Tag Archives: Gilles Deleuze
Ne mož ne cifra
Reči zase “sem človek” je prevzetno, kolikor je samozadovoljno, zadovoljno s tem “samo”, zadovoljeno s samobitnostjo, identiteto. Kot bi v procesu, ko ljudje nehujejo biti ljudje, ta, ki izreka “sem človek”, zmogel ostajati človek in je spričo nečloveškosti/nečlovečnosti ta, ki je obstal, ta, ki se je ohranil, nihče drug kot “the človek”, sam svoja Noetova barka. Človek znotraj izginjajočega, usihajočega človeštva, nekdo, ki je na tem, da bi se znašel zunaj tistega nekaj. Č-č-č-č-človek, kot bi nekje med grozo in ekstazo izjecljal Bowie. Metafizika, ki – kot to rado gre – premore tudi svojo ekonomijo: differentia specifica glede na dane razmere nima druge funkcije, kot da se vzpostavlja kakor dodana vrednost, tj. konkurenčna prednost na trgu (karkoli naj bi ta že bil in kolikor sploh obstaja). Formula “sem človek”, ki naj bi pričala o neokrnjeni naravi tega, ki jo izreka, pravzaprav zatrdi tole: “Sem boljši proizvod, ker sem človek.”
Dana kultura ima to nesrečo v sreči, da “love” pošilja najlepše pozdrave tako iz besede “človek” kot “Slovenija”, na podlagi česar tovrstno samoprofiliranje prejme še dodatno dozo domačnostno kozmičnega, akvizitersko cartkanega. Slovenija je tudi človekija, naj bo love do krova ali komaj za sproti.
Vendar ne gre za humanistično izbiranje med subjektom in objektom, osebo in rečjo, vsebino in obliko, kakor ga ponazarja prilika o možu in cifri, ki v svoji pridigarski vnemi ne opazi, da gre za plati istega kovanca (iste monetizacije, iste valorizacije – “sem človek, ker se cenim”), in to ne le zato, ker dotični “mož” formulo “sem človek” izgovori z isto dikcijo kakor “država, to sem jaz”. Keith Hart zapiše v Heads or Tails1:
“Look at a coin in your pocket. On one side is ‘heads’ – the symbol of the political authority which minted the coin; on the other side is ‘tails’ – the precise specification of the amount the coin is worth as payment in exchange. One side reminds us that states underwrite currencies and the money is originally a relation between persons in society, a token perhaps. The other reveals the coin as a thing, capable of entering into definite relations with other things.”
Če parafraziramo Kaj je filozofija? Deleuza & Guattarija ter “koncept” (oz. “pojem”) zamenjamo s “človek”, beremo: “Dno sramote je bilo doseženo, ko so se besede človek polastili informatika, marketing, dizajn, oglaševanje, vse discipline komunikacije – in začeli govoriti; to je naša stvar, mi smo kreativci, mi smo ljudje. Mi smo prijatelji človeka, mi ga vnašamo v naše računalnike. Informacija in kreativnost, človek in podjetnost: bibliografija takih in podobnih naslovov je neizmerna.” Vselej je mogoče reči, da je na tem mestu filozofija ljubosumna, z dežnikom lastnih mnenj/pravil opletajoča, že pomalem senilna “stara gospa”, ki čuti, da se njen čas izteka. A po drugi strani, ali je karkoli od tega, kar pravi, prenehalo biti res, ali je, nasprotno, bolj res kot kadarkoli: “Edini dogodki so razstave, edini pojmi pa proizvodi, ki se jih da prodati. Splošno gibanje, ki je Kritiko nadomestilo s tržno promocijo, je še kako prizadelo tudi filozofijo.” Pri dizajnerskem, kreativnostnem, komunikacijskem pojmu/konceptu človeka se zgreši dvojno: tako pojem/koncept kot človeka.
Iz tega ne gre sklepati, da smo tisti, ki bi hoteli nazaj. Ne zanima nas ne nazaj ne naprej, zanima nas drugam. Narava se ne neha proizvajati, saj je na(p)rava. Ne gre torej za nevarnost tega, da bi se prenehalo biti človek, temveč za nevarnost, da bi se prenehalo postajati. Človek ni vnaprejšnja danost, ni arkadija, ki se izgublja. Človek ni bitje, je postajanje.
Tega ne vemo, tega ne moremo dokazati. Na postajajoče človeško lahko le stavimo, in to ravno s tem, da vložek nista ne mož ne cifra.
- kot ga v Debt: The First 5000 Years navaja David Graeber [↩]
Koda radosti
Dober mesec preden se je požrtvovalno izpostavil sevanju christmas carols v Maxijevi izložbi, je Aleš Šteger v zahvalo za “promocijo francoske kulture” postal francoski vitez reda umetnosti in leposlovja, pripadnik (med)državnega plemstva, dobesedno. Predvidljive gloriole strateške pozicije, v kateri se združujejo literat, založnik, kulturni menedžer itd., a tudi profiliranje umetnosti kot lova na nagrade (ali leposlovja kot leporočja).
Z Alainom Badioujem1 imamo kup težav, in vendar se v povezavi s Štegrom ni mogoče upreti citiranju 20. stoletja oz. obdelavi menda značilno francoske figure pesnika-diplomata:
“V bistvu Saint-John Perse od petdesetih let dalje zaseda mesto, ki ga je zapustil Valéry, mesto uradnega pesnika Republike. Gre za srečnega in uspešnega moža, z rajskim otroštvom, visoko državno kariero, s plemenitim izgnanstvom, srečnimi ljubeznimi in veliko odlikovanji. Zdi se, da ga ni moglo doseči nobeno nasilje tega stoletja. V tem smislu Saint-John Perse, ki nadaljuje in podkrepi claudelovsko figuro pesnika-diplomata, v stilu kitajskega mandarina (pišem verze o izgnanstvu in nestanovitnosti človeških reči, toda vsakomur dam vedeti, da sem cesarjev podsekretar), utrdi neko figuro, ki v polnem zamahu 20. stoletja ponavlja dejstva iz 19. stoletja. Perse je resnično človek tretje Republike, obdobja mirnega imperializma in dobrodušne družbe, ki je zaspala na svoji lastni moči, njen glavni literarni žanr pa je diskurz podeljevanja nagrad. Če hočemo začutiti, kako doma se počuti v tovrstnih dejavnostih, pa tudi, kako se lahko v tej elegantni spretnosti meri z Valéryjem (priznanim mojstrom gimnazijskih in akademskih ceremonij), in konec koncev, kar ni enostavno, kako ušesom prijetno zna oblikovati pompozne splošnosti, potem zadostuje, da preberemo njegov govor ob prejemu Nobelove nagrade.
/…/ je prav Saint-John Perse iz svojega pozlačenega fotelja iztekajoče se republike zelo dobro zaznal, tako kot zaznamo oddaljeno mrmranje, katerega vzroka ne poznamo ali pa se zanj ne menimo, da je imelo stoletje neko epsko dimenzijo. In morda sta mu celo njegova vzvišena distanca in njegova prikrita neangažiranost, ki sta zaradi njegove ključne državne funkcije toliko radikalnejši, bolj kot drugim omogočili razumeti, da je bila ta epopeja v bistvu zaman. Disjunktivna sinteza, ki jo nosi Persova poezija, je disjunktivna sinteza duhovne izpraznjenosti in epske afirmacije.”
Odlikovanja ne bi mogli pripeti na boljši kraj. Pozlačeni fotelj v izložbi.
Drugi pasus posvečamo Stojanu Pelku, filozofu/sociologu in kreativnemu direktorju, prevajalcu Deleuza2 in ožjemu članu Jankovićeve stranke, svetovalcu predsednikov uprav in predavatelju na FF, prevajalcu Negrijevega3 Imperija Negrija in prinašalcu EU demokracije na Kosovo4 itd. Minima moralia najslavnejšega mandarina Theodorja W. Adorna:
“Marsikdo si iz stanja, ki je nastalo ob odpravi poklica, spet ustvari poklic. To so čedni ljudje, priljubljeni, z vsemi dobri prijatelji, pravičniki, ki humano oproščajo vsako prostaškost in brez zadržkov obsojajo kot sentimentalen vsak vzgib, ki ni normiran. Nepogrešljivi so pri poznavanju vseh kanalov in vzvodov moči, uganiti znajo najbolj skrivne razsodbe in živijo od tega, da jih urno sporočajo naprej. Najdemo jih v vseh političnih taborih, tudi tam, kjer velja zavračanje sistema za samoumevno in se je razmahnil sproščen in prefinjen konformizem posebne vrste. Pogosto očarajo z nekakšno dobrohotnostjo, s sočustvujočim zanimanjem za življenje drugih: z nesebičnostjo, ki izvira iz špekuliranja. So bistri, duhoviti, občutljivi in dovzetni; stari trgovski duh so spolirali z dosežki predvčerajšnje psihologije. Zmožni so vsega, celo ljubezni, a venomer nezvesto. Ne varajo iz gona, ampak iz principa: še same sebe vrednotijo kot profit, ki ga ne privoščijo nikomur drugemu. Na duh jih vežeta izbirna sorodnost in sovraštvo: so skušnjava za preudarne, pa tudi njihovi največji sovražniki. Kajti prav oni si pretanjeno prilaščajo in kazijo še zadnja zatočišča upora, ure, ki se izmikajo zahtevam mašinerije. Njihov zapozneli individualizem zastruplja, kar je od individuuma sploh še ostalo.”
SMETNJAK x JOHN MAUS
Ena ura, en sam plan, en monolog, črički (škržati?) in veter kot soundtrack, youtube posnetek na velikem platnu. Anti-spektakel, ki prej povleče na Johna Cagea, a ta pripada drugemu glasbenemu postopku resnice. John Maus o the old guys: »They are great and we should enter into a conversation with them, but they didn’t grow up watching E.T.« Zavest, vzgojena ob Živ Žavu in nato priklopljena na internet, požira le byte-size – 3-minutni komadi, članki kot slikanice, filmi brez tišine. Ko thrill popusti in zaslutimo napor, sežemo po miški ali daljincu. Kaj nas zagrabi v plitvinah koncentracije, med besnim, a bežnim procesiranjem podatkov in resetiranjem spomina? John Maus stavi na pop in spektakel: estetsko sublimnost robota, ki se dviga iz plamenov, kofeinsko maničnost zvoka, skompresirano v verz in refren. Radikalni potenciali popa. Smetnjakova metoda se postavi pred ogledalo.
Projekcija video intervjuja z Johnom Mausom: 22. november ob 20h @ Kiberpipa (kinodvorana), Kersnikova 6, Ljubljana. Vstopnine ni. Facebook event.