si je pravil mostograditelj1, kar v vsakdanjepolitičnem smislu morda ne pomeni kaj več od znanilca Boruta Pahorja, a s Črnim gondoljerjem Fritza Leiberja in Ciklonopedijo na vidiku postane še vse kaj drugega.

Marjanu Podobniku se je, nenaklonjeno, pripisoval še en vzdevek. Pospeševalec. Pospeševalec česa? Kot pojasni naslov njegove diplome iz leta 1986, gre za pospeševalca proizvodnje mleka (a tudi profiliranja kadrov). Polni naslov: Ocena dela pospeševalne službe pri proizvodnji mleka na območju cerkljanske in zahteve glede profila kadra. Do diplome nam sicer ni uspelo priti, hranjena je v knjižnici oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete na naslovu Groblje 3, Domžale. Ne vemo, kakšne rastne hormone aka somatotropine priporoča, a gre v vsakem primeru za Accelerate. In vendar kdo utegne poreči: pa saj gre vendar zgolj za mleko (in kadre). Nič na mleku (in kadrih) ni zgoljskega.

Postavimo nekoliko širše. Arheologijo do današnjega dne obseda dilema evolucije vs. nadomestitve. So »današnji Evropejci« potomci prvotnejših lovcev-nabiralcev ali izvirajo iz kmetovalcev z Bližnjega vzhoda? Skratka, so se mezolitski lovci-nabiralci polotili kmetovanja in živinoreje ter postali neolitski bauerji, ali so jih izrinili, nadigrali prišleki iz puščave, sli žive, čuteče entitete, kot Bližnjemu Vzhodu – po nareku Črnega gondoljerja – pravi Ciklonopedija? Določeni paleoantropologi in arheologi, v navezavi z DNK analizami, trdijo, da je verjetnejša druga opcija, in da je bilo to doseženo prek fuzije tehnologije in genov.

Gre za to, da je bilo še za časa zadnje ledene dobe mleko toksično za odrasle, saj – v primerjavi z otroki – niso mogli proizvajati encima laktaze, ki razgradi laktozo, poglavitni sladkor v mleku. A pred 11.000 leti so se pastirji naučili zmanjševati delež laktoze v mleku, tako da so ga fermentirali v sir in jogurt. Pred 7.500 leti naj bi na rodovitnih ravnicah današnje Madžarske (ali Prekmurja) prišlo do genetske mutacije, citozin se je v bližini gena, ki nosi zapis za laktazo, transformiral v timin. Odrasli so po novem lahko proizvajali laktazo in s tem vse življenje pili mleko, ki jim je v času slabih letin omogočalo preživetje, poleg tega pa naj bi bili njihovi potomci plodnejši od potomcev nemutirancev. Ta selektivna, konkurenčna prednost je nanesla, da so se razpasli po vsej Evropi, vse tja do najbolj severnih predelov (kjer je toleranca še precej višja kakor na jugu, v Grčiji in Turčiji lahko mleko prebavi 40 odstotkov prebivalcev, v Skandinaviji in Britaniji 90). Tudi danes lahko po sedmem ali osmem letu starosti laktozo prebavlja le 35 odstotkov človeštva (poleg Evrope še žepi v Zahodni Afriki, južni Aziji in, jasno, na Bližnjem vzhodu).

Laktozna toleranca, tj. na mleko vezana mutacija, naj bi bila torej tisto biološko orožje, ki je bližnjevzhodnim prišlekom omogočilo, da so osvojili kontinent in postali tisti, ki se danes bojijo prišlekov z Bližnjega vzhoda. S te perspektive morda celo upravičeno, kajti domorodnost je vselej začasna, relativna, v nastajanju.

Povezave med nafto in mlekom se tu ne končajo, če njunih kriz niti ne omenjamo, prvo ogrožata fracking in skrilavec, mleko hiperobčutljivost, hiperalergičnost ter posledično favoriziranje riža, ovsa, soje itd.

Morda se še kdo spomni Pristopovega/Bagolovega oglasa za Alpsko mleko iz 2006, v katerem se je vsa Ljubljana pognala, ne v beg, temveč v parkour, posebno tehniko gibanja, t. i. »naravno metodo«, ki se v začetku 20. stoletja na otoku Martinik ob pogledu na »fleksibilna, prožna in robustna«, ergo petrolejska telesa domorodcev, utrne francoskemu mornariškemu častniku Georgesu Hébertu. V nadaljevanju je metoda postala del standardnega usposabljanja francoskih vojakov, med drugim tudi v Indokini, kjer jim, lahko rečemo, ni kaj prida pomagala. V 80. letih se je ta doppelläufer situacionističnega dériva preselil v francoski kraj Lisses ter nato trasiral še Pariz. Kot postavi Ciklonopedija, je parkour tehnika urbanizirane vojne, ki izpodrinja klasično vojskovanje ter samo ločnico vojne in miru. Drugače rečeno, prek parkourja se militarizira, dezertificira samo urbano. Če je v razmerah baudelairjevskega flâunerstva vsak mimoidoči potencialni kriminalec, je v razmerah parkourja vsakdo potencialni hiperkamuflažni bojevnik džihada.

Tako se krog sklene oz. nadaljuje v osmico. Nafta iz Ciklonopedije se zlije z mlekom iz diplome Marjana Podobnika, s čimer ta postane gondoljer-mostograditelj, torej brodar. V sicer izjemno obrekljivo-privoščljivem članku Mladina v začetku nultih piše o Podobnikovem razvijanju revolucionarne tehnologije pitanja piščancev, ki jih potem nihče ni hotel kupiti, kar je sčasoma naneslo ne le par-kur, temveč na tisoče kur-mutantov onkraj broiling pointa. Podobnik je v istem času delal na tem, da bi se na obrobju Beograda zgradilo t. i. »grad u gradu«, »mesto v mestu«, shoppingmall nekraj, v katerem bi pognala monorail in pešpromenada, ki bi se oba dvigala nad prometnimi tokovi in spuščala v zeleni simulaker nogometnih stadionov, tematskih parkov itd. Skratka, prava pravcata ballardotopija aka Dubaj. Pospeševalec-akceleracionist Marjan Podobnik torej, in že sam priimek je unheimlich, nomen est amen, podobnik-doppelgänger-klon-replikant.

  1. Njegov vzpon časovno natanko sovpada z vzponom warwiškega CCRU. In kot je zapisal Nietzsche: človekova veličina je v tem, da je most, in ne cilj. []


Tags: Revisionisms

Vsemu bom gos

Verjetno ste ga že opazili. S tem ne mislimo na sprehajanje po parku ali gozdu, ko se ga zasliši, kako šušlja med podrastjo, da se tisti, občutljivi na himeričnost kač ali podgan, vsakič zdrznemo. Verjetno ste ga že opazili, kako vas opazuje iz izložbenih oken. Izložbenih oken prodajalnic suvenirjev, in katera prodajalnica ni prodajalnica suvenirjev v mestu, ki ga tako obiskovalci kot prebivalci razglašajo ali, samospodbujevalno, morajo razglašati za najlepše na svetu? Najlepše, najličnejše mesto na svetu je ravno pravšnje, srednje velikosti in kot tako ravno pravšnje za ravno pravšnji, srednji razred. Obstoj te zlate sredine, te petitne petičnosti, te srednjeevropske srednjerazrednosti, je kot da še zadnji klin pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Kaj nas gleda iz izložb suvenirskih prodajalnic? Kos, ki trdi, da bo vsemu kos. Kos je zanimiva beštija, a saj je vsaka. V širitvene (teritorialno, paritveno) namene razvija kompleksne pesmi s singularnimi variacijami, ki med drugim vključujejo “posnetke” klicev drugih ptičev in živali, a tudi naprav (alarmi, sirene, zvonjenja itd.), kar s spreminjanjem zvočne pokrajine nanaša nove in nove virtuoznosti iz generacije v generacijo, zaradi česar “oponašanje” kosa, kot si ga omisli Olivier Messiaen, zveni zelo 1952. Paul McCartney mu še kot Beatle posveti skladbo, v kateri naj bi bil utelešenje afroameriškega gibanja za državljanske pravice, pri čemer raje ne zahajamo v razmišljanje o formuli “črno je, torej poje” (tu potem menda manjka le še R. Kellyjev I Believe I Can Fly).

Zdi se, da se kos iz “vsemu bom kos” nanaša na nekaj drugega. Biti kos nečemu po definiciji SSKJ “izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela”. Primeri gredo takole: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos. New Oxford American Dictionary je s svojim “match” še zgovornejši: a person or thing able to contend with another as an equal in quality or strength, oseba ali reč, ki zmore kot enakovredna tekmovati z drugo v kakovosti in moči. Primer: they were no match for the trained mercenaries, niso bili kos izurjenim plačancem.

Oxfordova definicija nas neposredno sooči z logiko tega kosa in kosanja. Pri frazi “vsemu bom kos” se kos, jasno, ne nanaša na ptiča, temveč na kos, ki etimološko izhaja tako iz besed “kriv, nagnjen” kot tudi iz njih nasprotja “strm, navpičen, raven”. Biti “raven” je tako biti “kos” v pomenu “močen, sposoben”, a biti “kos” je tudi biti “kriv” na način, da si “zvit” ali “lokav”. Očitno si vsemu lahko kos le tako, da si raven in ukrivljen hkrati oziroma, bolje, takrat, ko lahko gladko, “izurjeno”, malodane neopazno prehajaš med njima.

“Kos” se nanaša tudi na kos kot kos nečesa deljivega, recimo, kos mesa ali kos torte (“vsemu bom kos” se zagotovo precej približa “piece of cake”). Kos etimološko izhaja iz “grižljaj”, ki je spet izpeljanka iz glagola kositi, tj. “deliti, drobiti, gristi” ali tudi “praskati, gristi, rezati”.

“Vsemu bom kos” po vsem tem ne zveni le kot bodrilni, temveč že kar bojni klic. Klic, ki je mobilizacija in pacifikacija hkrati. Ne pozabimo, da britanski Keep Calm and Carry On, ki mu dela družbo na poličkah, stenah in vanity cabinetih, izvira neposredno iz časa pred drugo svetovno vojno. Drugače rečeno, bil je del priprav nanjo ter code of conduct med njo. Kot bi veleval “samo brez panike, vojna je” in produciral hladnokrvne morilce. V tem oziru omenimo še en podpomen besede kos: predmet, stvar, ki je del istovrstnih predmetov, stvari. Recimo: kos perila med drugimi kosi perila ali kos mesa med drugimi kosi mesa, razpoložljivimi kot kanon futer.

Vendar to ni tista klasična vojna, pred katero nas svari samozvana demokracija, iz česar sledi, da ji moramo biti hvaležni za mir. Za kakšno vojno-sredi-miru torej gre?

Kos preigrava variacije: “vsemu bom kos”, “vsemu bova kos”, “vsemu bomo kos”. Kos sem lahko sam, kos sem lahko v paru, kos smo lahko tudi skupaj kot mi. Mi kot družina (midva ali midva in otroci), do klana razširjena družina, klika, podjetje, razred, narod … Mi, ki je kos, a neizogibno na račun tistih, ki niso mi, torej njih. Temu je komot, brez goljufanja, mogoče reči solidarnost. Solidarnost je presolidna (agregatno in drugače), da bi ji bilo mogoče zaupati.

Tudi zato je bolje, da ne zahajamo v srce parajoče dihotomije (premožni-revni, srečneži-nesrečneži, subjekti-objekti itd.), zanimiveje se nam zdi postaviti, da gre za tekmo, v kateri ne more biti zmagovalcev (ne poražencev), ravno zato, ker se v njej – kakor postavi definicija Oxfordovega slovarja – običajno pomerjajo, kosajo bolj ali manj enakovredni, da ne rečemo, enaki. Tisti, ki so kosu odrejeni v kosanje, ne priletavajo iz katerekoli smeri. Spopadi se odvijajo znotraj različnih in specifičnih miljejev/metiérjev, njih različne federacije imajo svoja (in tudi ne tako zelo svoja) pravila glede tega, kdo se lahko meri s kom, v čem, za kaj itd. (Srečanja – ki se temu izognejo – so redka, zelo redka. Jih ravno to potencialno dela za nekosajoče interakcije? Hkrati ne izključujmo možnosti, da je tudi sama tekma pomemben del postajanja, samopreseganja, protitendenca samozadovoljni ali samopomilovalni zaležanosti v identiteti.)

V skladu z logiko bojevanja obstaja nekakšno ravnovesje moči in kakovosti, ki zagotavlja in vzdržuje ravnovesje vzajemnega kosanja. Lahko bi rekli tudi vzajemnega mrcvarjenja, torej rezanja, trganja, mečkanja (glej zgornje definicije). “Dog eat dog” ali kos kosa kosa, ne da bi ga razkosal. Kos kosa kosa v nedogled, pri čemer se lahko tako en kot drugi tolažita s tem, da jima gre slabše ali bolje, karkoli dani moment že raje čutita. (Ne podcenjujte želje po poraženosti.) Tolažita se že tako, da si domišljata, da vesta, kako jima gre. Vselej je na voljo dovolj parametrov, da je izid neodločljiv (denar, kot je znano, ni edini kapital), a tudi začasen.

Strah pred kosi se izkaže za ne povsem iluzoričnega. Kos je podgana (rat race), a tudi kača, saj ne gre, da ne bi imel razcepljenega jezika in gibanja (kot rečeno, je raven in kriv, recimo, piči jo naravnost, a tako, da se zvira).

Je “vsemu bom kos” torej lahko kaj drugega kakor “(kljub) vsemu bom le kos, ki se kosa z drugimi kosi”?

Z vsem tem nočemo reči, da mislimo, da smo nad tekmo. Nikakor ne. Kosanju se v tem, v čemer smo, ni mogoče izogniti. Čemur nasprotujemo, je to, da bi ga delali za srčkanega. Z besedami Güntherja Andersa iz Filozofskih stenogramov, ki pripadajo včeraj, danes, zdi se, tudi jutri: “Eno najbolj pomembnih dejstev naše epohe je nagnjenje k temu, da se zmanjšuje pomen najpomembnejših dejstev naše epohe in se jih dela srčkane. Ta trend je tako silovit, tako vsakdanji in tako neizogiben, da se mu lahko upre le peščica, celo med tistimi, ki ga kritizirajo. Le redko tonu, s katerim je ta trend polemično napadan, uide, da je ta trend katastrofa.”

Seveda nihče ne verjame, da je vsemu kos. Niti pravljične tetke ne. Niti Donald Trump ne. Niti Aljoša Bagola ne. Večino časa se nam celo zdi, da nismo in ne moremo biti kos ničemur, nikomur, še najmanj ničesu, ki se razrašča vsepovsod, od lokalne do planetarno-kozmične ravni. Kosanju bi se radi izognili, vendar ne iz vzvišenosti, temveč iz občutka, da preprosto ne zmoremo, da ne hendlamo. A tudi zato, ker čutimo, da nočemo biti kos temu, čemur je treba biti kos.

Ta “nisem kos ničesu” je uvid. Je izbruh panike, kristalizacija tesnobe, “the horror, the horror”. Je depresija. Kot zapiše Franco Berardi v Po prihodnosti: “/…/ depresija je preprosto moment, ki se najbolj približa resnici. /…/ Depresija nam omogoči videti, kar si običajno prikrivamo skozi nenehno kroženje pomirjujoče kolektivne naracije. Depresija vidi, kar javni diskurz prikriva. /…/ Vendar depresija istočasno paralizira sleherno zmožnost delovati, komunicirati, deliti.”

“Vsemu bom kos” je izraz te tesnobe, panike, groze, depresije. Le da v srčkani obliki.

“Vsemu bom gos” je Smetnjakovo praznično darilo. Zato da bi našo nezmožnost in protizmožnost kosanja, naše kosanje s kosanjem, naše mimokosanje, lahko spravili v kroženje. Ga komunicirali, delili, delali na njem.

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom gos je tule.

Oneohtrix Point Never – I Bite Through It




A friend in need is a friend indeed


Obisk prijatelja na onkološkem. Iz intimnega zavetja bolezni se oglaševalski agent vrne z darilom. Obisku je uspel za nas iztrgati misel dneva, mini oglaševalsko kampanjo. Srečanje z bolečino, ki oživlja, Edward Norton se vrača iz podporne skupine. Olajšanje nesebično deli na twitterju, kjer se hitro razširi.

Dejanje sočutja je postavljeno na ogled. Zasebnosti bolniške sobe sledi spletna družabnost, tiha zaupnost zbezlja v klepetavo ozaveščanje, prijatelj Aljoša postane Aljoša Bagola, izvršni kreativni direktor Pristopa, FDV predavatelj, POP TV komentator, MM kolumnist. Ali tak razglas ne pomeni nasilnega reza, ki pusti prijatelja za sabo? Ali ne vzpostavi delitve na “nas”, zdrave, in “vas”, bolne? Sočutni se dvigne kot messenger za otopele, sočutje vnovči kot booster za karizmo. Prijatelj ostane na onkološkem z mislijo, da njegovo stanje daje upanje tistim, ki jamrajo le zaradi države, vremena in cen ajfounov. Iz kroga empatije so tako izključeni tudi ostali – tisti z drugačnimi skrbmi, averzijo do jamranja ali nižjo kupno močjo.

Nasilnost posploševanja, ki se skriva v vsaki reklamni obljubi. Poklicna deformacija v opisu del in nalog oglaševalca. Instantna domišljija je omejena tudi s ciljno skupino. Empatija iz Campbell konzerve.

Aljoša Bagola ne govori v našem imenu. A kdo smo mi?

Placebo – Pure Morning




Aljoški

Smetnjak is really not making this up. (Not an invention, a discovery.)
The two pics of Aljoša Bagola were found here and here.
Now spot the difference.
Now feel the difference.
 But what are we actually seeing?
Is it an attempt to make his cleavage less/more revealing or
can one even call it a boob job?
If it’s the latter how can we know what was before and what after?
Was it a breast augmentation or a breast reduction?
It certainly is one mystery of a mystery.

James Blunt – You’re Beautiful



Tags: Revisionisms

The Sound of One Clone Clapping

Wilco – Heavy Metal Drummer

P. S. Don’t get us wrong, we’re not against drummers. Here’s our (Smetnjak + Luka Umek) example of Tartini dumping the violin in 2010. He’s nobody’s clone, he’s not a narcissistic excuse for an ad and he’s not drumming, well, he ain’t no warfetishizing poseur aka apocalyptic gentleman.