Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
“Samo milijon nas je” je bil vselej nadvse enigmatičen song. Kako milijon, če nas je pa dva? Besedilo Poldeta Poljanška1 je zastavljeno skrajno survivalistično: milijon je izpostavljen viharjem, zdi se, kot da je popolnoma obkoljen, od “zemlje naše” že par verzov kasneje ostane le še zemljica. Vendar himna ne išče izgovorov ali pomilovanja: “Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen, je vedno kriv.“ Vse v tonu, ki anticipira post-ironični for-the-lulz attitude.
Še enkrat več gre za Agropopov vdor iz prihodnosti. Ob današnjem poslušanju pesmi2 postane jasno, da se milijon nanaša na razklanost. Oziroma, kot stanje pred čilsko državljansko vojno opiše Francisco Varela, gre za “popolno razklanost točno po sredini”. Snowflaykerski JJudje tipa Peter Jančič bi seveda nemudoma zavreščali: vidite, vse so nas pobili! A mogoča je manj melodramatična, bolj prozaična razlaga. Oba milijona, obe polovici vidita, doživljata, producirata tako diametralno nasprotni realnosti, da se preprosto ločita, zaživita vsaka v svojem mehurčku, exitata druga drugo. Let’s not quarrel anymore, but just separate. Ravno ta teden je @Outsideness aka Nick Land tvitnil: “America should do a Bill and Melinda.“3 Maybe Slovenia should do too.
ki danes slovi kot tajkun, ultimativni J’accuse spiše nihče drug kot Jože Biščak [↩]
Jože Biščak (urednik Demokracije of “Presežki 5” fame in bloga Kavarna Hayek) in Bernard Brščič sta trenutno najbolj proslula lokalna hayekovca, pri čemer še najbolj potegneta na tistega Hayeka, ki je zagovarjal Pinochetov režim. Kljub temu in ravno zato je Hayek dobrodošlo branje te dni. Tule denimo v eni povedi zgosti celotno SDS fronto:
“Obtožbe zoper socialdemokrate in komuniste, ki so bile najučinkovitejši del te propagande, niso bile toliko usmerjene zoper njihov program kot zoper njihovo domnevno prakso, njihovo skorumpiranost in nepotizem ter celo njihovo domnevno zavezništvo z ‘zlato internacionalo judovskega kapitalizma’.”
Hayek seveda govori o nacionalsocialistih. Da se ravno ti zdaj tako radi sklicujejo nanj, je očitno cena in nepredvidljivost tiste svobode, kakršno je avstrijsko-britanski libertarec vselej zagovarjal. Svobode, znane tudi pod imenom hayekovstvo.
P. S. Zanimivo je, da Brščič še leta 2011 – v intervjuju za Razpotja – vse te teme obdeluje v precej drugačnem registru kot danes. Vmes se je očitno zgodil tisti proces, o katerem govori Nick Land: “Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces.”
V intervjuju ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ kontroverzni filozof Nick Land pove tole:
“Če bo identitarcem krvi in zemlje na različne načine uspelo priti do oblasti, bodo to njihovi najhujši dnevi, saj bodo primorani udejanjiti načrte in obljube, kar jim ne bo uspelo. Bolj ko bodo v položaju, da izvajajo program, bolj bodo neučinkoviti po lastnih standardih. Izgubili bodo potencial množične mobilizacije in postali sinonim za polomijo. Rad bi videl, da bi se takšni eksperimenti izvajali v dovolj majhnem obsegu in bili poučni, ne pa globalno katastrofični.”
Očitno je, da je Slovenija ravno sredi takšnega lokalnega eksperimenta. Uvodni del tokratne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila deklarativno antisocialistična, je imela format obzornika, ki je seveda klasična propagandna forma 20. stoletja, časa pred, med in po drugi svetovni vojni. Gospodarjev glas nas je didaktično nagovarjal in prek niza “ste vedeli?” povpraševanj sokratovsko popeljal iz kleti nevednosti k obzorju vednosti. It didn’t seem too fresh, to say the least.
Tudi tokrat nam vzporednice s Čilom ne uidejo. Film Ne Pabla Larraína o referendumu iz leta 1988 se zdi še vedno najboljša stvar na to temo. Glavni protagonist René Saavedra, oglaševalski kreativec, kampanjo “Ne” zastavi kot vedro, lahkotno, kratkočasno, mavričasto, afirmativno, lajfstajlersko, prokapitalistično. Kampanja “Da”, ki skuša Pinocheta ohraniti na oblasti, je anahronistična, reaktivna, negativna, črno-bela, paranoično ustrahovalna, zaudarja po zatohlem, diktaturi, smrti, v enem izmed spotov pokaže otroški voziček, ki je na tem, da ga zgazi valjar. Da, kampanja “Da” je natanko takšna, kakršen je bil uvodni del tokratne proslave. Natanko takšni so tudi tisti papirji A3 formata s podobami Che Guevare, politkolesarjev itd., ki jih Janša et co. tako radi držijo v rokah.
Vse to kaže na to – če komu slučajno ni bilo očitno že prej –, da jugonostalgija ne more biti kontra lokalnemu eksperimentu, ki ga prestajamo. Očitno je še nekaj drugega: ko se JJ in SDS sklicujejo na trg, je to bullshit. Kontra tej vladi in njeni kulturni politiki so pop, komercializem, tehnologija, trendi, bolj ali manj vse tisto, glede česar moralizirajo t. i. kulturniki. Da, kontra je kapitalistični proces kot kritika in afirmacija.
Odziv Mira Petka z ministrstva za kulturo nas preganja že nekaj dni. Zdi se, da predstavnik Romov ne skuša povedati drugega, kot da zaradi visokega betonskega zidu ne morejo dihati (kot vemo, so to lahko tudi poslednje besede: »I can’t breathe«). Petek in njegovi twitter buddies (predsednik vlade je tvit retvital) tega niso pripravljeni razumeti – it’s like BLM, nič drugega kot Soros joke – in se posmehujejo, pri čemer neprikrito implicirajo stopnjo inteligence specifičnega segmenta populacije, celo njihovo podčloveškost, o čemer ima omenjena ustava zagotovo zapisano vrstico ali dve. Ravno zato izjava »ni zraka« ni neumnost, temveč nekaj, kar zadene v živo.
Miro Petek je bil 28. februarja 2001 žrtev brutalnega napada pred svojo hišo v Mežici. Za dejanje ni bil nikdar nihče obsojen, obtožene so oprostili, nekateri izmed njih so prejeli odškodnino za »prestane duševne bolečine«. Leta 2014 je Petek na twitterju zapisal: »Primer @miro5ek bo večen dokaz, da slovensko pravosodje in slovenska država nagrajujeta zločin in kaznujeta žrtve.«
To so značilne, textbook okoliščine – ne glede na večjo kompleksnost situacije, kot jo prikazuje Petkov tvit –, iz katerih se poraja silovit resentiment, ki poganja velik del SDS fronte. Okoliščine, za katere liberalna vzvišenost vselej kaže premalo razumevanja. V SDS kontranaraciji Petek tako pridobi vlogo mučenika, ki je – po čudežu, posredovanju milosti – preživel umor. Primerjava je tendenciozna, a po malem dejansko spomni na Herberta Norkusa, 15-letnega člana Hitlerjeve mladine, ki so ga 24. janurja 1932 do smrti zabodli nemški komunisti1. Posthumno je postal mučenik in vzornik, osrednji dokaz tega, da so tisti, ki so žrtve in preganjani, ravno nacionalsocialisti.
S te perspektive je nedomiselna akcija z okrvavljenimi mizami in stoli pred kulturnim ministrstvom še toliko bolj ponesrečena, saj hrani isto ali nadvse podobno naracijo. »Mira nam hočejo znova ubiti, a enkrat je že vstal od mrtvih.« Enako je z Zlatkovo intervencijo. Najbolj nadležna komponenta tega stalkanja in bullyinga je bilo samo pravičništvo, vnaprejšnji moral high ground. Zlatko nikakor ni postavljal vprašanj, kot trdi, s sodelavcem sta se šla izključno klicaje. Nakar se je – v skladu s protokolom – usula mešanica cmeranja, stokanja, jamranja, špecanja, sistematično dobesednega razumevanja vsega brez sleherne ironije ali benefit of the doubt ter hkrati hejterske, k izgonu in pogromu (for the lulz ali brez njih) podžigajoče komunikacije, dobro utečena mešanica, ki prihaja iz istih ust. V tem seveda ni nikakršnega protislovja, t. i. druga stran pa v dani disciplini tudi ne želi zaostajati.
Potem so tu še tisti, ki naj bi bili nad vsem tem. »Ko slišim besedo kultura ali stroka, primem za Janšo.« V tej povedi dejansko je neki poetic justice, četudi gre za shitty poetry. Ko se denimo izvajalka direktiv države NSK Zdenka Badovinac v katedralarskih medijih sklicuje na stroko,2 je v tem težko videti karkoli drugega kot pritoževanje nad tem, da ne more biti doživljenjska (let’s rather not use that other word) direktorica Moderne galerije. Zdelo se je, da bodo brionarji vselej brionili. Not so fast, je rekel Janša.
»Ni zraka.« Na obeh straneh zidu. In smo spet pri čilskem scenariju popolne polarizacije iz leta 1973.3 Za primer vzemimo Covid situacijo: “nevtralno” gledano4 se zdi, da nam je naključje najprej dalo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, nato pa najslabšo. Logika obeh strani v tem ni pripravljena videti drugega kot najboljšo ali najslabšo vlado. Točneje povedano, v prvem valu je šlo za najboljšo vlado po enih in srečno naključje po drugih, v drugem valu pa ali za izključno krivdo tistih statistično nedorečenih, numerološko zloveščih »10 odstotkov« (trenirkarjev, zlatkotov itd.)5 ali za najslabšo vlado (vlado kmetavzarjev). »Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo,« Nick Land zapiše o tem, kako prepoznaš nacija.6
Kdo ve, kje začeti, a tisto, kar pravi Francisco Varela, se še vedno ne zdi slabo izhodišče: »Kako lahko stopim do Janše in rečem: ’Pozdravljen, brat moj’? Ne vem. Sploh ne mislim, da sem tako razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.«7 V določenem smislu bi prineslo več zraka.
Kot bi rekel zloglasni Spandrell: “Nobody Knows Shit. That’s the real moral of the coronachan story. We don’t have a fucking clue about anything. It’s 2020 guys, and a lot of people just realized that. This is gonna be a fun decade.” [↩]
Zanimivo je, da je na zadnjih volitvah SDS volilo okoli 220.000 ljudi, torej cca 10 odstotkov prebivalstva. [↩]
V tekstu Making it with Death: Remarks on Thanatos and Desire-Production iz leta 1993 Nick Land sestavi svojevrsten priročnik o tem, kako se spremeniti v nacista:
“1) Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo. Povsod išči sovražnike in naj bodo takšni, da jim hkrati zavidaš in jih obsojaš. Množi nove subjektivnosti: rasne subjekte, nacionalne subjekte, elite, skrivne druščine, usode.
2) Zažgi Freuda in željo vrni h Kantovemu pojmovanju volje. Kjer je impulz, ga predstavi kot izbiro, odločitev, celotno teatralno dramo hotenja. Vpelji temačno ozračje zadušljive odgovornosti tako, da vse diskurze zaviješ v imperativno obliko.
3) Malikuj načelo velikega posameznika. Poosebi in mitiziraj zgodovinske procese. Bolj kot vse drugo ljubi poslušnost in se navdušuj zgolj nad znaki: imenom vodje, simbolom gibanja in ikonami molarne identitete.
4) Neguj nostalgijo za tistim, kar je najbolj goveje, neprožno in okostenelo: rod rasno čistih kmetov, ki vso večnost okopavajo isto zaplato zemlje.
5) Predvsem pa goji zamero do vsega, kar je vihravo in neodgovorno, vztrajaj na neomajni čuječnosti, seksualnost podvrzi njeni reproduktivni funkciji, togo vsili udomačevanje žensk, bodi nezaupljiv do umetnosti, spremeni mesta v klasicistične fosile ter s tem odstrani nered nenadzorovanih tokov in preganjaj vse manjšine, ki izkazujejo nomadsko težnjo.”
Očitno je, da Janez Janša zadosti vsem petim kriterijem.1 Ne le zadosti, he’s excelling. A preden antijanšisti začnete “odpirati šampanjce”, lol, preberite nadaljevanje:
“To, da skušaš ne biti nacist, te nacizmu približa precej bolj kot katerakoli neodgovorna nepotrpežljiva destratifikacija. Nacizem bi celo lahko označili za čisto politiko prizadevanja; absolutno gospostvo kolektivnega nadjaza, ki je uničujoče nepopustljivo. Nič ne more biti bolj politično pogubno kot moralni argumenti zoper nacizem: ravno nacizem je moralnost, dediščina odgovorne zgodovine Evrope: zgodovine sežiganja čarovnic, inkvizicij, pogromov. Hoteti imeti prav je skupna podlaga moralnosti in genocidne reakcije; ista želja po represiji, organizirani v smislu neodobravajočega očetovega pogleda, ki jo Antiojdip tako silovito analizira. Kdo si lahko zamisli nacizem brez očija? In kdo si lahko zamisli očija, ki ga naznanja energetsko nezavedno?”
Te dni Nick Land – sploh na twitterju kot @Outsideness – sicer ni ravno vaš regular liberalec, au contraire. Sam bi se raje proglasil za klasičnega liberalca, vendar ta možnost več ne obstaja, je pa zato govora o metaliberalizmu/postliberalizmu. Igral je ključno vlogo znotraj neoreakcionarnega gibanja Dark Enlightenment, na podlagi česar ga proglašajo za enega poglavitnih ideologov alt-righta oz. skrajnega desničarja, s čimer nima težav. Na vprašanje, kaj si o zgornjem detektiranju nacizma misli danes, odvrne: “Smug cosmopolitan liberalism dialed up several notches too high.”
Tako Janša kot Land sta izgnanca/ubežnika iz Katedrale/vampirskega gradu. Njuna twitter accounta lahko na trenutke ne ravno sovpadata, a vsekakor konvergirata. Nazadnje okoli morebitnih goljufij na ameriških volitvah. In vendar gre za vesolje razlike. Pravzaprav je še največji misterij, kam sta se na twitterju izgubila nekdanja Janševa lucidnost in humor. #deathofthepoolls je bil sijajen, a je šlo kljub zgornji 2. točki bolj za lapsus kot impulz.
If it’s for the lulz, it at least has to be funny. Right now it’s just grim(s).
Klasicistični fosil Ljubljana je seveda Jankovićev legacy. [↩]
