Tag Archives: Milan Kučan


Pahor mon amour

Pahor je bil v Smetnjakovih naracijah že marsikaj: ballardovski lik, Forrest Gump, ničejanski nadčlovek … Tu je še Antizelig, ki nenehno menja okolja, ne zato, da bi se zlil z njimi, temveč zato, da bi poudaril distinkcijo (tu in tu). Snobizem populista, ki priklicuje neko specifično različico konca zgodovine, ne toliko tistega Francisa Fukuyame kot tistega Alexandra Kojèva. Avtor znamenitega Uvoda v branje Hegla, predavanj o Fenomenologiji duha, in eden izmed poglavitnih pobudnikov Evropske unije si zamisli dva konca zgodovine, enega čebeljega in enega japonskega, pri čemer nas tokrat zanima slednji. Kot zatrdi Kojève, življenje na Japonskem poteka v skladu s povsem formaliziranimi vrednotami, ki so izpraznjene “človeškega” v zgodovinskem pomenu besede. Njegova glavna poteza je snobizem. Ta je v svoji čisti obliki ustvaril discipline, ki zanikajo “naravno” in “živalsko” ter ki v učinkovitosti presegajo vse tiste discipline, ki izhajajo iz “zgodovinskih” dejanj, kot so vojne in revolucionarni boji. Kojève navede tudi primere teh disciplin: gledališče nô, čajni obredi in aranžiranje ikeban. Če vam vse skupaj zveni kot Pahorjev instagram, je tako tudi zato, ker se na njem nemalokrat pojavi sam japonski cesar Naruhito.

Glede na njegovo priljubljenost je po svoje res klavrno, da se Pahorju počasi izteka drugi predsedniški mandat in da bo potem to to. Slovenije verjetno res ni mogoče kar tako proglasiti za cesarstvo ali kraljestvo, vendar ni videti posebnega razloga, zakaj ne bi mogli Boruta določiti za dosmrtnega predsednika. Nikoli ni bilo (Kučan? Don’t make us laugh.) in nikoli ne bo boljšega kandidata za to. Predvsem pa: od kod vam ideja, da sta ta vloga in ta igra brez usodnosti in zastavkov?

Boris Groys v eseju Romantična birokracija piše takole: “Kojève japonsko kulturo uporabi kot dokaz, da je želja po prazni obliki lahko kulturno normativna. Trdi, da je zmožna estetizirati ‘zgodovinske’ oblike človeškega vedenja in jih prakticirati kot čiste oblike, potem ko so prenehale imeti zgodovinski pomen. Tu lahko, če hočemo, vidimo razliko med japonsko in evropsko kulturo. Po francoski revoluciji so sakralne, ritualne objekte in reči, ki so jih uporabljali kralji in dvor, estetizirali. Umaknili so jih iz zgodovinske rabe, jih ločili od njihove ‘vsebine’ ter jih ponudili v ogled kot čiste, prazne oblike; spremenili so jih v muzejske kose. Toda oblik človeškega vedenja – in človeško življenje nasploh – niso estetizirali v enaki meri. Kojève je hotel pokazati natanko to: japonska kultura ne estetizira zgolj objektov, temveč tudi dejanja. V skladu s tem za umetnino, prazno obliko, nima le določenih stvari in dogodkov, temveč tudi totaliteto človeškega življenja. /…/ Kojève to predanost življenju kot čisti obliki označi za čisto obliko snobizma. Snobizem seveda ni ista stvar kot želja po priznanju, snobizem ne more biti univerzalen. Kljub temu je ta, kakor ga razume Kojève, zelo resna stvar. Ne pomeni le zmožnosti, da poustvarimo čajni obred ali gledališče nô, temveč tudi pripravljenost, da v imenu čiste oblike žrtvujemo sami sebe. Kojève dejansko govori o japonski zmožnosti, da storijo samovoljni samomor s pomočjo “letala ali torpeda” namesto s samurajskim mečem. Na dejanja kamikaz čisto zares ne moremo gledati kot divertissement [razvedrilo]. Estetizirati lastno življenje, videti ga kot obliko, pomeni nanj gledati z vidika njegovega konca, s perspektive smrti.”

Dosmrtni predsedniški mandat torej ima svojo ceno, formalno predpisani zaključek: samovoljni samomor, snobistični sepuku.



Tags: Revisionisms

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. []


Tags: Revisionisms