Odziv Mira Petka z ministrstva za kulturo nas preganja že nekaj dni. Zdi se, da predstavnik Romov ne skuša povedati drugega, kot da zaradi visokega betonskega zidu ne morejo dihati (kot vemo, so to lahko tudi poslednje besede: »I can’t breathe«). Petek in njegovi twitter buddies (predsednik vlade je tvit retvital) tega niso pripravljeni razumeti – it’s like BLM, nič drugega kot Soros joke – in se posmehujejo, pri čemer neprikrito implicirajo stopnjo inteligence specifičnega segmenta populacije, celo njihovo podčloveškost, o čemer ima omenjena ustava zagotovo zapisano vrstico ali dve. Ravno zato izjava »ni zraka« ni neumnost, temveč nekaj, kar zadene v živo.
Miro Petek je bil 28. februarja 2001 žrtev brutalnega napada pred svojo hišo v Mežici. Za dejanje ni bil nikdar nihče obsojen, obtožene so oprostili, nekateri izmed njih so prejeli odškodnino za »prestane duševne bolečine«. Leta 2014 je Petek na twitterju zapisal: »Primer @miro5ek bo večen dokaz, da slovensko pravosodje in slovenska država nagrajujeta zločin in kaznujeta žrtve.«
To so značilne, textbook okoliščine – ne glede na večjo kompleksnost situacije, kot jo prikazuje Petkov tvit –, iz katerih se poraja silovit resentiment, ki poganja velik del SDS fronte. Okoliščine, za katere liberalna vzvišenost vselej kaže premalo razumevanja. V SDS kontranaraciji Petek tako pridobi vlogo mučenika, ki je – po čudežu, posredovanju milosti – preživel umor. Primerjava je tendenciozna, a po malem dejansko spomni na Herberta Norkusa, 15-letnega člana Hitlerjeve mladine, ki so ga 24. janurja 1932 do smrti zabodli nemški komunisti1. Posthumno je postal mučenik in vzornik, osrednji dokaz tega, da so tisti, ki so žrtve in preganjani, ravno nacionalsocialisti.
S te perspektive je nedomiselna akcija z okrvavljenimi mizami in stoli pred kulturnim ministrstvom še toliko bolj ponesrečena, saj hrani isto ali nadvse podobno naracijo. »Mira nam hočejo znova ubiti, a enkrat je že vstal od mrtvih.« Enako je z Zlatkovo intervencijo. Najbolj nadležna komponenta tega stalkanja in bullyinga je bilo samo pravičništvo, vnaprejšnji moral high ground. Zlatko nikakor ni postavljal vprašanj, kot trdi, s sodelavcem sta se šla izključno klicaje. Nakar se je – v skladu s protokolom – usula mešanica cmeranja, stokanja, jamranja, špecanja, sistematično dobesednega razumevanja vsega brez sleherne ironije ali benefit of the doubt ter hkrati hejterske, k izgonu in pogromu (for the lulz ali brez njih) podžigajoče komunikacije, dobro utečena mešanica, ki prihaja iz istih ust. V tem seveda ni nikakršnega protislovja, t. i. druga stran pa v dani disciplini tudi ne želi zaostajati.
Potem so tu še tisti, ki naj bi bili nad vsem tem. »Ko slišim besedo kultura ali stroka, primem za Janšo.« V tej povedi dejansko je neki poetic justice, četudi gre za shitty poetry. Ko se denimo izvajalka direktiv države NSK Zdenka Badovinac v katedralarskih medijih sklicuje na stroko,2 je v tem težko videti karkoli drugega kot pritoževanje nad tem, da ne more biti doživljenjska (let’s rather not use that other word) direktorica Moderne galerije. Zdelo se je, da bodo brionarji vselej brionili. Not so fast, je rekel Janša.
»Ni zraka.« Na obeh straneh zidu. In smo spet pri čilskem scenariju popolne polarizacije iz leta 1973.3 Za primer vzemimo Covid situacijo: “nevtralno” gledano4 se zdi, da nam je naključje najprej dalo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, nato pa najslabšo. Logika obeh strani v tem ni pripravljena videti drugega kot najboljšo ali najslabšo vlado. Točneje povedano, v prvem valu je šlo za najboljšo vlado po enih in srečno naključje po drugih, v drugem valu pa ali za izključno krivdo tistih statistično nedorečenih, numerološko zloveščih »10 odstotkov« (trenirkarjev, zlatkotov itd.)5 ali za najslabšo vlado (vlado kmetavzarjev). »Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo,« Nick Land zapiše o tem, kako prepoznaš nacija.6
Kdo ve, kje začeti, a tisto, kar pravi Francisco Varela, se še vedno ne zdi slabo izhodišče: »Kako lahko stopim do Janše in rečem: ’Pozdravljen, brat moj’? Ne vem. Sploh ne mislim, da sem tako razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.«7 V določenem smislu bi prineslo več zraka.
- hvala Miroslavu Grišku za iztočnico [↩]
- and, brother, have we got some anecdotes about that stroka [↩]
- glej post Francisco Varela: Razmišljanja o čilski državljanski vojni (odlomki) [↩]
- Kot bi rekel zloglasni Spandrell: “Nobody Knows Shit. That’s the real moral of the coronachan story. We don’t have a fucking clue about anything. It’s 2020 guys, and a lot of people just realized that. This is gonna be a fun decade.” [↩]
- Zanimivo je, da je na zadnjih volitvah SDS volilo okoli 220.000 ljudi, torej cca 10 odstotkov prebivalstva. [↩]
- glej post Ko je Janša srečal Landa [↩]
- Primer podobne prakse se zdi Miklavž Komelj v pogovoru z Alenom Komanom aka Komanovim mulcem, prava pasolinijevska gesta. [↩]