Tag Archives: Marko Orel

Začnimo novinarsko oziroma senzacionalistično: gradbeno podjetje, ki je Pop-up Domu odstopilo oziroma pod ceno oddalo prostor na Tobačni, je tisti isti Imos, znan po tesnih vezeh z zadnje čase nekam zapostavljenim Janezom Janšo, ki se tudi tokrat izkaže za najbolj hipsterskega izmed politikov. Vse takšne pripovedke še naprej temeljijo na predstavah, da je posel lahko nekaj čistega, če ga ne umaže politika, in je tako tudi korupcija zgolj slaba raba oz. zloraba kapitalizma.

Pop-up Dom si je bežne antipatije kljub temu prislužil z nečim drugim, izjavljanji v zvezi z vstajo. “Normalno, treba je delati, ne pa (apatično) demonstrirati,” je bil kategoričen predstavnik Marko Orel ter zazvenel kot mimoidoči prizadevnež, ki beraču zabrusi: “Delat pejt!” Bržkone manifestativni primerek takšne ko-mentalitete je 15-minutna meditacija the zekovca, ki skuša risati neprekinjeno črto in ga je potem eno samo blodnjavo preskakovanje1, ki se ponaša s svojim DIY, čeravno je spominska knjižica dobro utečenih modrovanj, iz katerih je mogoče razbrati, da je kritična misel enaka cinizmu, ki je enak apatiji, ki je enaka pasivnosti itd. Če je pasivnost glavni očitek oziroma osnovna razmejitvena črta med “njimi” in “nami”, naj bo na tem mestu – v sicer kočljivem psihološkem žargonu – omenjeno, da gre redkokdaj zaznati tolikšno izobilje pasivne agresivnosti kot ravno v tem videu.

Ko se indie fantje in dekleta označujejo za apolitične, s tem pravzaprav priznavajo, da o političnem ne vedo ničesar in da njihovo apolitično nima zveze s postpolitičnim ukvarjanjem s politiko, ki jo je vseobče upravljanje, tj. management, naredilo za redundantno. Apolitični so toliko, kolikor so predteoretski, in politične učinke dosegajo tako neizogibno, kot jih pač vsak konformizem. Zavračajo filozofiranje in si hkrati domišljajo, da upredmetenje/uprostorjenje besednih iger sega do koncepta, laskajo si s “teorijo in prakso”, a se jim dogaja ideologija kot praksa. Tako obvelja teza Roberta Kurza, da “svet kot volja in dizajn” profilov ne zanima drugega kot “biti zraven”, s čimer je pojasnjen tudi njihov odpor do točno določenega tipa cinikov, ki so že od svojih kiničnih izvorov tisti, ki s tem “zraven” nočejo imeti ničesar.

Tu je še kult oziroma fetiš dela. “Kdor ne dela, naj ne je,” sta izrekla tako sv. Pavel kot sv. Lenin in skupaj z enim in/ali drugim geslo ponavljajo vse politikantske opcije, naj bodo mainstream ali indie, če se še gremo srednješolske glasbenotržnonišne metafore. Nobene problematizacije dela ali njega rekonceptualizacije, kaj šele, da bi se kdo navezoval na avtonomiste (operaiste), situacioniste, Krisis-Gruppe itd., le v nove in nove delovne zmage.

Tako se tudi vstajo lahko prevladujoče razume kot zavrnitev politike, saj je ta zreducirana na lumparijo oz. boj za oblast, kar gre spet v prid nadaljnjim realpolitičnoekonomskim kalkulacijam. V tem okviru so potem mogoči oziroma nujni zapisi, kakršen je Mladinin o Pop-Up Domu, ki se uvodoma bere kot vzneseni katalog fetišev. Od Kluba golih pesti in izjave “Kateri jedilni servis me definira kot osebo?” ni minilo niti 15 let in je še vedno (ali že spet?) mogoče naleteti na takšno poblagovljeno zavest, ki si hkrati ne more kaj, da ne bi v imenu (takisto fetišizirane) angažiranosti ob zaključku vseeno malce pogodrnjala oziroma dobronamerno pripomnila: “V prihodnje pa vseeno ne bo odveč večja mera previdnosti, da si ne bi začeli s kakšnimi lastnimi, morda le ne dovolj premišljenimi izjavami, premilimi do obstoječega sistema, sami spodkopavati ugleda.” Ta malodane Božja previdnost ni bila nič užaljena, ko je lanski Pop-up Dom v sklopu kampanje za ponovno izvolitev obiskal Danilo Türk. Kategorije ugleda, ki je pri tem tako poudarjena, celo malikovana, je v precejšnji meri vezana na street cred, ki ga je prejšnji predsednik premogel, jasno, ko pa je bil na strani vstaje, remember? Kar v skladu s spontano ideologijo v popolni naivnosti sporoča Mladinin zapis, je pravzaprav uvid v edino realpolitičnoekonomsko strategijo: bodi fetišistični konformist in ne pozabi, da ti to omogoča brezmejne kombinacije. Lahko si teoretik in praktik, angažiranec in estetizator, filozof in dizajner, radikal in entrepreneur. Ali kot oznanja glasilo: “Novi sistem, ki ga ta hip že izumljajo zase, zato nikakor ne sme postati le nova, prijaznejša različica dosedanjega. Biti mora njegovo popolno nasprotje, krik proti izkoriščanju in za pošteno plačilo. Še zlasti, če jim bo uspelo prostor v Tobačni res obdržati tudi na dolgi rok in ga nameniti za delo oblikovalcev in drugih kreativcev.”

1. podobno tistim prepadom, v katere vsakič znova zleti nadrkani protagonist iz La Linea [↩]