Princ z gore, ki ga na zadnjem albumu naslavlja Zlatko, ni Ivan, temni princ s Triglava. Niti ne mudžahedinski freedom fighter iz friziranega posvetila s konca Ramba 3. Tudi sama gora običajno velja za hrib, saj ne sega višje od 391 metrov. Kličejo jo Rožnik in njen princ je Cankar, ki je v tujski sobi družine Franzot živel kot najemnik, a je “za najemnino prispeval bolj malo oziroma nič”. Prototip Metelkove 6, basically. “Pravi princ na gori”, kot ga je poimenovala kustosinja Dragica Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja Ljubljana. Ker gre za “velikana” in o tem razpravljamo s precejšnje časovne distance, mu seveda nihče ne pravi parazit.1 To ne pomeni, da ga kot takšnega niso dojemali sodobniki, kar dokazuje zaplet, ki je zaključil Cankarjevo 7-letno bivanje na Rožniku: Franzotovi fantje – kdo drug, boys boys boys very much sounds like Hojs Hojs Hojs lately – so se vmešali v matriarhatski princip dobrotniške gostoljubnosti in mu na mizi pustili račun za nastanitev. Ostalo je neizogibno opravil ponos.
Ne razumite nas narobe, gore – tiste klasičnega, višjega tipa – so seveda lahko veličastne, gre le za to, da ne vemo prav veliko o tem. Jasno, da Janša tam deluje very chad-like, to je vendar njegov habitat in habitus. Čist zrak, ki priklicuje še toliko drugih čistih reči, denimo neokrnjeno, etnično in moralno čisto nacijo. George Mosse o funkciji planinarjenja v medvojni Nemčiji zapiše denimo takole (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici):
“The new medium of film gave its own imprimatur to the ideals of manliness, especially in Germany. In the wave of Alpine films immediately following the war, stars like Louis Trenker and Leni Riefenstahl used the strength and beauty of their bodies to conquer mountains. Mountaineering was the sport through which the human body sought to pursue the immutable, to appropriate a ‘slice of eternity.’ Here the unspoilt peaks, crystalline air and water, and pure white glaciers symbolized regeneration in the face of Germany’s defeat, economic chaos, and revolution. Although the Alpine films had no overt nationalist message, their implication was clear enough: a strong, virile, and morally clean nation could be rebuilt.”
“The healing power of nature lay readily at hand, not just for individuals but for the nation as well. In Germany after the First World War, in the midst of defeat, revolution, and counterrevolution, the wave of popular films showing the human conquest of mountains and glaciers was supposed to heal the wounds of the nation by projecting a vision of accomplishment, strength, and beauty. Nature symbolized a healthy world: ‘mean and wretched people never climb mountains,’ as Louis Trenker wrote in his autobiography. The nation was part of nature. Indeed, nature was perceived as the native landscape, its mountains and valleys inspiring the members of one particular nation but alien to all others.”
“Renn’s final acceptance is not so different from Marcel Proust’s belief that riding and mountain climbing cured sexual perversion.”
Skoraj težko si je zamisliti lepšo kontro takšnemu “ne bodi len, bodi Leni”, kot je podoba, na kateri se Tunja iz Matter zmagoslavno povzpne na grič nekje nad jadransko obalo in ga tam pričakata hrvaška zastava in – po pripisu sodeč – Aljažev stolp. Stolpa ni na fotki, saj gre prej za učinek totala, kakršen je preveval prve kozmonavte/astronavte in nato še ves svet, ko je fotografija iz vesolja celoten planet prikazala kot modro frnikolo.
Trenutna kombinacija covid razmer in ukrepov nas seveda pripenja na lokalne hribe, gore in gozdove, ki morajo biti po možnosti kar najbolj “pravi”, “pristni”. Mesto v takšni konstelaciji tako rekoč ni drugega kot leglo. Nativism is healing.
Sicer klavrn anahronističen film Gorana Vojnovića Čefurji raus!2 premore sijajen prizor oziroma vsaj nastavek zanj. Marica se ponoči ustavi v hosti in izkrca štiri mladoletne čapce, nakar odpelje naprej. Še malo prej razposajeni, urnebesni, neukrotljivi so zdaj prestrašeni, premraženi, tihi, delujejo povsem izgubljeno. Čefurji kot najbolj urbana možna bitja.3 Ko glede njih rečejo “raus”, they basically mean “spravite jih v hosto”, they will, surely, perish there. Ponovno oživijo šele, ko zaslišajo šum morja, to je, obvoznice.
Morda je problem zgolj v tem, da jim nihče ne pove, da je ta gozd pravzaprav park: »Ko so se naravni parki med industrijsko revolucijo začeli pojavljati v večjem številu, so bili umetni teritoriji sprva namenjeni eliti, nato pa množični rekreaciji, narodni zapuščini in naposled ekološkemu upravljanju z viri. Izhajajo iz razumevanja, da ne bo narave nič ubilo hitreje, kot če bomo od nje skušali živeti, kakor da gre za neomejeno obilje. Z drugimi besedami, parki so umeten ograjen prostor: ne le prostor krajine, ki je nič ne nadleguje, temveč tudi prostor človeškega odtisa znotraj določenih omejitev. Parki zajemajo mesta prav toliko, kot mesta zajemajo parke.«4
Ali drugače, na njihov “le kdo nam je tebe, jebeni gozd, pred oči postavu?” bi nekdo odvrnil: “Banka. Kaj ne veste, burazi, da so vsi gozdovi tukaj last banke? Narava je načrten izdelek gozdne industrije; v vrstah postavljajo skladišče za izdelovanje celuloze, saj se to tudi na prvi pogled vidi.”5
Naslednji korak bi lahko bil, da Slovenija – tako kot Švica v komediji Tartarin v Alpah Alphonsa Daudeta, o kateri piše Bergson v Eseju o smehu – postane nekakšen gromozanski panoramski kazino, v katerem korporacija upravlja skonstruirana jezera, slapove, gore, ledenike itd. ter na njih in ob njih postavi prečudovite hotele. Vršaci so tako prepričljivo izdelani, da vzbujajo vtis nevarnosti in opustelosti. A kaj če kdo kljub temu strmoglavi v prepad ali ledeniško razpoko? “Pristaneš na snegu /…/ in se ne poškoduješ, tam pa je vselej tudi kak postrešček, lovec, v vsakem primeru nekdo, ki te pobere, otrese in pokrtači ter omikano vpraša: ‘Ali ima gospod s sabo kakšno prtljago?'” It almost sounds like JJ would make for a perfect match. He was a shepherd for such a long time, now he would be Sherpa.
- In bil je parazit-znamenitost, ki si ga je prihajalo ogledovat celotno mesto. [↩]
- Zanj ni mogoče reči niti tega, da gre za TV film. Prvič, delitev na televizijske in netelevizijske filme je vmes sama postala anahronistična. Drugič, uporaba off glasu – režiser, ki je hkrati avtor predloge, se očitno ni znal ali hotel odpovedati nobeni domislici iz romana – je tako nehoteno hilarious, da gre prej za radijski film. [↩]
- Primož Krašovec je nekoč pravil o kolumni dežurnega urbanita, v kateri je ta bentil nad tem, da mora ob treh zjutraj sredi mesta prenašati nabijanje turbofolka. Pri tem mu jasno ni kapnilo, da je ravno on tisti, ki slabo prenaša urbano. [↩]
- Benjamin Bratton, Teraformiranje [↩]
- Prosto po Musilovem Možu brez posebnosti [↩]
