Tag Archives: Friedrich Nietzsche


Samo bedaki in kopitarji

Beseda “sramota” ga hara na družbenih omrežjih. Politične platforme očitno ne morejo biti drugega kot prižnice, s katerih odmeva, kot bi ji rekel Nietzsche, suženjska morala. Če mislite, da je problem izbora na razpisu za hitre teste lajfstajl kriptoboisov, si oglejte instagram drugouvrščenega, ki velja za legit uvoznika, Marka Podgornika. Nothing odd about it, just business as usual. “Seveda je to zame popolnoma tuj, nesprejemljiv način življenja,” izreče bivši minister za zdravje Tomaž Gantar in izpade tako infantilno, odrezano od lajfa kot tisti kardinali, med katerimi v Morettijevem Habemus Papam izbirajo papeža.

Še bolj nadležna je kombinacija pridiganja in snobizma. Mladina, Majda Širca et co. so si potezo italijanskega veleposlanika Tomaža Kunstlja glede razstave Bigger than Myself/Heroic Voices from ex Yugoslavia razjasnili s tem, da je tip lesarski inženir. “Le čevlje sodi naj kopitar,” je njihova omiljena maksima. In other words, samo bedaki in kopitarji. Well, fuck Prešeren in njegovo platonovsko, protofasci delitev dela. “Hlodarsko,” je z nepopisne višave tvitnila Širca in zraven dodala, da je MAXXI delo “Zahe Kadid”. Klodarsko. Zaha Kandid. Snobi in njihov domet. Prečekirajte film-roman Martin Eden, ki je izrazito del rancièrovske let’s-vindicate-the-kopitar fronte. Kot pravi wiki: “Eventually, when Eden finds that his education has far surpassed that of the bourgeoisie he looked up to, he feels more isolated than ever.”

They’re all crooks, but we’re not doing Vstaja 2012 all over again, are we? Res je, Smetnjakov slogan tistega časa se je glasil: “Nekoga mora biti sram.” V zagovor povejmo, da smo s tem mislili izključno sebe. V slogu: če že nikogar ni, evo, potem je vsaj nas. Prek transferja blama, kao što kažu Srbi, smo ga vzeli nase. Tudi sram mora nekdo imeti rad.

But fuck all that. V Jankovićevem odzivu na rušenje Roga se pojavi tale zanimiva poved: “Ne vlečem paralelo s Kapitolom v Washingtonu, pa vendar je bilo nasilje, ki se je zgodilo na Trubarjevi cesti, izzvano s strani tistih, ki so poskušali nasilno stopiti v Rog.” What does he do here? Uporabi retorično figuro, tako imenovano apofazo ali paralipso. Njen klasičen primer bi bil: “Ne bom se spustil tako nizko, da bi se ukvarjal z govorico, da je moj nasprotnik pijandura.” Ali pa ena v skladu s foklorno disciplino odkrivanja nerabe rodilnika: “Ne bomo omenjali, da je pravilno: ‘Ne vlečem paralele’.” Kot takšna je paralipsa seveda idealna figura politične arene. Znamenit primer je Reaganova replika med predsedniško kampanjo leta 1984, ko je za tekmeca Walterja Mondala dejal: “I will not make age an issue of this campaign. I am not going to exploit, for political purposes, my opponent’s youth and inexperience.” Štiri leta kasneje je bil do Michaela Dudakisa še neizprosnejši: “Look, I’m not going to pick on an invalid.” Reaganovo tradicijo je zgledno nadaljeval Donald Trump. Glede voditeljice na Fox News Megyn Kelly, glavne protagonistke filma Bombshell, je tvitnil: “I refuse to call [her] a bimbo because that would not be politically correct.” Glede severkonorejskega prijatelja pa tole: “Why would Kim Jong-un insult me by calling me ‘old,’ when I would NEVER call him ‘short and fat?’”

Reagan – Trump – Janković. It’s an impressive lineage of gangsterism, pranksterism, tricksterism etc. Tam, kjer snobizem in moralizem vidita ahistorično barbarstvo, primitivizem, vulgarnost, raje vidimo intelektualno zgodovino oz. zgodovino idej. At least JJ tells it like it is to SDS podmladek (and sounds like Samuel P. Huntington or Steve Bannon): “Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje.”




Pahor mon amour

Pahor je bil v Smetnjakovih naracijah že marsikaj: ballardovski lik, Forrest Gump, ničejanski nadčlovek … Tu je še Antizelig, ki nenehno menja okolja, ne zato, da bi se zlil z njimi, temveč zato, da bi poudaril distinkcijo (tu in tu). Snobizem populista, ki priklicuje neko specifično različico konca zgodovine, ne toliko tistega Francisa Fukuyame kot tistega Alexandra Kojèva. Avtor znamenitega Uvoda v branje Hegla, predavanj o Fenomenologiji duha, in eden izmed poglavitnih pobudnikov Evropske unije si zamisli dva konca zgodovine, enega čebeljega in enega japonskega, pri čemer nas tokrat zanima slednji. Kot zatrdi Kojève, življenje na Japonskem poteka v skladu s povsem formaliziranimi vrednotami, ki so izpraznjene “človeškega” v zgodovinskem pomenu besede. Njegova glavna poteza je snobizem. Ta je v svoji čisti obliki ustvaril discipline, ki zanikajo “naravno” in “živalsko” ter ki v učinkovitosti presegajo vse tiste discipline, ki izhajajo iz “zgodovinskih” dejanj, kot so vojne in revolucionarni boji. Kojève navede tudi primere teh disciplin: gledališče nô, čajni obredi in aranžiranje ikeban. Če vam vse skupaj zveni kot Pahorjev instagram, je tako tudi zato, ker se na njem nemalokrat pojavi sam japonski cesar Naruhito.

Glede na njegovo priljubljenost je po svoje res klavrno, da se Pahorju počasi izteka drugi predsedniški mandat in da bo potem to to. Slovenije verjetno res ni mogoče kar tako proglasiti za cesarstvo ali kraljestvo, vendar ni videti posebnega razloga, zakaj ne bi mogli Boruta določiti za dosmrtnega predsednika. Nikoli ni bilo (Kučan? Don’t make us laugh.) in nikoli ne bo boljšega kandidata za to. Predvsem pa: od kod vam ideja, da sta ta vloga in ta igra brez usodnosti in zastavkov?

Boris Groys v eseju Romantična birokracija piše takole: “Kojève japonsko kulturo uporabi kot dokaz, da je želja po prazni obliki lahko kulturno normativna. Trdi, da je zmožna estetizirati ‘zgodovinske’ oblike človeškega vedenja in jih prakticirati kot čiste oblike, potem ko so prenehale imeti zgodovinski pomen. Tu lahko, če hočemo, vidimo razliko med japonsko in evropsko kulturo. Po francoski revoluciji so sakralne, ritualne objekte in reči, ki so jih uporabljali kralji in dvor, estetizirali. Umaknili so jih iz zgodovinske rabe, jih ločili od njihove ‘vsebine’ ter jih ponudili v ogled kot čiste, prazne oblike; spremenili so jih v muzejske kose. Toda oblik človeškega vedenja – in človeško življenje nasploh – niso estetizirali v enaki meri. Kojève je hotel pokazati natanko to: japonska kultura ne estetizira zgolj objektov, temveč tudi dejanja. V skladu s tem za umetnino, prazno obliko, nima le določenih stvari in dogodkov, temveč tudi totaliteto človeškega življenja. /…/ Kojève to predanost življenju kot čisti obliki označi za čisto obliko snobizma. Snobizem seveda ni ista stvar kot želja po priznanju, snobizem ne more biti univerzalen. Kljub temu je ta, kakor ga razume Kojève, zelo resna stvar. Ne pomeni le zmožnosti, da poustvarimo čajni obred ali gledališče nô, temveč tudi pripravljenost, da v imenu čiste oblike žrtvujemo sami sebe. Kojève dejansko govori o japonski zmožnosti, da storijo samovoljni samomor s pomočjo “letala ali torpeda” namesto s samurajskim mečem. Na dejanja kamikaz čisto zares ne moremo gledati kot divertissement [razvedrilo]. Estetizirati lastno življenje, videti ga kot obliko, pomeni nanj gledati z vidika njegovega konca, s perspektive smrti.”

Dosmrtni predsedniški mandat torej ima svojo ceno, formalno predpisani zaključek: samovoljni samomor, snobistični sepuku.



Tags: Revisionisms

L’Amour Toujours

Da sta Drone Emoji in Oneohtrix Point Never albuma izšla tako rekoč istočasno, je koincidenca, a vsekakor nadvse prikladna (sicer pa širni horizont post-vaporwavea bržkone premore lastno teleologijo). Očitno ju povezuje nekaj, kar OPN aka Daniel Lopatin nakaže v čudovitem eseju o lastni metodologiji, ki je, kako pertinentno, obenem analiza albuma Kennyja G.-ja Brazilian Nights:

“Neumne reči včasih toleriram na kičast, povečini pa na zen način, kjer obvisijo v kratkovidnem mulju surove zdajšnjosti, ki je istočasno lepa in odurna. To urjenje je zame pomembno tudi na osebni ravni, saj mi je preprečilo, da bi postal popolni nihilist, kar ne bi bilo zdravo. Prav tako je precej uokvirilo moje skladateljsko in producentsko delo. Nenehno iščem načine, kako dešifrirati bedaste glasbene izbire v nekaj stimulativnega. Nanje gledam kot na izmuzljive entitete, katerih biseri so dosegljivi prek samoprepričanja, da sem idiosinkratični vesoljec-stvor, ki menja oblike. A ta način razmišljanja ima tudi svoje meje. Vsega na tem svetu se ne da odrešiti, še manj pa zmutirati, in novi album Kennyja G.-ja Brazilian Nights je dober primer tega. A na tem svetu je še vedno mesto zanj in skušal bom razložiti, zakaj.”

Drone Emoji absolutno sledi temu programu, le da se zdi, da je “redeemable” prav vse, vključno s saksofonom – prisluhnite mindblowingness of Subsurface Scattering – , Eifflom 65, Adijem Smolarjem ali čemerkoli, kar mu ali vam že pade na pamet.

Lopatin je sicer perverznjakovič do mere, ko se tudi zgornje delno čistunstvo zazdi zgolj kot še ena obscena taktika. Lanski film Uncut Gems bratov Safdie, za katerega je naredil soundtrack, se zaključi z eurodance klasiko L’Amour Toujours Gigija D’Agostina. In tu nastopi tretji akter te naracije, nihče drug kot kolektiv Smetnjak.

Te dni mineva deset let od White Partyja, prvega eventa v Smetnjakovi seriji Srednjak, čigar himna je bil ravno L’Amour Toujours (avgusta istega leta je izšel Lopatinov Chuck Person’s Eccojams Vol. 1, ki je iniciiral vaporwave). Tudi če je bil prvotni impulz morda zajebancija iz eurodance, balkan itd. žurov, se je dinamika hitro zmodificirala v nadidentifikacijo, eksperimentiranje znotraj ploske ontologije, pri čemer ni šlo za to, da bi stvari ostale na (svojem) mestu, temveč zato, da so v nenehnem gibanju, sredi procesa (per)mutiranja in (re)kombiniranja. Ta skok v intercono je poleg eventov nanesel tudi singl Yo-Zo xxx Smetnjak: U kaka ritka 2011 aka booty bass iz Rač.

Izid slednjega je pospremil blurb nikogar drugega kot Nietzscheja, točneje, njegov aforizem št. 39 iz Vesele znanosti:

“Sprememba splošnega okusa je pomembnejša kakor sprememba mnenj; mnenja z vsemi dokazi, ugovori in z vso intelektualno maškarado so le simptomi spremenjenega okusa in prav gotovo ne njegovih vzrokov, zaradi česar jih še tako pogosto izgovarjamo. Kako se spreminja vsesplošni okus? S tem, da posamezni, mogočni, vplivni brez občutka sramu izgovarjajo svoj hoc est ridiculum, hoc est absurdum, se pravi sodbo svojega okusa in gnusa, in ga tiransko uveljavljajo – s tem številnim vsiljujejo rešitev, iz katere polagoma nastane privajenost še marsikoga in nazadnje potreba vseh.”

Srednjak se je obdržal eno samo sezono. To so bili tudi sicer poslednji dnevi makro underground klubske scene, preden se je razpršila v mikroniše oz. mikroestetike (not that there was anything wrong with it). Smetnjak je padel v asketsko fazo in se pretvoril v mean meme machine drugega tipa. It was the Death of the Party.

Kljub temu Gigi ob koncu Uncut Gems ne pušča posebnega dvoma. Srednjak je bil hipersticija, izpolnoverje. Iztegnjeni, kratki, krompirjasti sredinec, ki ne pravi drugega kot: Ja. Nietzsche was right and so was Smetnjak. We are the “metaphysics of trend” after all.




God’s lonely men

Vsem tistim, ki brigadirja Krkoviča posmehljivo primerjajo z generalom-pesnikom Maistrom, gre odvrniti: njegovi vplivi1 so precej bolj razpršeni v prostoru-času.

Za začetek je treba prisluhniti njegovi2 pesmi Sam, ki jo je na Slovenski popevki 2011 zapel Matjaž Jelen.

Tu so zakoni in uredbe, ki omejujejo kipenje volje in moči. Tu je načelna ljubezen do ljudi (civilistov), ki je hkrati toliko vzvišena, da beži pred vezmi in zase zahteva radikalno samoto. Tu je kozmos, ki je neskončnost nočnega neba in hkrati neskončna globina osebe, kozmos, ki obudi skrivno čustvo, da “gori in boli”, čemur bi Badiou rekel “strast do realnega”3. In tu so seveda prijatelji/tovariši (necivilisti/nebirokrati) tam nekje, razkropljena nietzschejanska elita iz filmov Howarda Hawksa.

A kdo bi mogel biti ta naslovljeni prijatelj, če najočitnejšega zanemarimo? Tu so prvi trije kandidati.4

Jukio Mišima, najznamenitejša japonska literarna figura 20. stoletja in ustanovitelj zasebne milice Tatenokai, ki je po neuspelem poskusu državnega udara storil/izvedel seppuku.

Travis Bickle, (domnevni) marinec, vietnamski veteran, avtor sijajne redefinicije razmerja med square in hip ter vestni pisec pisem mami in očetu.

George S. Patton, general-pesnik, katerega prehajajoči, panteistični jaz v pesmi Through a Glass, Darkly se seli iz bitke v bitko, z bojišča na bojišče ter prikliče Borgesa in njegovo podporo Pinochetu proti “vraževerju” demokracije v imenu “meča časti”.

  1. zavestni ali nezavedni? vseeno, bi rekel Bourdieu in alternativo razrešil s pojmom habitusa, zagotovo pa zavedni []
  2. magari ghostwriterski, to ne spremeni ničesar []
  3. čeravno pervezna, a kdo more biti razsodnik le-te? []
  4. Naj besedilo obvelja kot work-in-progress, ki se mu v nadaljevanju dodaja ali odvzema brate v orožju-peresu. []


Tags: Revisionisms