Najsilovitejše tri besede, kar smo jih videli na kakšnem plakatu in a long time. Povsem ne glede na to, kakšni so nameni avtorjev. Če so ga sproducirali rumeni jopiči, toliko bolje.
Da, traktor je kultura. A je, jasno, tudi tehnologija. Še več, je dobesedno geotehnologija, tehnologija terafomiranja, (pre)oblikovanja zemlje, s čimer se krog (spirala) sklene in se povrne naprej k izvornemu pomenu kultiviranja.
Ko kulturniki jamrajo, izsiljujejo s kulturo, imajo v mislih drugačno kultiviranje. Kultura je – glede na njihovo izjavljanje in še bolj njihovo početje – ena sama. Eni jo premorejo, drugi pač ne. S tega vidika ne gre za drugega kot filistrski diskurz, ki svari in brani pred barbari (aka proletarci) ter potrjuje Janševo shemo prvorazrednih in drugorazrednih, ptičev in žab. Svoboda je glagol, bi rekel Boris A. Novak. Kultura pač ne.
Ironija in tragikomedija je seveda v tem, da »druga« stran stavi na oni drugi pojem: civilizacijo.1
V vsakem primeru je reči, da je traktor kultura, obetavnejše izhodišče kot reči, da sta kultura Boris A. Novak in Vinko Möderndorfer (ki, revež, že 30 let neznosno trpi).
Didaktičen primer: impresionizem so zagnali Monet, Manet, Renoir et company, right? A kaj če perspektivo razširimo onkraj bolj ali manj genialnih monad in v duhu sijajne knjige Tylerja Cowena In Praise of Commercial Culture rečemo, da je imela v vznikom impresionizma vsaj toliko opraviti tudi pločevinasta tuba barve2, ki je slikarjem omogočila, da so se spravili iz itak predragega studia in slikali zunaj (pred tem so barve naokoli prenašali v prašičjih mehurjih). Podjetni so se podvizali in začeli prodajati komplete opreme za outdoors malanje: čopiče, barve, platna, senčnik. Francoska in nemška barvna metalurgija je izumila nove pigmente, ki so bazirali na sintetičnih anorganskih materialih, kot so krom, kadmij, cink, kobalt, baker in arzen, in ti so “pričarali”, »priklicali« žive, poprej nedostopne in nezamisljive modre, rdeče, rumene in škrlatne odtenke. Samoizražanje? Vsekakor, če ste ga pripravljeni priznati metalurgiji, kemičnim elementom in entrepreneurjem. Vse te decentralizacijske težnje so slikarjem pomagale tudi pri izmikanju vsem drugim prisilam akademskega salonarstva.
(Nika Perunović + Gregor Zemljič / rež. Kukla)
»Traktor je kultura« hkrati spomni na opazko Andreja Platonova iz njegovega eseja Tovarna literature: »Literati še dandanes ročno izdelujejo avtomobile, pozabljajoč, kaj sta Ford in Citroën … če bi primerjali količino uma in vednosti, ki kroži na zborovanju industrialcev in zborovanju literatov, primerjava ne bi bila v prid slednjih.« Oziroma kot Platonova v Molekularno rdeče opiše McKenzie Wark: »Tu preidemo k Andreju Platonovu, morda največjem piscu proletkulta, a tudi nekomu, ki se je v najhujših letih ruske državljanske vojne odpovedal pisanju, da bi postal inženir.« Kot njegovo početje – sicer nekam ironično – opisuje Šklovski: “Platonov izravnava rečne struge, izsušuje močvirja, siplje apno, da bi nevtraliziral kislost tal. Jezi so iz zemlje in ilovice, zgrajeni pozimi, ko so tla zamrznjena.” Vse to je tako daleč od tegob profesionalnega, misionarskega PENovanja aka anovakovskega šampanjero penjenja.
Proletkult je poskušal na novo organizirati vednost, bil je eksperiment nove, nekulturniške prakse kulture, iz česar sledi tudi, da ni vihal nosu nad interesi »delavcev, obrtnikov, serviserjev, mehanikov, inženirjev, programerjev, trgovcev, prevoznikov«, na katere se – vsaj deklarativno – sklicujejo rumeni jopiči (sami jim brez zadržka pridružujemo tudi delavke, obrtnice itd.). Z druge strani Molekularno rdeče seveda pokaže tudi, da boljševizem ni (bil) monolit (šahovska partija med Bogdanovom in Leninom itd.), kaj šele da bi bil protokol prgišča judovskih modrecev.
Bodi dovolj za tokrat. Naslednji nujni korak: prevod gesla »kultura« iz Keywords Raymonda Williamsa, ki se začne z besedami: »Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleškem jeziku.«
- Levice morda ni konec, a se je razcepila vsaj na dva diametralno nasprotna, sovražna pola (glej: On ‘Strasserism’ and the Decay of the Left). [↩]
- Kot je režiser Jean Renoir citiral očeta Augusta: “Brez barv v tubah ne bi bilo ne Cézanna, ne Moneta, ne Sisleyja, ne Pissarra, nič od tistega, čemur so novinarji kasneje rekli impresionizem.” [↩]