Na turneji po koledžih študentje od njega pričakujejo, da bi bil Foreign Man, da bi bil smešen v svoji tujosti, v vsej tisti eksotiki tikov, ki se mu dogajajo, od njega hočejo, kot pravi fraza, college humor. V večnosti razvedrilnosti naj bi poskrbel za montažo distrakcij, preskakovanje z domislice na domislico. Slavoj Žižek? Ne, Andy Kaufman. Občinstvo skandira, kliče Latko, protagonista sitcoma Taxi, prišleka iz neznane oz. izmišljene dežele, s kaspijskega otoka Caspiar, ki prikliče najslovitejšega „divjega otroka“ Kasparja Hauserja, po možnosti utapljajočega se v kaviarju, čeravno ime zveni nekam poljsko in priimek nekam grško, Latko Gravasa, ki ga za povrhu daje še multiple personality disorder. Kaufman noče ustreči in namesto tega uprizori branje Velikega Gatsbyja z angleškim aristokratskim naglasom, to ni le literarni večer, ki bi padel pod še znosno odmerjeni, obvladljivi čas, temveč literarno popoldne, večer, noč in jutro. Čezmernost, nekomenzumerabilnost v slogu Wildove izjave, da socializem terja vse večere zase1, pri čemer gre poudariti in vztrajati, da socializem ni edina misel-drža, ki to terja. Morda je Jezusov protosocializem v tem, da njegovo življenje ne pozna distrakcij, če vsaj za trenutek odmislimo spektakularnosti hoje po vodi in lazarščine, v čemer bi bil tudi eden podtonov njegove malodane maoistične deklaracije: „Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.“ Njegov evangelij, njegova vesela novica je disenz. To, kar je preganjalo in priganjalo tudi Kaufmana: kako doseči smeh, ki ne bi bil privolitev, kako doseči, da se izvije, iztrga smeh nesoglasja?
Atrakcija-distrakcija Žižek izvabi, zapelje v smeh privolitve, ki je toliko lažja, ker ni posebno zavezujoča. Latka Gravas filozofije, divjak, na katerega so se privadili, ker je bil že v zasnovi prilagojeno neprilagojen – tako kot vsak adolescent – in ki spravlja v nelagodje le še tiste, ki v vsakomur skušajo najti, zaznati človeka. Preveč dolgočasno je biti (samo) socialist, bi priznal, če bi bilo kaj priznati. In se gre zato raje post(ane)modernizme, v katerih je nastanjen v suprahotelu Burj Al Arab in se ponoči s taksijem prevaža po najrevnejših predelih Dubaja, čeprav s tem ne počne nič takšnega, česar ne bi – s sinom ali brez – počel tudi Patrick Bateman. Le čemu se kritične teorije ne bi kombiniralo z nagicami ali nagci, če ni prva nič drugega kot masturbiranje?
Če se tistemu, kar je Andy Kaufman počel in počne še danes, saj ga ne nehamo gledati, reče humor, potem je to humor, ki predvsem zavrača, da bi bil kratkočasen. Terja, potrebuje dolgčas, čas, ki ni velik, temveč dolg ter včasih, vselej tudi širen. Tako, kot ga potrebuje glasba v Mannovih opisih v Čarobni gori. Gatsby je ta glasba, kaže ji izkazati vse dolžno, vse dolgo spoštovanje. Ni boljših in slabših delov, zanimivejših in nezanimivejših pasusov, ni highlightov. Poslušati, brati je treba od začetka do konca, čeravno ni začetka in ni konca. Prepustiti se temu toku – to je garanje, to je mišljena intenzivnost misli. Ni tako presenetljivo, da se je po dekonstrukciji filozofija morala prevesiti v distrakcijo, v eksplozije, ognjemete pozabe in odmišljanja, ter se s tem poslovila sama od sebe in se hkrati ohranila-nahranila ravno prek ne-identitete. Skoraj kot vic, pravzaprav anekdota, h kateri delno teži vsaka Geneza: „Once upon time he said ‘distraction’, but everybody heard ‘destruction’, so he obligingly went along. And he really is very obliging.”
Misel ni distrakcija, misel je zagozda. Misel je tisto, kar pravzaprav nikdar ne deluje.2