Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
“Tako pozabljamo, da resnica interakcije ni nikoli vsa v interakciji, kakršna se ponuja opazovanju. /…/ Mislim na to, čemur sam pravim strategije blagohotnosti, s katerimi agenti, ki imajo višji položaj v eni izmed hierarhij objektivnega prostora, simbolno zanikajo družbeno razdaljo, ki pa kljub temu ne izgine, in si tako zagotavljajo dobiček iz priznanja, ki ga dobi zgolj simbolna denegacija razdalje (“skromen je”, “ni ohol” itn.), ki implicira priznanje razdalje (stvari, ki sem jih navedel, vselej implicirajo podton: “skromen je za vojvodo”, “ni ohol za univerzitetnega profesorja”). Skratka, objektivne razdalje je mogoče uporabiti tako, da si zagotovimo prednosti od bližine in hkrati razdalje, se pravi, od razdalje in od priznanja razdalje, ki ga prinese simbolna denegacija razdalje.”1
Odpor do političnih (in gospodarskih) elit ni zadosten. Treba ga je razširiti.
Prvič, politikov ni, obstajajo le politikanti. Drugič, politikanti niso le t. i. politiki.
Case study #1: kulturniška elita. Programski direktor EPK Mitja Čander glede protestov izjavi: “Vse skupaj vidim kot izbruh splošnega besa in nezadovoljstva. Maribor je v izrazito težki situaciji, celo tranziciji. Sedanja kriza je prebivalce še dodatno prizadela. V županu Kanglerju so prepoznali simbol celotne politične elite in usmerili svoj bes nanj. Mislim, da je vsem v mestu jasno, da je prav kultura v letošnjem letu tisti osnovni gradnik neke pozitivne samozavesti.“
Dominantna kultura, katere menedžer/impresarij je, nima nobene zveze s politično elito? Sladka, čista in nedolžna kultura, ki raste na drevesih, nič ne terja zase, temveč se le milo razdaja? Mar založnik Čander še ni slišal za družbeni, kulturni, simbolni kapital, se Bourdieu ni znašel med njegovim berilom? Ne gre delati razlike med zabitostjo in zvitostjo. Zvitost je zgolj oblika zabitosti.
Case study #2: novinarska elita. Grega Repovž v uvodniku Mladine: „Slovensko politiko so zapustili malodane vsi intelektualci in zmerni ljudje. Zapustili so jo, ker so bili žrtve notranjih obračunov, ker jih ni marala tudi politika sama, predvsem pa so jo zapuščali na volitvah: ker jih prav ta nacija ni volila /…/ In treba bo povabiti intelektualce nazaj in jih prositi (da, prositi), da vstopijo v politični prostor.“
Ne gre zgolj za prozorno nostalgijo po Gregorju Golobiču, sam Repovž je del politikantskih dinastij, ki jih je potem prisiljen deliti na dobre in slabe. Vsem tem milharčičem, crnkovičem, miheljakom, gustinčičem, nežmahom, bobovnikom, štefančičem, žerdinom (če se omejimo na t. i. uglednejše) itd. itd. je treba vzeti kakršnokoli razliko, kakršnokoli kvalitativno prednost v odnosu do t. i. političnih elit.
Case study #3: zabavljaška elita. Siol.net je brez dvoma novo dno politikantskega navijaštva, a iz določene perspektive je še premalo zamerljiv, revanšističen. Ne neha obračunavati s kučani, jankovići, türki itd. itd., toda v zabavnih novičkah še vedno povsem defaultno promovira šovprogram njihovih ropotuljic: jonasov, bizovičarjev, zrnecev, zlatkotov, đurotov, plestenjakov itd. itd.
Takšni špas teatralneži, takšni novinarji, takšni kulturniki spomnijo na lekcijo Karla Krausa, po kateri so prostitutke, torej tiste, ki prodajajo spolne usluge, moralno superiornejše od t. i. duhovnih vlačug (od tega duha ni ostalo nič) ravno zato, ker se ne izgovarjajo, da vzdržujejo visoke ideale, ker nimajo čistega in potemtakem otrdelega srca. Vsa strašna ost takšne kritičnosti in takšnega angažmaja se začne in konča pri ambiciji, da te poroči župan ali potreplja mentor/mecen.
Nadaljevali bi lahko s filozofsko/akademsko elito, oglaševalsko/PR elito, pravniško elito, zdravniško elito itd. itd. Delovanja vseh se prekrivajo, so konvergentna. In za elitneži so rezervisti in za rezervisti nadobudneži in za nadobudneži … itd. itd.
