Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
V sedemdesetih se v San Franciscu pojavijo t. i. kloni, znani tudi kot Castro clones, ki prevzamejo pojavnost, identiteto pravih dedcev, heteroseksualcev, hard-working men. Nadenejo si uniforme možatih poklicev in možatega prostega časa, usnje, leviske, oprijete majice (wifebeaterje), kariraste srajce, teniske. Oprava, katere krona so brki v kombinaciji z zalizci. Iz Burta Reynoldsa nastane Freddie Mercury. Nadidentifikacija pred NSK. Perpetuum karnevala-življenja se vrti okrog 4 D-jev: disco, drugs, dish and dicks. Vse dokler ne vleti partycrasher, imenovani aids.
Michel Foucault že ve, kaj govori: »Toda trditev, da je homoseksualnost za moškega to, da ljubi drugega moškega – to iskanje načina življenja kljubuje ideologiji gibanj za seksualno osvoboditev iz šestdesetih. V tem oziru so pomembni brkati ‘kloni’. To je način, da se odgovori: ‘Ne boj se ničesar; bolj ko si osvobojen, manj boš ljubil ženske, manj se boš potapljal v poliseksualnost, v kateri več ni razlik med obema spoloma.’ To nikakor ni ideja velikega skupnostnega stapljanja.«
Gibanje, kakršno je Movember, klonovskim brkom, njihovemu ponosu, vzame ravno to. Potopi jih v skupnost poliseksualnosti, humanitarno razvedrilnost, podjetno veselost. Razredči njihovo voljo, da bi bili izključeni, otopi njihovo senzualnost s konsenzualnostjo. Brki postanejo, oh, tako zelo predsedniški.
V razmerah kompanjonstva je prijateljstvo toliko nujneje obuditi od mrtvih.
Nočemo biti kul, ampak topli. Nočemo biti družabniki, ampak bratje.
Michel Foucault, Smetnjakov mentor v teh zadevah, pravi:
»Danes me zanima prav problem prijateljstva. V stoletjih po antiki je bilo prijateljstvo zelo pomembno družbeno razmerje: družbeno razmerje, v katerem so imeli posamezniki določeno mero svobode, v katerem so imeli na voljo določeno vrsto izbire (seveda omejene) in zaradi katerega so lahko doživljali zelo intenzivna čustvena razmerja. Prijateljstvo je imelo tudi ekonomske in družbene implikacije – posameznik je moral pomagati svojim prijateljem itn. Mislim, da je ta vrsta prijateljstev izginila v 16. in 17. stoletju, vsaj v moški družbi. Prijateljstvo je postopoma postalo nekaj drugega. Od 16. stoletja naprej v nekaterih besedilih izrecno kritizirajo prijateljstvo, ki ga imajo za nekaj nevarnega.
Vojska, birokracija, administracija, univerze, šole itn. – v pomenu, ki ga imajo te besede danes – ne morejo delovati s tako intenzivnimi prijateljstvi. Mislim, da lahko v vseh teh institucijah opazimo precejšnje prizadevanje, da bi zmanjšali ali minimizirali čustvena razmerja. Tako je zlasti v šolah. Ko so vpeljali ustanove za sekundarno izobraževanje, v katere so sprejeli več sto mladih fantov, ni bil eden izmed glavnih problemov zgolj to, kako jim onemogočiti seksualna razmerja, ampak tudi sklepanje prijateljstev. V zvezi s temo prijateljstva si lahko ogledamo, denimo, strategijo jezuitskih institucij – jezuiti so namreč prav dobro vedeli, da prijateljstva ne morejo kar ukiniti. Zato so poskušali vlogo, ki so jo igrali seks, ljubezen in prijateljstvo, hkrati uporabiti in omejiti. Mislim, da bi morali zdaj, ko smo proučili zgodovino seksualnosti, poskusiti razumeti zgodovino prijateljstva ali prijateljstev. To je zelo zanimiva zgodovina.
Ena izmed mojih hipotez – prepričan sem, da bi jo lahko potrdili, če bi se tega lotili – je, da je homoseksualnost (s tem razumem obstoj spolnih razmerij med moškimi) problem postala šele v 18. stoletju. Pred našimi očmi se spreminja v problem za policijo, za pravosodni sistem. Mislim, da homoseksualnost v tem času postaja problem, družbeni problem prav zato, ker je prijateljstvo izginilo. Dokler je bilo prijateljstvo nekaj pomembnega, dokler so ga v družbi sprejemali, ni nihče opazil, da imajo moški med seboj seksualna razmerja. Ne bi mogli ravno reči, da jih niso imeli, le da to ni bilo prav nič pomembno. To ni prinašalo nikakršnih družbenih implikacij, zadeva je bila kulturno sprejeta. Prav nič ni bilo pomembno, ali se ljubijo ali poljubljajo. Popolnoma nič. Ko pa je prijateljstvo kot kulturno sprejeto razmerje izginilo, se je postavilo vprašanje: »Kaj pa moški počnejo skupaj?« In v tistem trenutku je nastal problem. In dandanes to, da se moški ljubijo ali imajo seksualna razmerja, dojemamo kot problem. Prepričan sem, da imam prav: izginotje prijateljstva kot družbenega razmerja in dejstvo, da so homoseksualnost razglasili za družbeni, politični in medicinski problem, sodita v isti proces.«
