Poleg “sramote” je “mazaška akcija” še en tak vseprisoten idiom, ki ga uporabljata “obe” strani. Njena posebna prednost je menda v tem, da se predstavlja kot nevtralen, objektiven termin. Nazadnje ob lebdečem, levitirajočem Toninu na rožniški cerkvi, ki je iz njega izbezal Tarkovskega in Pasolinija for Christ’s sake. Rečeno v slogu Primoža Krašovca: če je to vandalizem, toliko bolje za vandalizem.
Mazač se seveda nanaša na nekoga, ki bojda “nestrokovno opravlja delo, zlasti zdravljenje” (hello, Kordiš), v tem konkretnem primeru pa še bolj skuša biti slabšalni izraz za nekoga, ki se je šel slikarja, pa bi bilo bolje, da se ne bi. Vse skupaj zveni kot slabo prikrita aluzija na Adolfa. S čimer smo spet pri tistem “vsake oči imajo svojega hitlerja” aka mazača. Kar je še pomembneje, z izrekanjem te fraze si izrekajoči prisojajo vlogo arbitra, ki lahko razsoja, kaj je strokovno/adekvatno in kaj ne, kaj je primerno/spodobno in ne. And they fail miserably at that, of course. Odkrito povedano, malomeščanska posmehljivka na račun Hitlerja soboslikarja ni v nas nikdar vzbujala drugega kot sočutja do slednjega in celo solidarnost z njim.
P. S. It’s a stupid play on words, toda zdi se, da celo v slovenščini, tem s farškim tonom obteženim jezikom, obstaja neka sila, ki se upira tej logiki. “Drhal” sestavljata tako dr (as in doktor) kot Hal (as in HAL 9000). Za to smo ji hvaležni.