Tag Archives: Jukio Mišima


God’s lonely men

Vsem tistim, ki brigadirja Krkoviča posmehljivo primerjajo z generalom-pesnikom Maistrom, gre odvrniti: njegovi vplivi1 so precej bolj razpršeni v prostoru-času.

Za začetek je treba prisluhniti njegovi2 pesmi Sam, ki jo je na Slovenski popevki 2011 zapel Matjaž Jelen.

Tu so zakoni in uredbe, ki omejujejo kipenje volje in moči. Tu je načelna ljubezen do ljudi (civilistov), ki je hkrati toliko vzvišena, da beži pred vezmi in zase zahteva radikalno samoto. Tu je kozmos, ki je neskončnost nočnega neba in hkrati neskončna globina osebe, kozmos, ki obudi skrivno čustvo, da “gori in boli”, čemur bi Badiou rekel “strast do realnega”3. In tu so seveda prijatelji/tovariši (necivilisti/nebirokrati) tam nekje, razkropljena nietzschejanska elita iz filmov Howarda Hawksa.

A kdo bi mogel biti ta naslovljeni prijatelj, če najočitnejšega zanemarimo? Tu so prvi trije kandidati.4

Jukio Mišima, najznamenitejša japonska literarna figura 20. stoletja in ustanovitelj zasebne milice Tatenokai, ki je po neuspelem poskusu državnega udara storil/izvedel seppuku.

Travis Bickle, (domnevni) marinec, vietnamski veteran, avtor sijajne redefinicije razmerja med square in hip ter vestni pisec pisem mami in očetu.

George S. Patton, general-pesnik, katerega prehajajoči, panteistični jaz v pesmi Through a Glass, Darkly se seli iz bitke v bitko, z bojišča na bojišče ter prikliče Borgesa in njegovo podporo Pinochetu proti “vraževerju” demokracije v imenu “meča časti”.

  1. zavestni ali nezavedni? vseeno, bi rekel Bourdieu in alternativo razrešil s pojmom habitusa, zagotovo pa zavedni []
  2. magari ghostwriterski, to ne spremeni ničesar []
  3. čeravno pervezna, a kdo more biti razsodnik le-te? []
  4. Naj besedilo obvelja kot work-in-progress, ki se mu v nadaljevanju dodaja ali odvzema brate v orožju-peresu. []


Tags: Revisionisms