Tag Archives: NSK


Let a thousand mafias bloom

Zaplet okoli Metelkove 6 izpade, kot da se bodo nekatere entitete – Laibach, Irwin, ostali NSK derivati – dobesedno znašle na cesti. It’s a laughable proposition. Bodite brez skrbi: Tito bo še naprej na Brionih.

Seveda ni nobenega dvoma, da ministrstvo za kulturo trola oziroma se gre vojno, ki je odkrita in perfidna hkrati. Pri tem je – kot vselej – neizogibna tudi kolateralna škoda aka QAnon futr, čeravno gre povečini za Janševo programsko potlačitev (svoje in njihove) ZSMS-jevske zapuščine. Ven naj bi med drugim letel tudi SCCA aka Soros Center for Contemporary Arts, kar je protokol izganjanja “sionskega modreca” povsem v skladu z Grimsovimi in JJ retviti. Kot je Grims pripisal k tvitu Jamesa Woodsa: “The real problem today is George Soros versus whole western civilisation and democracy.” V skladu s to perspektivo gre celo za sorazmerno blag ukrep.

A kaj če je tukaj najadekvatnejši tisti znameniti Mahničev nastop?

Mahnič praktično izvede Groucha Marxa: “Delujejo kot mafija, organizirani so kot mafija, a naj vas to ne zmede, tudi so mafija.” Problem je seveda v ednini. It’s not mafia, it’s mafias. Kot bi rekel Mao, sort of: let a thousand mafias bloom.

Kolumbijska narkomafija je januarja leta 1988 objavila proglas: “Mi, mi nismo del birokratske in politične mafije, niti bančne niti finančne, niti mafije milijonarjev, niti mafije pri velikih goljufivih pogodbah, monopolih ali nafti, niti mafije velikih komunikacijskih sistemov.” Debord komentira: “Avtorji tega razglasa so nedvomno, tako kot vsi drugi, hoteli svoje delovanje zliti v široko reko motnih kriminalnih voda in bolj banalnih nezakonitosti, ki po vsej svoji dolžini napaja sodobno družbo; toda treba je tudi priznati, da gre za ljudi, ki v svoji profesionalnosti vedo bolje kot drugi, o čem govorijo.” Mahničeva intervencija je imela identično funkcijo. Kot zapiše Debord: “V teh posebnih okoliščinah je ta mafija, vznemirjena, ker je bila edina v središču pozornosti, šla tako daleč, da je omenila druge skupine, ki so hotele ostati skrite, njo pa narediti za grešnega kozla.”

And that’s about it. Če ste del katere izmed omenjenih mafij, sure thing, fight the other one(s) and fight hard. But don’t be righteous about it.1 Oziroma kot je Foucault povedal skavtu Chomskemu: “One makes war to win, not because it is just.”

  1. Of course, being righteous is precisely a method of war – Nietzsche calls it the slave morality. []



Uspavanka

Kultura ni mit, je nekaj hujšega: državna ideologija.
Henri Lefèbvre

V Sloveniji so odprli prvo kliniko za evtanazijo oziroma pomoč pri smrti. Potem ko plačaš storitev (kdo pravi, da si smrt lahko vsakdo privošči?), čakaš v čakalnici, dokler ne prideš na vrsto. Ko vstopiš v poslednjo sobo svojega življenja, ležeš na posteljo, zapreš oči in glas z zvočnika začne brati uspavanko:

“Bila je kulturna dominanta, država v malem, (recimo ji) NSK, ki je bila hkrati država z veliko začetnico, Država.

Bila je država, (recimo ji) država JJ, država v velikem, ki po merilih države v malem z veliko začetnico aka Države ni bila na višini naloge in je zatorej bila, čeravno država v velikem, država z malo začetnico, država.

Boj med državo v malem z veliko začetnico in državo v velikem z malo začetnico je bil srdit, a tudi nekam prikladen.

Stvar je bila v tem, da sta si država v velikem aka JJ država in država v malem aka NSK Država zaslužili druga drugo ter hkrati služili druga na drugi, druga ob drugi, druga z drugo, druga drugi.

Kdor ni pripadal ne eni ne drugi, tega ni bilo nikjer ne nikdar.”

The Beatles – Good Night



Tags: We are Trash

Ksevt Vitanje aka Kšeft: Alles in Noordung

Queen – Flash



Tags: Memefy

Show Me the Moneyfest: utemeljitev Hessolinija

Zakaj o osebi (ad hominem) namesto o stvari (ad rem)?

Kako ločiti prvo od druge? Smo v razmerah, kjer se od vsakogar pričakuje, da goji, zaliva svoj mini kult osebnosti v upanju, da bi ta postal maksi kult osebnosti. Kako naj torej ne bi bili osebni? Hkrati vse to fleširanje osebnosti, vse to “me, me, me!” gomazenje ni drugega kot krinka, podpis popolne brezosebnosti. Ad hominem je ad rem, kajti osebno je reč, fetiš, blago. Te in takšne in vsakršne osebnosti so povsem zamenljive, na njih ni nič singularnega, zato se tudi Smetnjak na njih sklicuje zgolj kot na simptome, imena brezimnosti.

Toda mar preimenovanje ni nekaj osebnega?

Ne, ko gre za apropriacijo priimka (vsaj formalne) št. 3 nacistične Nemčije – Rudolfa Hessa. Čeprav priznamo, da nas vsaj delno zabava ironija, da je šlo ravno za ministra brez listnice oz. “without portfolio”, ki mu ni nihče priznaval avtoritete in je hotel skleniti zavezništvo z Veliko Britanijo, torej za nekakšnega dobrovoljčkastega nacista. Ne vemo, ali je do tega es-estetskega posega od Hesa do Hessa privedla ignoranca ali drža, ki se ji od Žižka/NSK naprej reče nadidentifikacija. Kar se tiče slednje, trdimo, da že od samega začetka sloni na povsem preprosti fascinaciji: ko pička zagleda uniformo (naj bo nacistična ali katera druga), se pač navlaži. Nazi porn. Že samo ime Cirkus sugerira samorajcajoče flirtanje s flamboyant ekspresionizmom, ki je po Kracauerju tlakoval autobahn do Tretjega rajha.

Prevladuje vtis, da ima Smetnjak nekaj proti umetnosti oziroma umetnikom.

Ni nam najbolj jasno, kaj naj bi umetnost bila, a vemo, da se jo zamenjuje z esteticizmom, v najslabšem primeru z dekorativnostjo. Esteticizem je šopirjenje z lastnim okusom, ki ni niti lasten, saj je determiniran s premenami mode. Esteticizem je poglavitna ideologija okolja, v katerem skuša živeti in preživeti tudi Smetnjak. Esteticizem ni sposoben sproducirati nobenega nelagodja, kar naj bi vsaj nekdaj bila naloga umetnosti, a to še ne pomeni, da ne čutimo zadrege spričo njegove omejenosti ali nezmožnosti doseganja etičnega minimuma.

Ko smo že ravno pri etiki, Cirkus premore manifest, ki naj bi definiral njegovo delovanje.

Manifesti so kliše avantgardizma, avantgardizem je kliše esteticizma. Visokoleteče, eterične, “sublimne” fraze, kakršna je “Spodbuja intelektualno drznost, produktivnost in kreativnost ter skepso do družbenih, sistemskih in estetskih samoumevnosti”, so tu vselej zato, da sterilizirajo (in s tem razkrivajo) “umazano” logistiko poslovanja. Kot pravi Ernst Bloch: velike in plemenite besede, s katerimi se cinično prikriva interese, ki se jih ne sme izrekati naglas, ja, “diskurz” lepih, estetskih, estetizirajočih duš. Saj je menda vsakomur znano, na kakšni bazi se te duše pasejo in razpasejo: malo morje dolžnikov, kakšna bivša žena, ki rihta naročnike, (avantgardistično) zganjanje elitizma/snobizma prek parazitiranja tako na “državi” kot “zasebnem kapitalu” … Vse je še preveč transparentno, Smetnjak pa si dovoli vztrajati na tem, da more in mora obstajati kakšna druga metodologija. Skratka, oni o visoki umetnosti in visokem oglaševanju, mi o nizkotnosti takih vnebovzetij, takega delovanja, takega reda stvari. Oni o Listniku, mi o RitoListniku.

Zvenite nekam prezirljivo.

Če že v ničemer ne moremo biti odkriti, bodimo vsaj v preziru, v tem je osnova fair pleja.

Portugal. The Man – Say My Name (Destiny’s Child cover)



Tags: Intervju, Memefy