Tag Archives: Félix Guattari


Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. []


Tags: Revisionisms

Ne mož ne cifra

Reči zase “sem človek” je prevzetno, kolikor je samozadovoljno, zadovoljno s tem “samo”, zadovoljeno s samobitnostjo, identiteto. Kot bi v procesu, ko ljudje nehujejo biti ljudje, ta, ki izreka “sem človek”, zmogel ostajati človek in je spričo nečloveškosti/nečlovečnosti ta, ki je obstal, ta, ki se je ohranil, nihče drug kot “the človek”, sam svoja Noetova barka. Človek znotraj izginjajočega, usihajočega človeštva, nekdo, ki je na tem, da bi se znašel zunaj tistega nekaj. Č-č-č-č-človek, kot bi nekje med grozo in ekstazo izjecljal Bowie. Metafizika, ki – kot to rado gre – premore tudi svojo ekonomijo: differentia specifica glede na dane razmere nima druge funkcije, kot da se vzpostavlja kakor dodana vrednost, tj. konkurenčna prednost na trgu (karkoli naj bi ta že bil in kolikor sploh obstaja). Formula “sem človek”, ki naj bi pričala o neokrnjeni naravi tega, ki jo izreka, pravzaprav zatrdi tole: “Sem boljši proizvod, ker sem človek.”

Dana kultura ima to nesrečo v sreči, da “love” pošilja najlepše pozdrave tako iz besede “človek” kot “Slovenija”, na podlagi česar tovrstno samoprofiliranje prejme še dodatno dozo domačnostno kozmičnega, akvizitersko cartkanega. Slovenija je tudi človekija, naj bo love do krova ali komaj za sproti.

Vendar ne gre za humanistično izbiranje med subjektom in objektom, osebo in rečjo, vsebino in obliko, kakor ga ponazarja prilika o možu in cifri, ki v svoji pridigarski vnemi ne opazi, da gre za plati istega kovanca (iste monetizacije, iste valorizacije – “sem človek, ker se cenim”), in to ne le zato, ker dotični “mož” formulo “sem človek” izgovori z isto dikcijo kakor “država, to sem jaz”. Keith Hart zapiše v Heads or Tails1:
“Look at a coin in your pocket. On one side is ‘heads’ – the symbol of the political authority which minted the coin; on the other side is ‘tails’ – the precise specification of the amount the coin is worth as payment in exchange. One side reminds us that states underwrite currencies and the money is originally a relation between persons in society, a token perhaps. The other reveals the coin as a thing, capable of entering into definite relations with other things.”

Če parafraziramo Kaj je filozofija? Deleuza & Guattarija ter “koncept” (oz. “pojem”) zamenjamo s “človek”, beremo: “Dno sramote je bilo doseženo, ko so se besede človek polastili informatika, marketing, dizajn, oglaševanje, vse discipline komunikacije – in začeli govoriti; to je naša stvar, mi smo kreativci, mi smo ljudje. Mi smo prijatelji človeka, mi ga vnašamo v naše računalnike. Informacija in kreativnost, človek in podjetnost: bibliografija takih in podobnih naslovov je neizmerna.” Vselej je mogoče reči, da je na tem mestu filozofija ljubosumna, z dežnikom lastnih mnenj/pravil opletajoča, že pomalem senilna “stara gospa”, ki čuti, da se njen čas izteka. A po drugi strani, ali je karkoli od tega, kar pravi, prenehalo biti res, ali je, nasprotno, bolj res kot kadarkoli: “Edini dogodki so razstave, edini pojmi pa proizvodi, ki se jih da prodati. Splošno gibanje, ki je Kritiko nadomestilo s tržno promocijo, je še kako prizadelo tudi filozofijo.” Pri dizajnerskem, kreativnostnem, komunikacijskem pojmu/konceptu človeka se zgreši dvojno: tako pojem/koncept kot človeka.

Iz tega ne gre sklepati, da smo tisti, ki bi hoteli nazaj. Ne zanima nas ne nazaj ne naprej, zanima nas drugam. Narava se ne neha proizvajati, saj je na(p)rava. Ne gre torej za nevarnost tega, da bi se prenehalo biti človek, temveč za nevarnost, da bi se prenehalo postajati. Človek ni vnaprejšnja danost, ni arkadija, ki se izgublja. Človek ni bitje, je postajanje.

Tega ne vemo, tega ne moremo dokazati. Na postajajoče človeško lahko le stavimo, in to ravno s tem, da vložek nista ne mož ne cifra.

Ivo Mojzer – Cifra moz

  1. kot ga v Debt: The First 5000 Years navaja David Graeber []


Tags: We are Trash

Koda radosti

Dober mesec preden se je požrtvovalno izpostavil sevanju christmas carols v Maxijevi izložbi, je Aleš Šteger v zahvalo za “promocijo francoske kulture” postal francoski vitez reda umetnosti in leposlovja, pripadnik (med)državnega plemstva, dobesedno. Predvidljive gloriole strateške pozicije, v kateri se združujejo literat, založnik, kulturni menedžer itd., a tudi profiliranje umetnosti kot lova na nagrade (ali leposlovja kot leporočja).

Z Alainom Badioujem1 imamo kup težav, in vendar se v povezavi s Štegrom ni mogoče upreti citiranju 20. stoletja oz. obdelavi menda značilno francoske figure pesnika-diplomata:
“V bistvu Saint-John Perse od petdesetih let dalje zaseda mesto, ki ga je zapustil Valéry, mesto uradnega pesnika Republike. Gre za srečnega in uspešnega moža, z rajskim otroštvom, visoko državno kariero, s plemenitim izgnanstvom, srečnimi ljubeznimi in veliko odlikovanji. Zdi se, da ga ni moglo doseči nobeno nasilje tega stoletja. V tem smislu Saint-John Perse, ki nadaljuje in podkrepi claudelovsko figuro pesnika-diplomata, v stilu kitajskega mandarina (pišem verze o izgnanstvu in nestanovitnosti človeških reči, toda vsakomur dam vedeti, da sem cesarjev podsekretar), utrdi neko figuro, ki v polnem zamahu 20. stoletja ponavlja dejstva iz 19. stoletja. Perse je resnično človek tretje Republike, obdobja mirnega imperializma in dobrodušne družbe, ki je zaspala na svoji lastni moči, njen glavni literarni žanr pa je diskurz podeljevanja nagrad. Če hočemo začutiti, kako doma se počuti v tovrstnih dejavnostih, pa tudi, kako se lahko v tej elegantni spretnosti meri z Valéryjem (priznanim mojstrom gimnazijskih in akademskih ceremonij), in konec koncev, kar ni enostavno, kako ušesom prijetno zna oblikovati pompozne splošnosti, potem zadostuje, da preberemo njegov govor ob prejemu Nobelove nagrade.
/…/ je prav Saint-John Perse iz svojega pozlačenega fotelja iztekajoče se republike zelo dobro zaznal, tako kot zaznamo oddaljeno mrmranje, katerega vzroka ne poznamo ali pa se zanj ne menimo, da je imelo stoletje neko epsko dimenzijo. In morda sta mu celo njegova vzvišena distanca in njegova prikrita neangažiranost, ki sta zaradi njegove ključne državne funkcije toliko radikalnejši, bolj kot drugim omogočili razumeti, da je bila ta epopeja v bistvu zaman. Disjunktivna sinteza, ki jo nosi Persova poezija, je disjunktivna sinteza duhovne izpraznjenosti in epske afirmacije.”

Odlikovanja ne bi mogli pripeti na boljši kraj. Pozlačeni fotelj v izložbi.

Drugi pasus posvečamo Stojanu Pelku, filozofu/sociologu in kreativnemu direktorju, prevajalcu Deleuza2 in ožjemu članu Jankovićeve stranke, svetovalcu predsednikov uprav in predavatelju na FF, prevajalcu Negrijevega3 Imperija Negrija in prinašalcu EU demokracije na Kosovo4 itd. Minima moralia najslavnejšega mandarina Theodorja W. Adorna:

“Marsikdo si iz stanja, ki je nastalo ob odpravi poklica, spet ustvari poklic. To so čedni ljudje, priljubljeni, z vsemi dobri prijatelji, pravičniki, ki humano oproščajo vsako prostaškost in brez zadržkov obsojajo kot sentimentalen vsak vzgib, ki ni normiran. Nepogrešljivi so pri poznavanju vseh kanalov in vzvodov moči, uganiti znajo najbolj skrivne razsodbe in živijo od tega, da jih urno sporočajo naprej. Najdemo jih v vseh političnih taborih, tudi tam, kjer velja zavračanje sistema za samoumevno in se je razmahnil sproščen in prefinjen konformizem posebne vrste. Pogosto očarajo z nekakšno dobrohotnostjo, s sočustvujočim zanimanjem za življenje drugih: z nesebičnostjo, ki izvira iz špekuliranja. So bistri, duhoviti, občutljivi in dovzetni; stari trgovski duh so spolirali z dosežki predvčerajšnje psihologije. Zmožni so vsega, celo ljubezni, a venomer nezvesto. Ne varajo iz gona, ampak iz principa: še same sebe vrednotijo kot profit, ki ga ne privoščijo nikomur drugemu. Na duh jih vežeta izbirna sorodnost in sovraštvo: so skušnjava za preudarne, pa tudi njihovi največji sovražniki. Kajti prav oni si pretanjeno prilaščajo in kazijo še zadnja zatočišča upora, ure, ki se izmikajo zahtevam mašinerije. Njihov zapozneli individualizem zastruplja, kar je od individuuma sploh še ostalo.”

Pet Shop Boys – Ego Music

  1. ki skupaj z Žižkom tudi sam globetrotta, najraje po posh art galerijah, kjer mandarinici čebljata o imperativu revolucionarnega nasilja []
  2. in Guattarija []
  3. in Hardtovega []
  4. Da ne bo nesporazuma, v vsem tem ne vidimo nobenega protislovja. []


Tags: Revisionisms