Tag Archives: Mencius Moldbug


“Naredite mi to Katedralo spet barje!”

Zgornji prizor v Looking Awry Slavoj Žižek opiše takole: “A fire caused by a cigarette butt dropped into some gasoline breaks out in the small town threatened by the birds. After a series of short and ‘dynamic’ close-ups and medium shots that draw us immediately into the action, the camera pulls back and up and we are given an overall shot of the entire town taken from high above. In the first instant we read this overall shot as an ‘objective,’ ‘epic’ panorama shot, separating us from the immediate drama going on down below and enabling us to disengage ourselves from the action. This distancing at first produces a certain ‘pacifying’ effect; it allows us to view the action from what might be called a ‘metalinguistic’ distance. Then, suddenly, a bird enters the frame from the right, as if coming from behind the camera and thus from behind our own backs, and then three birds, and finally an entire flock. The same shot takes on a totally different aspect, it undergoes a radical subjectivization: the camera’s elevated eye ceases to be that of a natural, ‘objective’ onlooker gazing down upon a panoramic landscape and suddenly becomes the subjective and threatening gaze of the birds as they zero in on their prey.”

McKenzie Wark v Molekularno rdeče takšno perspektivo pripiše sami kritični teoriji oz. t. i. visoki teoriji, kot jo najvidneje izvajata Žižek in Badiou. Pravi ji “policijska pristojnost, ki kot dron visoko leta nad vsemi drugimi.” Zgornja analiza dvojne ptice (slavca/žižka-čižka) gre nasploh čudovito skupaj s tistim antologijskim odlomkom iz portreta v New Yorkerju o nekem drugem zrakoplovcu: “Half the Slovenian government seems to have studied Lacan at the university, including the former General Secretary of the ruling party, Gregor Golobic, who wrote, for his thesis at the University of Ljubljana, a Lacanian critique of the philosophy of Cratylus. (‘He is my best friend! I love him!’ Zizek says. ‘He is the future Slovene Stalin. He is a man of power. He is the kind of guy who, when I am in his office and talking with him and a minister calls, he says to the minister, ‘Fuck off! I don’t have time to talk to you.’) The philosopher Richard Rorty, who, while teaching at the University of Virginia, invited Zizek and Judith Butler there to discuss Lacan, says, ‘Zizek told me the great battle in Slovenian politics is between the Lacanians, who dominate the civil service, and the Heideggerians, who dominate the military.'”

Tole je že oldie goldie by now, toda Aristofanovi Ptiči, ki med zemljo in nebom, bogovi in ljudmi, ustanovijo polis, so nekako vedno na dlani/strehi kot alegorija tega prijateljstva – ali vsaj njegovih potencialov.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Polis razglasi sladko pojoči slavček, nagovorjene pa se počutijo predvsem večni mladostniki, ki v režimu vidijo priložnost za grizenje in davljenje očkov. Novonastali horizont je tako predvsem horizont čistk:

“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Zdi se, da se je Janez Janša v vmesnem času odpovedal lastovkam (v vojaških formacijah ali brez). V nedavnem zapisu Vojna z mediji se tako poistoveti z žabo, ki seveda odzvanja s Kekom/Pepejem1. “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.” Nato žabe neposredno zoperstavi jati: “Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali ‘mediji’ iz iste jate obravnavajo kot nekaj ‘normalnega’, celo samoumevnega.”

Janšev verz iz “Najlepša si”

Žabe proti žabarjem. Janša se deklarativno zoperstavlja tistemu, kar se očitno kaže kot Katedrala, kot jo definira Mencius Moldbug, iniciator nove reakcije: “And the left is the party of the educational organs, at whose head is the press and universities. This is our 20th-century version of the established church. Here /…/ we sometimes call it the Cathedral — although it is essential to note that, unlike an ordinary organization, it has no central administrator.” Ali po New Yorkerjevo: “Lacanians, who dominate the civil service”.

Kljub Janševi črnogledosti – in ravno zaradi nje – gre pristaviti, da mu gre v prid vsaj Frazeološki slovar slovenskega jezika oz. knjiga Marjana Moškriča, ki jo ta navaja:

“Frazem žabja perspektiva, enako tudi prislovno iz žabje perspektive izhaja iz izrazja filmarjev, ki pri snemanju uporabljajo ptičjo in žabjo perspektivo, tj. pogled od zgoraj in pogled od spodaj. Preneseno rabo obeh perspektiv je slikovito opisal pisatelj Marjan Moškrič v svoji knjigi humoresk z naslovom Iz žabje perspektive. Navajam del uvoda v to knjigo:
Življenje dostikrat gledamo raje z vrha – s ptičje perspektive. Od tam je vse videti mnogo lepše, kot je v resnici. Odeto je v bleščeč, čeprav večkrat cenen plašč, okrašen s frazami in laskavimi priznanji, kar ustvarja varljivo podobo stanja. Če pa gledamo življenje od spodaj, iz žabje perspektive, se nam mnogokrat pokažeta beda in polom. Slika je včasih tako grozljiva, da je nočemo gledati, niti poslušati o njej.
Resnice pa ne pokažeta niti ptičja niti žabja perspektiva, ampak ona tretja, navadna. Vendar te skoraj ne poznamo več in je skoraj ne upamo uporabljati, ker bi morali ukrepati …Vseeno pa je manj kot ptičja škodljiva žabja perspektiva in jo zato večkrat uporabljamo. Iz žabje perspektive bomo lažje prešli na navadno kot s ptičje. Vedno človek rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav …”2

Preden se začnete smejati, pomislite, da je na Žižkovem izvajanju dejansko nekaj preoptimističnega. Konec koncev je “komunizem” že po definiciji prisiljen verjeti v končno zmago. Žižkova tipična izjava gre takole: “I’m a pessimist in the sense that we are approaching dangerous times. But I’m an optimist for exactly the same reason. Pessimism means things are getting messy. Optimism means these are precisely the times when change is possible.”3

Če je žabja perspektiva po Moškričevo bliže navadni oz. normalni, je to seveda nadvse ambivalenten poklon za žabe. Ambivalenco glede Normielanda kaže tudi sam Janša. Besedo “normalno” povečini še vedno uporablja normativno, se v skladu s svečeniškim slogom počuti nelagodno ob prelahkotni rabi pojma “vojna”, a nima seveda prav nobenih zadržkov govoriti o “medijskih morilcih”. Gre za hibrid konzervativnosti in transgresije, kakršnega v knjigi Kill All Normies opisuje Angela Nagle.

“Naredite mi to Katedralo spet barje,” bi se lahko glasil slogan lokalnega Pepeja. Ali kot zapiše Nagle: “The triumph of the Trumpians was also a win in the war against this mainstream media, which is now held in contempt by many average voters and the weird ironyladen Internet subcultures from right and left, who equally set themselves apart from this hated mainstream. It is a career disaster now to signal your left-behind cluelessness as a basic bitch, a normie or a member of the corrupt media mainstream in any way. Instead, we see online the emergence of a new kind of anti-establishment sensibility expressing itself in the kind of DIY culture of memes and user-generated content that cyberutopian true believers have evangelized about for many years but had not imagined taking on this particular political form.”

Pri tem ne gre pozabiti, da je barje habitat, kjer odlično funkcionirajo tako ptiči kot žabe. Še najbolj pa njih križanci.

  1. “Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.” []
  2. Moškrič v nadaljevanju dejansko uvede protagonista, ki mu je ime Pepe in je hkrati gatekeeper, torej nekakšno sintezo: “Dovolite, da se predstavim: Pepe Žabar, vratar v …, no – saj to ni važno.Tako torej, vratar sem.” []
  3. Čakajoč na Spremembo/Preobrat seveda spregleda vse spremembe, ki so se zgodile med tem čakanjem. []



The Hyperstition of Ljubljanković

Hyperstition oziroma izpolnoverje je koncept iz časa warwiškega CCRU, torej konca 90. Gre za sestavljanko iz hyper in superstition, praznoverje, vražo, ki se udejanji. Hiperbola pač vsakič spomni na Adornovo opazko glede psihoanalize: resnična so le njena pretiravanja. Nick Land hyperstition definira takole: “… je tokokrog pozitivnega fidbeka, ki vključuje kulturo kot komponento. Lahko ga definiramo kot eksperimentalno (tehno)znanost samoizpolnjujočih se prerokb. Praznoverja so zgolj napačna prepričanja, izpolnoverja pa že samo s tem, ker so ideje, funkcionirajo kavzalno, da bi povzročila svojo lastno realnost. Kapitalistična ekonomika je za izpolnoverje skrajno dojemljiva, saj v njej zaupanje deluje kot učinkovita oživitev in obratno.” Ali z besedami CCRU: “Hajp dejansko doseže, da se stvari zgodijo, in uporablja vero kot pozitivno silo. Če ni ‘resničen’ ta hip, ne pomeni, da ne bo resničen v neki prihodnji točki. In ko je enkrat resničen, je bil na nek način resničen od nekdaj.” Osnovna CCRU referenca je film Johna Carpenterja In the Mouth of Madness, v katerem začne lovecraftovski roman požirati realnost. Kot izusti njega pisec, ki pa je pravzaprav zgolj kanal, medij, inkubator: “Mislil sem, da si vse skupaj izmišljam sam, toda ves čas so mi govorili, kaj naj pišem.” Oni so The Old Ones, Stari, toda Stari, ki v realnost vdirajo iz prihodnosti. Ali kot zapiše Land: “Arhaični namig oziroma sugestija je klica oziroma katalizator, za nazaj odložen iz prihodnosti vzdolž poti, ki jo zgodovinska zavest dojema kot tehnološki napredek.”

The Stack Benjamina Brattona opisuje naključno megastrukturo, sestavljeno iz šestih plasti: zemlje, oblaka aka clouda, mesta, naslova, vmesnika in uporabnika. Zanimivo in hkrati brezupno je, kako v tem city layerju ni najti praktično ničesar, kar bi potegnilo na Ljubljano. Morda Mestni in Stari trg zadnje čase res delujeta kot letališče, vključno z duty free trgovinicami in restavracijami, a to je bolj ali manj vse. Osnovna inhibicija je že v tem, da je Ljubljana povečini stvar prezerviranja. Namesto mest, ki jih po novem bolj kot arhitekturni biroji gradijo upravljavljavska svetovalna podjetja in IT sistemi, denimo, McKinsey, Morgan Stanley in Halliburton skupaj z IBMom, Ciscom in Siemensom, je Ljubljana kraj, kjer se v nedogled restavrira in reciklira Plečnika.

In vendar Ljubljana je izpolnoverna. Vse skupaj ima seveda opraviti s figuro Zorana Jankovića. Najprej že ta prišlek moment, rojen je bil v Saraorcih pri Smederevu. Adorno esej K branju Balzaca odpre z besedami: “Če pride kmet v mesto, mu vse pravi: zaprto.” Janković v Ljubljano vstopi, ko gre v peti razred osnovne šole, a vseeno si ga zlahka predstavljamo, kako se mu kot kakšnemu Balzacovemu protagonistu že takrat na ustnicah izriše stavek: »To mesto bo moje«. V nadaljevanju se bo temu pridružil še tisti drugi zarotitveni obrazec: »Ljubljana je najlepše mesto na svetu.« V kulturosferi, kjer gre poeziji predobro, imajo zaklinjanja morda še večje self-fulfulling potenciale kot sicer. Instantni meme »najlepšega mesta« je zanetil vse polno antimemov, ki jih je, denimo ali izključno, produciral kolektiv Smetnjak. To so bili časi, ko je bilo še mogoče verjeti, da je farsičnosti, parodičnosti same realnosti mogoče konkurirati, čeprav hkrati drži, da so ti časi ciklični.

Seveda je ta najlepšost že ves čas pomenila določeno benignost, glede katere ne gre pozabiti, da poleg neškodljivosti in nenevarnosti v navezavi na tumor implicira tudi nežnost, prijaznost. Kakorkoli že, s samim jankovićevskim razvojem Ljubljane in razvojem mest nasploh po Barceloni 1992 se je tej formuli režalo čedalje manj ljudi. Turistični bum/blum je bil nezadržen. Poleg vikendaških Italijanov so iz prihodnosti začeli vletavati Neokitajci. Ljubljana je zaživela in zaprosperirala kot muzej, spomeniško varstvo, nadišavljeno truplo kjut Mittel Europe, nostalgični miks restavracije in reformizma, kjer Metternich in Keynes še dihata na škrge. Ljubljana je postala najlepše mesto na svetu, pa naj bo ta svet še tako majhen oziroma, bolje rečeno, petit.

Pri tem se z Jankovićem zgodi nekaj nadvse zanimivega. Curtis Yarvin aka Mencius Moldbug je pred kratkim odstopil s čela Urbita, točneje, startup podjetja Tlon, ki je pokrovitelj te platforme. Umaknil se je kot generalni tehnični direktor, kot član odbora in delničar. Vsekakor ni šlo za izgon v slogu Elona Muska, temveč kot je pojasnil sam: »Od samega začetka sem vedel, da Urbit ne more uspeti, dokler ne preneha biti moj in postane od sveta.« Kako je mogoče, da neoreakcionarni, promonarhični Moldbug abdicira? To abdikacijo gre razumeti na način immersiona, popolne potopitve. Se spomnite Nea, ki od nekega trenutka naprej ni več figura znotraj matrice, temveč matrica sama? Glede Jankovića je mogoče zatrditi nekaj zelo podobnega. Nekje vmes, malodane neopazno, sta z Ljubljano postala nerazločljiva. Janković postane Ljubljana. Ljubljana postane Janković. Najlepše mesto na svetu je Zoran Janković, glede tega ni nobenega dvoma. Dokaz je že v tem: včasih nisi mogel hoditi po Ljubljani, ne da bi naletel na njegovo figuro. Zadnje čase ga je vse težje srečati, logično, ko pa se je transformiral v samo mesto ter s tem postal vseprisoten in neviden hkrati.

A tu je hakelc: ker Ljubljana in Janković sovpadata, eden izmed njiju – v slogu starih zakoncev – postane redundanten. Ni neke posebne dileme, za koga bi Ljubljančani raje videli, da bi izpuhtel. Tiste redke trenutke, ko ga je dandanes še mogoče srečati1, je na pogledih mimoidočih vselej mogoče opaziti nekakšno čudno mešanico zadrege, to je kombinacije potlačene jeze v smislu »kaj pa ta dela še tukaj, a se ni že pobral?« in hkrati določene zbegane hvaležnosti oziroma jasnega zavedanja, da je Ljubljana postala, kar je, izključno zavoljo njega. Najbolj zanimivo je, da je to isto zadrego mogoče zaznati tudi na Jankovićevem obrazu. Nekakšna nezadržna tendenca izginotja. Ironija spomeniške varnosti Ljubljane je v tem, da bi Ljubljančani glede Jankovića najraje videli, da bi se pretvoril v zaslužni in odsluženi kip, a nekaj na njem se še naprej upira in fantomsko lazi gor in dol. Ter verjetno premišljuje: kako za vraga doseči, da bi izginila sama Ljubljana?

  1. In na fotografijah, kot je zgornja, se vselej zdi, da morajo bluskrinovsko vstavljati njega ali njo. []


Tags: Revisionisms