Tag Archives: Borut Pahor

Thursday, August 12, 2021
Smetnjak / Leave a comment

КАФАНА x Smetnjak: the Fascionista Collection

Since КАФАНА is frog-friendly and Smetnjak Pepe-compatible it was only a matter of time before these two met, bred, and produced what is known as the Fascionista collection. T-shirts are made from 100% cotton, one size fits all. Order here.

There’s the end quote of Walter Benjamin’s classic essay The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction: “Mankind’s self-alienation has reached such a degree that it can experience its own destruction as an aesthetic pleasure of the first order. This is the situation of politics which Fascism is rendering aesthetic.” It’s one of those quotes that the normie left-wingers love to refer to. We would add to this quote another very controversial one from Ernst Lubitsch’s wartime comedy To Be or Not to Be. A Polish actor posing as a Gestapo guy thus describes the concentration camps: “We do the concentrating and the Poles do the camping.” So, if we combine these two quotes, we could say: right now the government does the fascism and Smetnjak does the aesthetization. You just pull this process apart and make something happen. It’s a match made in heaven… and hell.



Monday, January 11, 2021
Smetnjak / Leave a comment

Pahor mon amour

Pahor je bil v Smetnjakovih naracijah že marsikaj: ballardovski lik, Forrest Gump, ničejanski nadčlovek … Tu je še Antizelig, ki nenehno menja okolja, ne zato, da bi se zlil z njimi, temveč zato, da bi poudaril distinkcijo (tu in tu). Snobizem populista, ki priklicuje neko specifično različico konca zgodovine, ne toliko tistega Francisa Fukuyame kot tistega Alexandra Kojèva. Avtor znamenitega Uvoda v branje Hegla, predavanj o Fenomenologiji duha, in eden izmed poglavitnih pobudnikov Evropske unije si zamisli dva konca zgodovine, enega čebeljega in enega japonskega, pri čemer nas tokrat zanima slednji. Kot zatrdi Kojève, življenje na Japonskem poteka v skladu s povsem formaliziranimi vrednotami, ki so izpraznjene “človeškega” v zgodovinskem pomenu besede. Njegova glavna poteza je snobizem. Ta je v svoji čisti obliki ustvaril discipline, ki zanikajo “naravno” in “živalsko” ter ki v učinkovitosti presegajo vse tiste discipline, ki izhajajo iz “zgodovinskih” dejanj, kot so vojne in revolucionarni boji. Kojève navede tudi primere teh disciplin: gledališče nô, čajni obredi in aranžiranje ikeban. Če vam vse skupaj zveni kot Pahorjev instagram, je tako tudi zato, ker se na njem nemalokrat pojavi sam japonski cesar Naruhito.

Glede na njegovo priljubljenost je po svoje res klavrno, da se Pahorju počasi izteka drugi predsedniški mandat in da bo potem to to. Slovenije verjetno res ni mogoče kar tako proglasiti za cesarstvo ali kraljestvo, vendar ni videti posebnega razloga, zakaj ne bi mogli Boruta določiti za dosmrtnega predsednika. Nikoli ni bilo (Kučan? Don’t make us laugh.) in nikoli ne bo boljšega kandidata za to. Predvsem pa: od kod vam ideja, da sta ta vloga in ta igra brez usodnosti in zastavkov?

Boris Groys v eseju Romantična birokracija piše takole: “Kojève japonsko kulturo uporabi kot dokaz, da je želja po prazni obliki lahko kulturno normativna. Trdi, da je zmožna estetizirati ‘zgodovinske’ oblike človeškega vedenja in jih prakticirati kot čiste oblike, potem ko so prenehale imeti zgodovinski pomen. Tu lahko, če hočemo, vidimo razliko med japonsko in evropsko kulturo. Po francoski revoluciji so sakralne, ritualne objekte in reči, ki so jih uporabljali kralji in dvor, estetizirali. Umaknili so jih iz zgodovinske rabe, jih ločili od njihove ‘vsebine’ ter jih ponudili v ogled kot čiste, prazne oblike; spremenili so jih v muzejske kose. Toda oblik človeškega vedenja – in človeško življenje nasploh – niso estetizirali v enaki meri. Kojève je hotel pokazati natanko to: japonska kultura ne estetizira zgolj objektov, temveč tudi dejanja. V skladu s tem za umetnino, prazno obliko, nima le določenih stvari in dogodkov, temveč tudi totaliteto človeškega življenja. /…/ Kojève to predanost življenju kot čisti obliki označi za čisto obliko snobizma. Snobizem seveda ni ista stvar kot želja po priznanju, snobizem ne more biti univerzalen. Kljub temu je ta, kakor ga razume Kojève, zelo resna stvar. Ne pomeni le zmožnosti, da poustvarimo čajni obred ali gledališče nô, temveč tudi pripravljenost, da v imenu čiste oblike žrtvujemo sami sebe. Kojève dejansko govori o japonski zmožnosti, da storijo samovoljni samomor s pomočjo “letala ali torpeda” namesto s samurajskim mečem. Na dejanja kamikaz čisto zares ne moremo gledati kot divertissement [razvedrilo]. Estetizirati lastno življenje, videti ga kot obliko, pomeni nanj gledati z vidika njegovega konca, s perspektive smrti.”

Dosmrtni predsedniški mandat torej ima svojo ceno, formalno predpisani zaključek: samovoljni samomor, snobistični sepuku.



Tags: Revisionisms
Sunday, September 1, 2019
Smetnjak / 1 Comment

Run, Borut, run!



Tags: Revisionisms
Wednesday, June 19, 2019
Smetnjak / 1 Comment

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. [↩]


Tags: Revisionisms
Friday, March 29, 2019
Smetnjak / 1 Comment

Mlekocen

Ciklonopedija Reza Negarestanija pravi: »S tem ko so se usodno izpostavili horizontom druge strani, so državni okulturni agenti postopoma zgradili mostove in dvignili zapornice na meji med Državo in Zunanjimi okultnimi entitetami.«

Ta poved evidentno priklicuje Marjana Podobnika, novega starega predsednika Slovenske ljudske stranke. Sredi 90. letih si je pravil mostograditelj1, kar v vsakdanjepolitičnem smislu morda ne pomeni kaj več od znanilca Boruta Pahorja, a s Črnim gondoljerjem Fritza Leiberja in Ciklonopedijo na vidiku postane še vse kaj drugega.

Marjanu Podobniku se je, nenaklonjeno, pripisoval še en vzdevek. Pospeševalec. Pospeševalec česa? Kot pojasni naslov njegove diplome iz leta 1986, gre za pospeševalca proizvodnje mleka (a tudi profiliranja kadrov). Polni naslov: Ocena dela pospeševalne službe pri proizvodnji mleka na območju cerkljanske in zahteve glede profila kadra. Do diplome nam sicer ni uspelo priti, hranjena je v knjižnici oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete na naslovu Groblje 3, Domžale. Ne vemo, kakšne rastne hormone aka somatotropine priporoča, a gre v vsakem primeru za Accelerate. In vendar kdo utegne poreči: pa saj gre vendar zgolj za mleko (in kadre). Nič na mleku (in kadrih) ni zgoljskega.

Postavimo nekoliko širše. Arheologijo do današnjega dne obseda dilema evolucije vs. nadomestitve. So »današnji Evropejci« potomci prvotnejših lovcev-nabiralcev ali izvirajo iz kmetovalcev z Bližnjega vzhoda? Skratka, so se mezolitski lovci-nabiralci polotili kmetovanja in živinoreje ter postali neolitski bauerji, ali so jih izrinili, nadigrali prišleki iz puščave, sli žive, čuteče entitete, kot Bližnjemu Vzhodu – po nareku Črnega gondoljerja – pravi Ciklonopedija? Določeni paleoantropologi in arheologi, v navezavi z DNK analizami, trdijo, da je verjetnejša druga opcija, in da je bilo to doseženo prek fuzije tehnologije in genov.

Gre za to, da je bilo še za časa zadnje ledene dobe mleko toksično za odrasle, saj – v primerjavi z otroki – niso mogli proizvajati encima laktaze, ki razgradi laktozo, poglavitni sladkor v mleku. A pred 11.000 leti so se pastirji naučili zmanjševati delež laktoze v mleku, tako da so ga fermentirali v sir in jogurt. Pred 7.500 leti naj bi na rodovitnih ravnicah današnje Madžarske (ali Prekmurja) prišlo do genetske mutacije, citozin se je v bližini gena, ki nosi zapis za laktazo, transformiral v timin. Odrasli so po novem lahko proizvajali laktazo in s tem vse življenje pili mleko, ki jim je v času slabih letin omogočalo preživetje, poleg tega pa naj bi bili njihovi potomci plodnejši od potomcev nemutirancev. Ta selektivna, konkurenčna prednost je nanesla, da so se razpasli po vsej Evropi, vse tja do najbolj severnih predelov (kjer je toleranca še precej višja kakor na jugu, v Grčiji in Turčiji lahko mleko prebavi 40 odstotkov prebivalcev, v Skandinaviji in Britaniji 90). Tudi danes lahko po sedmem ali osmem letu starosti laktozo prebavlja le 35 odstotkov človeštva (poleg Evrope še žepi v Zahodni Afriki, južni Aziji in, jasno, na Bližnjem vzhodu).

Laktozna toleranca, tj. na mleko vezana mutacija, naj bi bila torej tisto biološko orožje, ki je bližnjevzhodnim prišlekom omogočilo, da so osvojili kontinent in postali tisti, ki se danes bojijo prišlekov z Bližnjega vzhoda. S te perspektive morda celo upravičeno, kajti domorodnost je vselej začasna, relativna, v nastajanju.

Povezave med nafto in mlekom se tu ne končajo, če njunih kriz niti ne omenjamo, prvo ogrožata fracking in skrilavec, mleko hiperobčutljivost, hiperalergičnost ter posledično favoriziranje riža, ovsa, soje itd.

Morda se še kdo spomni Pristopovega/Bagolovega oglasa za Alpsko mleko iz 2006, v katerem se je vsa Ljubljana pognala, ne v beg, temveč v parkour, posebno tehniko gibanja, t. i. »naravno metodo«, ki se v začetku 20. stoletja na otoku Martinik ob pogledu na »fleksibilna, prožna in robustna«, ergo petrolejska telesa domorodcev, utrne francoskemu mornariškemu častniku Georgesu Hébertu. V nadaljevanju je metoda postala del standardnega usposabljanja francoskih vojakov, med drugim tudi v Indokini, kjer jim, lahko rečemo, ni kaj prida pomagala. V 80. letih se je ta doppelläufer situacionističnega dériva preselil v francoski kraj Lisses ter nato trasiral še Pariz. Kot postavi Ciklonopedija, je parkour tehnika urbanizirane vojne, ki izpodrinja klasično vojskovanje ter samo ločnico vojne in miru. Drugače rečeno, prek parkourja se militarizira, dezertificira samo urbano. Če je v razmerah baudelairjevskega flâunerstva vsak mimoidoči potencialni kriminalec, je v razmerah parkourja vsakdo potencialni hiperkamuflažni bojevnik džihada.

Tako se krog sklene oz. nadaljuje v osmico. Nafta iz Ciklonopedije se zlije z mlekom iz diplome Marjana Podobnika, s čimer ta postane gondoljer-mostograditelj, torej brodar. V sicer izjemno obrekljivo-privoščljivem članku Mladina v začetku nultih piše o Podobnikovem razvijanju revolucionarne tehnologije pitanja piščancev, ki jih potem nihče ni hotel kupiti, kar je sčasoma naneslo ne le par-kur, temveč na tisoče kur-mutantov onkraj broiling pointa. Podobnik je v istem času delal na tem, da bi se na obrobju Beograda zgradilo t. i. »grad u gradu«, »mesto v mestu«, shoppingmall nekraj, v katerem bi pognala monorail in pešpromenada, ki bi se oba dvigala nad prometnimi tokovi in spuščala v zeleni simulaker nogometnih stadionov, tematskih parkov itd. Skratka, prava pravcata ballardotopija aka Dubaj. Pospeševalec-akceleracionist Marjan Podobnik torej, in že sam priimek je unheimlich, nomen est amen, podobnik-doppelgänger-klon-replikant.

  1. Njegov vzpon časovno natanko sovpada z vzponom warwiškega CCRU. In kot je zapisal Nietzsche: človekova veličina je v tem, da je most, in ne cilj. [↩]


Tags: Revisionisms