Tag Archives: Guy Debord


Ko je Krkovič srečal Deborda

Tale Krkovičev pasus s slovite Gen-I tiskovke je bil dokaj preslišan:

»Te igrice, ki jih jaz doživljam to leto dni v našem skupnem delu in sodelovanju in tako naprej, spremljam zadeve, veste … Pa to je groza. To dotika mojo stroko. Jaz sem šolan za čudne stvari, ki jih večinoma ne poznate in je prav, da jih ne. Ampak tudi takšni moramo biti, če ne, ne bi opravil svojega posla takrat. In verjemite mi, da večino teh načinov dela, predsednik – naj vas potolažim, želel bi vas pa tudi malo nasmejati, to je moj stil vedno bil, smejite se –, verjemite mi, da sodi v pratiko, v zbirko humorja tajnih in obveščevalnih služb. In takšen način se ti ljudje gredo.«

Natanko zaradi tega in seveda izpostavljene Snežičeve vloge smo šli znova brat Debordove Komentarje k družbi spektakla, kjer paralel oziroma – s Pezdir-JJ besednjakom – vzporednih mehanizmov jasno ne manjka. A čisti goldmine je tale odlomek, ki se poleg vsega še eksplicitno fokusira na funkcioniranje energetskih podjetij:

»Vsaka država, če ne omenimo številnih nadnacionalnih zvez, ima danes nedoločeno število policijskih ali protivohunskih in tajnih služb, državnih ali paradržavnih. Tudi veliko zasebnih družb se ukvarja z nadzorom, zaščito, informiranjem. Velike multinacionalne družbe imajo seveda svoje lastne službe; toda imajo jih tudi nacionalizirana podjetja, celo skromnejša, ki ravno tako vodijo svojo neodvisno politiko na nacionalni in včasih na mednarodni ravni. Združenje jedrske industrije se lahko na primer upira naftarjem, četudi so eni in drugi lastnina iste države in so poleg tega dialektično povezani v naporu, da bi ohranili visoke cene nafte na svetovnem trgu. Vsaka varnostna služba posamezne industrije se bori proti sabotažam v svojem krogu in jih po potrebi povzroča drugim: kdor ima velik interes pri gradnji pomorskih predorov, mu ustreza nezanesljivost trajektov, najame lahko časopise v finančnih težavah ter jim to nevarnost ob prvi priložnosti in brez premisleka pokaže; in kdor konkurira Sandozu, je brezbrižen do podtalnice v renski dolini.«

Formalna Krkovičeva vloga v podjetju najbi bila, da s »svojimi številnimi poznanstvi pomaga najti strehe, na katerih hoče Gen-I izgraditi največjo sončno skupnost v Evropi«. Iz zgoraj povedanega je dovolj razvidno, da so bile naloge še vedno primarno obveščevalne in protiobveščevalne. To, da je JJ tako stereotipen zlobec, kot pač je, nas vsekakor odločno preveč zanaša v smer manihejskih pravljic, kjer se po dobri stari večni navadi spopadata dobro in zlo. Zagotovo bo treba znova odrasti, še preden bo te SDS-ovske kalvarije konec. Drugače rečeno: to, da je zlobec, sploh ni Janšev največji problem. Zdi se, da so najslabše pri njem ravno selekcijski mehanizmi, ki ne vodijo drugam kot v, kot je dejal sam Krkovič, »svojevrstno katastrofo« oziroma, z nace besednjakom, degeneracijo.

P. S. Ob vsem tem smo se spomnili Marka Pogorevca, nekdanjega generalnega direktorja policije in kasneje šefa varnosti na Mobitelu/Telekomu. Reporter ga je – nekako strukturno nujno – ravno pred kratkim spet detektiral in zapisal: »Svoj vpliv je spletel praktično na vseh področjih in pri vseh političnih strankah – od SD in drugih strank tranzicijske levice pa do cerkvenih krogov, NSi in SDS.« Zadnje čase deluje tudi v energetiki, kjer naj bi lobiral, da posle dobiva – kdo drug kot – Janez Škrabec. Reporter članek o Pogorevcu zaključi takole: »Naokrog razlaga, da je njegova naloga in poslanstvo razdirati sedanjo vladno koalicijo in ustvarjati razmere za sodelovanje SD in NSi v prihodnji vladi. Kot glavno zaveznico pri tem omenja evropsko poslanko Ljudmilo Novak.” Let a thousand mafias bloom.



Tags: Revisionisms

Let a thousand mafias bloom

Zaplet okoli Metelkove 6 izpade, kot da se bodo nekatere entitete – Laibach, Irwin, ostali NSK derivati – dobesedno znašle na cesti. It’s a laughable proposition. Bodite brez skrbi: Tito bo še naprej na Brionih.

Seveda ni nobenega dvoma, da ministrstvo za kulturo trola oziroma se gre vojno, ki je odkrita in perfidna hkrati. Pri tem je – kot vselej – neizogibna tudi kolateralna škoda aka QAnon futr, čeravno gre povečini za Janševo programsko potlačitev (svoje in njihove) ZSMS-jevske zapuščine. Ven naj bi med drugim letel tudi SCCA aka Soros Center for Contemporary Arts, kar je protokol izganjanja “sionskega modreca” povsem v skladu z Grimsovimi in JJ retviti. Kot je Grims pripisal k tvitu Jamesa Woodsa: “The real problem today is George Soros versus whole western civilisation and democracy.” V skladu s to perspektivo gre celo za sorazmerno blag ukrep.

A kaj če je tukaj najadekvatnejši tisti znameniti Mahničev nastop?

Mahnič praktično izvede Groucha Marxa: “Delujejo kot mafija, organizirani so kot mafija, a naj vas to ne zmede, tudi so mafija.” Problem je seveda v ednini. It’s not mafia, it’s mafias. Kot bi rekel Mao, sort of: let a thousand mafias bloom.

Kolumbijska narkomafija je januarja leta 1988 objavila proglas: “Mi, mi nismo del birokratske in politične mafije, niti bančne niti finančne, niti mafije milijonarjev, niti mafije pri velikih goljufivih pogodbah, monopolih ali nafti, niti mafije velikih komunikacijskih sistemov.” Debord komentira: “Avtorji tega razglasa so nedvomno, tako kot vsi drugi, hoteli svoje delovanje zliti v široko reko motnih kriminalnih voda in bolj banalnih nezakonitosti, ki po vsej svoji dolžini napaja sodobno družbo; toda treba je tudi priznati, da gre za ljudi, ki v svoji profesionalnosti vedo bolje kot drugi, o čem govorijo.” Mahničeva intervencija je imela identično funkcijo. Kot zapiše Debord: “V teh posebnih okoliščinah je ta mafija, vznemirjena, ker je bila edina v središču pozornosti, šla tako daleč, da je omenila druge skupine, ki so hotele ostati skrite, njo pa narediti za grešnega kozla.”

And that’s about it. Če ste del katere izmed omenjenih mafij, sure thing, fight the other one(s) and fight hard. But don’t be righteous about it.1 Oziroma kot je Foucault povedal skavtu Chomskemu: “One makes war to win, not because it is just.”

  1. Of course, being righteous is precisely a method of war – Nietzsche calls it the slave morality. []



A meme is dangerous, much more than Janez Janša

Our essay on memes got published in the Eternal September catalogue, read it on pages 14-23.

Keywords: Walter Benjamin, modishness, LOLcat, Deleuze & Guattari, The Selfish Gene, Richard Dawkins, Social Darwinism, bi-winning, critical theory, Frankfurt School, Freiburg School, Theodor W. Adorno, Slavoj Žižek, Guy Debord, spectacle, Robocop, John Maus, Gustave Flaubert, literacy, N. Katherine Hayles, hyper attention, Matteo Pasquinelli, Daft Punk, Vstaja, Federico Campagna, Saul Bellow, Silvio Berlusconi, satire, humour, Karl Kraus, carinature, Paolo Virno, Tiqqun, hapax legomenon, Franz Kafka, Robert Walser, autonomism, movement of ’77, withdrawal



Predavanje o memih je kot razlaganje vica. 53-minutno razlaganje vica



Tags: Memefy

Guy Debord: The Role of Žižek (a few excerpts)

“In ‘radical theory’ Žižek currently represents formal pseudofreedom and the pseudocritique of manners and values — the two inseparable manifestations of all fake, co-opted contemporary thought. Everyone does everything to present him as a misunderstood and unappreciated thinker, shockingly audacious and unjustly despised; and everyone praises him, from Purple Fashion magazine to London’s Royal Opera House. Despite the absence of any real critiques of Žižek, we see developing a sort of analogy to the famous theory of the increase of resistances in socialist regimes: the more Žižek is hailed as a brilliant leader of modern philosophy, the more people rush to his defense against incredible plots. Repetitions of the same clumsy stupidities in his books are automatically seen as breathtaking innovations. They are beyond any attempt at explanation; his admirers consume them as confusedly and arbitrarily as Žižek produced them, because they recognize in them the consistent expression of a subjectivity. This is true, but it is a subjectivity on the level of a graphic designer educated by the indie media. Žižek’s ‘critiques’ never go beyond the innocuous humor typical of nightclub comedians or The Daily Show.”

“Žižek is a Slovenian from Ljubljana who envied the chic of the French of Paris, and then the radical chic of Park Avenue, and his successful ascent up from the provinces is most exemplary at a time when the system is striving to usher everybody into a respectful production/consumption of culture — even ‘avant-garde’ culture if nothing else will do. We are not referring here to the ultimately conformist exploitation of any thought that professes to be innovative and critical. We are pointing out Žižek’s directly conformist use of ‘radical politics’.”

“Žižek is to philosophy what Tarantino is (or was) to film: both possess the appearance of a certain freedom in style or subject matter (in Žižek’s case, a slightly free manner in comparison with the stale formulas of writing theory). But they have taken this very freedom from elsewhere: from what they have been able to grasp of the advanced experiences of the era. They are postmodernism for dummies.”

(Debord’s integral text can be found here.)

Quentin Tarantino – Madonna Speech