Tag Archives: Laibach

Thursday, May 6, 2021
Smetnjak / Leave a comment

Agropop arrives from the future, part deux

“Samo milijon nas je” je bil vselej nadvse enigmatičen song. Kako milijon, če nas je pa dva? Besedilo Poldeta Poljanška1 je zastavljeno skrajno survivalistično: milijon je izpostavljen viharjem, zdi se, kot da je popolnoma obkoljen, od “zemlje naše” že par verzov kasneje ostane le še zemljica. Vendar himna ne išče izgovorov ali pomilovanja: “Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen, je vedno kriv.“ Vse v tonu, ki anticipira post-ironični for-the-lulz attitude.

Še enkrat več gre za Agropopov vdor iz prihodnosti. Ob današnjem poslušanju pesmi2 postane jasno, da se milijon nanaša na razklanost. Oziroma, kot stanje pred čilsko državljansko vojno opiše Francisco Varela, gre za “popolno razklanost točno po sredini”. Snowflaykerski JJudje tipa Peter Jančič bi seveda nemudoma zavreščali: vidite, vse so nas pobili! A mogoča je manj melodramatična, bolj prozaična razlaga. Oba milijona, obe polovici vidita, doživljata, producirata tako diametralno nasprotni realnosti, da se preprosto ločita, zaživita vsaka v svojem mehurčku, exitata druga drugo. Let’s not quarrel anymore, but just separate. Ravno ta teden je @Outsideness aka Nick Land tvitnil: “America should do a Bill and Melinda.“3 Maybe Slovenia should do too.

  1. ki danes slovi kot tajkun, ultimativni J’accuse spiše nihče drug kot Jože Biščak [↩]
  2. Klinči just dropped a Slo Band Aid 2021 version [↩]
  3. In Agropopova konkurenca Laibach že dolgo zaklinja Razdružene države Amerike. [↩]


Thursday, October 22, 2020
Smetnjak / Leave a comment

Let a thousand mafias bloom

Zaplet okoli Metelkove 6 izpade, kot da se bodo nekatere entitete – Laibach, Irwin, ostali NSK derivati – dobesedno znašle na cesti. It’s a laughable proposition. Bodite brez skrbi: Tito bo še naprej na Brionih.

Seveda ni nobenega dvoma, da ministrstvo za kulturo trola oziroma se gre vojno, ki je odkrita in perfidna hkrati. Pri tem je – kot vselej – neizogibna tudi kolateralna škoda aka QAnon futr, čeravno gre povečini za Janševo programsko potlačitev (svoje in njihove) ZSMS-jevske zapuščine. Ven naj bi med drugim letel tudi SCCA aka Soros Center for Contemporary Arts, kar je protokol izganjanja “sionskega modreca” povsem v skladu z Grimsovimi in JJ retviti. Kot je Grims pripisal k tvitu Jamesa Woodsa: “The real problem today is George Soros versus whole western civilisation and democracy.” V skladu s to perspektivo gre celo za sorazmerno blag ukrep.

A kaj če je tukaj najadekvatnejši tisti znameniti Mahničev nastop?

Mahnič praktično izvede Groucha Marxa: “Delujejo kot mafija, organizirani so kot mafija, a naj vas to ne zmede, tudi so mafija.” Problem je seveda v ednini. It’s not mafia, it’s mafias. Kot bi rekel Mao, sort of: let a thousand mafias bloom.

Kolumbijska narkomafija je januarja leta 1988 objavila proglas: “Mi, mi nismo del birokratske in politične mafije, niti bančne niti finančne, niti mafije milijonarjev, niti mafije pri velikih goljufivih pogodbah, monopolih ali nafti, niti mafije velikih komunikacijskih sistemov.” Debord komentira: “Avtorji tega razglasa so nedvomno, tako kot vsi drugi, hoteli svoje delovanje zliti v široko reko motnih kriminalnih voda in bolj banalnih nezakonitosti, ki po vsej svoji dolžini napaja sodobno družbo; toda treba je tudi priznati, da gre za ljudi, ki v svoji profesionalnosti vedo bolje kot drugi, o čem govorijo.” Mahničeva intervencija je imela identično funkcijo. Kot zapiše Debord: “V teh posebnih okoliščinah je ta mafija, vznemirjena, ker je bila edina v središču pozornosti, šla tako daleč, da je omenila druge skupine, ki so hotele ostati skrite, njo pa narediti za grešnega kozla.”

And that’s about it. Če ste del katere izmed omenjenih mafij, sure thing, fight the other one(s) and fight hard. But don’t be righteous about it.1 Oziroma kot je Foucault povedal skavtu Chomskemu: “One makes war to win, not because it is just.”

  1. Of course, being righteous is precisely a method of war – Nietzsche calls it the slave morality. [↩]


Wednesday, September 30, 2020
Smetnjak / Leave a comment

Agropop arrives from the future

Ravno toliko, kot so Laibach precenjeni, so Agropop podcenjeni. If not even more so.

Najbolj konceptualno artish, najbolj vizionarski, najbolj izpolnoveren in najbolj nevaren band, a bogami i ansambel.

Njihova nadidentifikacija se je pač izšla v nulo, laibachovska je eksponat v muzejih in Severni Koreji.1

Danes dobesedno živimo v Agropopovem vicu.

Leto 1984 ni bilo Orwellovo leto, temveč prej leto Revenge of the Nerds (Avtistični manifest) ter hkrati Revenge of the Herds (ustanovitev Agropop).

Lahko se tolažite z oznako turbofolk, but you’re well aware it’s meta (pra in para hkrati).

Agropop dokazujejo tudi, da je nacionalistični purizem precej bolj libidinalno messy in eklektičen, kot se rad kaže sam. Klinči te gleda, JJ.

And, arguably, it’s not even the strongest nomen est omen in the band: just think of Polde Poljanšek.

So try to stay calm, dear friends: Nova24TV is most probably an art project – although its consequences probably won’t be “just” that.

  1. Seveda obstaja neposreden link oz. one degree of separation med obema: Anja Rupel, partnerka Aleša Klinarja, je bila pevka Videosex oz. Germanie, podskupine Laibach Kunst. Morda najbolj “laibaichovski” Agropop komad so Slovenci Kremeniti s prvega albuma Melodije polja in sonca. [↩]


Tuesday, December 6, 2011
Smetnjak / Leave a comment

Priprave na Zombie Nation gostijo

Zmedene glave imajo jasne cilje. Will will will, kill kill kill. Breivik iz dežele Mrtvega snega vse pobrka, socializem, komunizem, socialdemokracijo, liberalizem itd., in potem vseeno izbere prave tarče (teroristi so vendarle simbolisti), socialdemokratsko mladino, ob čemer se določena filozofska misel mora namuzniti, tista, ki velja za radikalno, ne skrajno, tista, ki ne neha naglašati, da je socialdemokracija izumila koncentracijska taborišča ali da vselej ukaže streljanje, ko beda izstopi iz svojega geta.

Neonaci je največja pretnja demokratičnemu življenju, poreče medijska/akademska/političnokorekcijska/sredinarska realiteta, ki tudi sama ne loči med socializmom, komunizmom, socialdemokracijo, liberalizmom itd. Tako se pridni šolarji spravljajo nad delikvente, favorizirana metoda ostaja denunciranje, in za to prejemajo štipendije, subvencije, magisterije in doktorate, predavajo na fakultetah, konferencah, seminarjih, zborovanjih, podajajo mnenja in vselej vmesna (čeravno vnaprej odločena) poročila, sestavljajo referate, izvajajo raziskave na inštitutih, so dejavni v odborih in komisijah in svetovalnih organih, vselej na preži, vselej tako barometrični, naježena koža demokracije. Neonaci kot centralni problem dobavlja kariere, ugled, standard tistim, ki zagotavljajo tolerančni standard, centralno zavzetim in ogrevanim, vsaj nekaj, da kompenzira to nenehno izpostavljanje nevarnosti. Včasih je v njihovih skovikih “fej, to” mogoče začutiti prizvok hvaležnosti. Hvala ti, ker si, neonaci. Pripisujejo mu veliko avtorstvo in si potem delijo tantieme. On pa ni honoriran, jasno, ko ni drugega kot ništrc, izgubljenček, iznad niča ga drži le njegov nebodigatreba. Toda nihče ne poreče, da je neonaci faza, stvar adolescence, epizoda odraščanja, vaja v sovraženju, katerega problem je le v tem, da je napačno usmerjeno, drži, kak primerek doraslosti, dozorelosti nikdar ne doseže, a če jo, se neonaci prelevi v navadnega, normalnega, nedolžnega državljana, uslužbenca, tega nevpadljivega, zmernega, vzornega, ravnoprav fašista, ki ga prepoznaš po tem, da ima na vse zmeraj pripravljen odgovor: “Doma imam družino, otroke. Nisem mogel, ne morem ravnati drugače.” Nobene dileme. Če bi dilema obstajala, bi obstajala tudi odločitev.

Neonaci, le še ena trač tema kulta mladine in tetkastih omizij.