„Prav zato je mogoče spreminjati vrednost členov, preoblikovati ‘dober’ člen v slabega in obratno, ne da bi s tem spremenili delovanje samega nasprotja.“
Jacques Rancière
Tomaž Majer se je vrnil na proslavi dneva t. i. samostojnosti in enotnosti. Avtogena trenirka.
Kdo je trenirkar? Slabši državljan, lovilec krivin, lenuh, neuspeli, nekoristni, uličar, čefur1 …
Kdo je oblekar/kravatar? Boljši državljan, poštenjak, marljivi, uspeli, koristni, gospod (gospa), Slovenec …
Tako na svet gledajo republikanski desničarji iz ameriških najstniških komedij (kjer igrajo golf, jadrajo, hodijo na proslave in dobrodelne bankete …) ali soap oper (Blake Carrington iz Dinastije, JR Ewing iz Dallasa). Nazori, še kako aktualni v začetkih tranzicije, ko so se tisti, ki so imeli kaj/več od nje, hvalili s tem, da so japiji, in po napornem delovnem dnevu prebirali takrat obvezno čtivo – bonton. Ženice so med poletnim dopustom v hotelu s štirimi zvezdicami na samopostrežni večerji za sosednjo mizo občudujoče opazovale častitljivega gospoda tujca v obleki in kravati ter tarnale, zakaj njihovi moški nosijo zgolj karirasto srajco s kratkimi rokavi.
JJ manever je kombinacija reverse psychology in guilt trippinga, psiholoških trikov, ki so običajno rezervirani za otroke. Volilni bazi gospodov/gospa Slovencev sporoči: „Čefurji so boljši od nas, saj grejo vsaj volit za svoje. Držijo skupaj, mi pa vlečemo vsak v svojo smer. Ostanite doma, naj nas kar premagajo.“ Nakar naj bi gospod/gospa Slovenec pihnil „Aja?!“ in odhitel na volitve. Njegov glas, ki je a priori vreden več (a le kot potencialnost), z lastno aktualizacijo postane glas in pol. Čefur nima šans.
Toda kdo/kaj sploh je ta čefur? T. i. druga stran, tista, ki jo JJ pričakuje in projicira kot svoj protipol, tista, ki jo nujno potrebuje, ker brez nje ne obstaja – in vice versa, to ne more biti. Je namreč njemu identična ali vsaj ekvivalentna.
Tujstvo, manjšinjskost, čefurstvo je tisto, kar je znotraj takšne konfiguracije nemogoče misliti, čeravno je povsem realno. Tujstvo kot možnost drugačnih izbir, dejanskost drugačnih možnosti: če si tujec (kakršenkoli že – celo takšen iz JJ-eve glave), ne hodiš nujno na volitve (in tudi če voliš, ne voliš nujno za Jankovića). Če ne spoštuješ tistega, kar je Slovenija2, te nujno ne daje nostalgija po Jugoslaviji. Če si na demonstracijah, ne skačeš nujno na „Hej, hej, hej, kdor ne skače, je za Janšo“3 in nisi nujno navdušen, ko tam zagledaš ljubljenčke, gorečneže, beneficirance, olimpionike t. i. druge strani4 …