Tag Archives: Karl Kraus

Konec sveta

Meščanu se klobuk z glavé odlima,
po vseh ozračjih razlega se kot krik,
prelomi krovce, ko padajo navpik,
se na obalah, bereš, dviga plima.

Vihar je, morje pridivja v napad
na kopno, nič ne ostane od jezov.
Ljudi večino je ulovil prehlad
in vlake pometalo je z mostov.

Weltende

Dem Bürger fliegt vom spitzen Kopf der Hut,
In allen Lüften hallt es wie Geschrei,
Dachdecker stürzen ab und gehn entzwei
Und an den Küsten – liest man – steigt die Flut.

Der Sturm ist da, die wilden Meere hupfen
An Land, um dicke Dämme zu zerdrücken.
Die meisten Menschen haben einen Schnupfen.
Die Eisenbahnen fallen von den Brücken.

Po “Vsemu bom Kosovel” še Smetnjakov poskus prevoda prve oziroma protoekspresionistične pesmi Weltende Jakoba van Hoddisa. Hoteli smo se poučiti o teoriji verznih sistemov in njih slovenjenja v Literarnem leksikonu oziroma pri Antonu Ocvirku, vendar pri tem naleteli na tako suhoparni akademizem, da smo ta projekt do nadaljnjega odložili. S pravšnjim žargonom povedano: jambskosti prve kitice in hiperkatalektičnosti druge nam ni uspelo ohraniti, če se ju sploh da, prav tako je odpihnilo špičastost meščanske glave, a so se zato obdržali enjambement, rimanje in plimovanje, ki prikličeta vic z Janezkom, v katerem ta replicira učiteljici »Rima bo, ko bo plima«, ter, upamo, tudi drdravo, lokomocionalno dinamičnost.

Pesem je iz obdobja, ko je še bolj kot bližajoča se svetovna vojna apokaliptično razpoloženje razvnemal Halleyjev komet, ki je – v skladu s svojim na vsake tričetrt stoletja ponavljajočim se obhodom – med aprilom in majem 1910 prečil nebo1 in ki naj bi, kakor ga je 1835 prinesel, tedaj tudi odnesel Marka Twaina. Groze ni vzbujalo morebitno trčenje, temveč kometov milijone kilometrov dolgi rep, v katerem so s pomočjo spektroskopije detektirali strupeni plin dician, ki naj bi, ko bi šla Zemlja skozenj, po mrakobnih napovedih zastrupil ozračje in pomoril vse, kar je na njej lezlo in šlo in se šlo. Ne ravno odmerjena izjava Roberta Stawella Balla, direktorja cambriškega observatorija, da bi bilo ves komet mogoče (po)spraviti v kovček, ni zaustavila maničnega nakupovanja plinskih mask ter protikometnih pilul in dežnikov, a je morebiti porodila Hitchockov ali še bolj Aldrichov macguffinovski kovček. V vsakem primeru ni dician pokončal nikogar, a so bili le nekaj let kasneje plini kot biološko orožje toliko učinkovitejši na fronti in – po zaslugi vetra, ki veje, koder hoče – tudi stran od nje.

Na povsakdanjeni konec sveta, tudi v smislu panike, ki je v izdatni meri medijsko posredovana, se pesem obregne zgolj z vrinjenim »bereš«. Nasploh jo prevevata ironija in lahkotnost, za kateri bi bili pripravljeni reči, da je na njiju nekaj novinarskega oz. novinarsko satiričnega, s tistim krausovskim ali twainovskim (ali vonnegutovskim itd.) zamahom, ob katerem je bilo »once upon a time« menda mogoče brati časopise. Konec sveta, ki je na smrt zabaven oziroma za crknit smešen. Konec, kot je tale: »Ljudi večino je ulovil prehlad in vlake pometalo je z mostov.« Konec sveta kot »whimper« ali »bang«? Le čemu ne kot oboje? Kot da smo spet pri Kosovelu, ki ponoči čaka na železniški postaji in se prehladi. Jetika. Jebiga. Tu je črni humor vsekakor na delu.

Konec Jakoba van Hoddisa oziroma Hansa Davidsohna, ki ga je André Breton vključil v svojo antologijo črnega humorja, ima prav tako opraviti z vlakom. »On the count of ten, you will be in Europa,« se nekam kosovelovsko oglasi Max von Sydow oz. Lars von Trier. Hoddisova zgodovina hospitaliziranosti + judovsko poreklo + “degenerirani” ekspresionizem v razmerah Tretjega rajha ne bi mogli bolj obtežiti kocke. Neznanega datuma je izpuhtel v taborišču Sobibór. Svet je vse poln koncev, a hkrati brez konca in raja.

1. tri mesece pred njim še komet Johannesburg, ki je bil celo svetlejši, morda najsvetlejši komet 20. stoletja [↩]