Tag Archives: Jernej Kaluža


Jernej Kaluža o Smetnjaku

Foto: Domen Pal / Aksioma

Poobjavljamo izjavo Jerneja Kaluže o Smetnjaku, ki ni bila vključena v končno verzijo teksta Agropop art v Mladini:

“Upor in kritiko oblasti, tudi janšizma, bi lahko razdelili tudi glede na njeno direktnost/indirektnost.

Trenutno prevladujoča oblika kritike janšizma, tudi v Mladini, je direktna: stavi na jasno izpostavljanje napak oblasti in jasno distanco; pogosto je moralno ogorčena, besna, zgražajoča in katastrofična; je izjemno resna, stroga in neizprosna – redko se poslužuje humorja, saj se ji to zdi (glede na resnost situacije) neprimerno. Če že stavi na humor, je ta direkten, nedvoumen in podrejen političnemu cilju delegitimacije nasprotnika (zaradi česar je žal včasih tudi predvidljiv in obešenjaški).

Ne da bi mislil, da je potrebno (ali mogoče) tovrstno kritiko nadomestiti s čim drugim, saj je ta gotovo zmožna širše antijanšistične mobilizacije, se mi zdi smiselno opozoriti tudi na moč kvalitativno drugačne vrste upora (oziroma kritike), ki ostaja zaradi svoje indirektne narave pogosto spregledana, včasih pa se jo celo obsoja kot apolitično in nekoristno.

Mislim, da je potrebno delovanje projekta Smetnjak v zadnjem letu razumeti prav kot zvrst te druge kritike: kot indirektno, lahkotno, subverzivno, neobsojajočo in humorno kritiko janšizma (prav centralnost Janše je namreč distinktivna poteza, po kateri je mogoče Smetnjakov stil v zadnjem letu ločiti od ustvarjanja kolektiva v prejšnjih letih). Kot pravijo tudi sami ustvarjalci kolektiva v tekstu ob razstavi v Aksiomi: Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo – ni treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko /…/, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna.’

Če pogledamo nekoliko širše, je zanimivo, da se je tovrstna indirektna kritika zgodovinsko pogosto pojavljala v primerih soočenja s totalitarnimi in avtokratskimi režimi, ki ne prenašajo kritike. Prav tako se tovrstna kritika dobro sklada tudi s širšo internetno in meme kulturo, posebej tisto iz iliberalnih režimov iz regije. Tudi nekateri najbolj zanimivi madžarski (Hungarofuturizem) in srbski (Nakoksani gej) meme projekti Orbanovega režima ali srbskega patriarhata ne kritizirajo direktno, temveč posredno, včasih s subverzivno afirmacijo, včasih z detournementom, včasih s humornim pretiravanjem.

Četudi bi bilo pretirano trditi, da je tovrstna kritika zmožna povsem nadomestiti ‘resno’ in ‘direktno’ kritiko, je smiselno (tudi zato, ker ta kritika dosega druge segmente (predvsem mlajšega) prebivalstva in je zmožna boljšega koketiranja s širšo pop-kulturo) premisliti njene potenciale tudi v povsem real-političnem smislu.”