Tag Archives: Jean Louis Schefer


Evergrin


Z napetostmi pregnanten čas ni čas za poenostavljanja (noben ni, a ta še prav posebej ne, tudi zato, ker sam sili v njih).

Meme je poenostavitev, najsibo še tako lucidna.

Smetnjak ni izgubil volje ali navdiha za produciranje memov, toda ocenjuje, da ti niso času primerni (oziroma so času preveč primerni in takšnemu času je treba vselej kljubovati).

Zgornji primer je nazoren. Nasprotujemo vsem politikantskim opcijam, torej ne gre nobene posebej izpostavljati, saj bi to v občutljivem času utegnilo ustvariti napačen vtis. Precizirajmo: ne ukvarjamo se s sporočili (trgovanjem s sporočilnostjo), odzivov oz. vtisov ne anticipiramo ali terjamo kako drugače (v posesti nimamo niti „lastnih“ namenov), ti morajo biti nepredvideni, bolje, nesluteni, vendar obstaja tendenca, da se vsaj do določene mere reducira možnost nezaželenega vtisa, še zlasti česa v smeri: „če se spravljajo na Jankovića, podpirajo …“

Se na tako omejene, zožane kognitivne koordinatne sisteme sploh kaže ozirati, je še tako občutljivi čas vreden takšne obzirnosti?

Navkljub vsem delno prepričljivim argumentom (in ravno zaradi njih) gre na meme potenciale vseeno staviti: zgornji nam predoči paradigmatski nasmešek, nasmešek, ki se brezsramno vzpostavlja/nastavlja kot ikona (poleg Jokerja1 je neizogibna referenca še Mačka Režalka2 iz Alice v čudežni deželi).

To ni Jankovićev nasmešek, temveč nasmešek, ki sega onkraj Jankovića, onkraj, recimo temu, obstoja njegove politične figure. Nasmešek, avtonomna entiteta, ki kroži, se seli z obraza na obraz. Režeča se reža, nasmešek iz Ajshilove Oresteje: „The reek of human blood smiles out at me“. Nasmešek oblasti. Evergrin.

Michael Jackson – Smile (composed by Charlie Chaplin)

  1. Jankovića, vsaj dokler se ga drži nasmešek, čudovito povzema zaključek Scheferjeve knjige O svetu in gibanju podob: „Kdo je Joker? V balzacovski psihologiji je ambicioznež s podeželja, ki ima svetovne želje po uveljavitvi. Njegov program je variacija na temo ‘Zdaj pa midva, Pariz!’ Njegovo delo in sredstvo uspeha je v tem, da nenehno razširja svojo podobo, jo klonira na vsakogar kot negibno podobo in uničuje to, kar ni zmodeliral. Brez morale, brez velikega genija zla: je hkrati stvarnik, razširjevalec, propagandist ene same podobe, lastne.“ Nespregledljivo je, kako so se vsi iz Jankovićevega kroga navzeli tega nasmeška: od snahe prek Jakiča do anonimnejših podpornikov. []
  2. “Well! I’ve often seen a cat without a grin,” thought Alice; “but a grin without a cat! It’s the most curious thing I ever saw in my life!” []


Tags: Revisionisms