Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Primož Krašovec je za zbirko Aksioma Postscriptum spisal awesome esej o Smetnjakovi praksi. Linka do slovenske in angleške različice spodaj, kot teaser pa blurb:
“Esej je komentar Smetnjakove produkcije zadnjih desetih let, ki je presežna tako intelektualno in politično kot etično. Intelektualno kot množica referenc, ki so teoretske, a ne akademske, kar pomeni, da so aktualne, to the point in intrigantne in ne del kanona, vzpostavljenega za namen vzgajanja epigonov te ali one ‘šole’. Politično kot vaja v mišljenju, ki ne zavzema fiksnih strani ali stališč, a ne zato, ker bi bi bilo medlo ali oportunistično, temveč zato, ker je preveč intenzivno, da bi se pustilo ujeti v fiskne identitetne pozicije. In, last but not least, etično kot drža tako do sveta kot do sebe, ki ne pristaja na obstoječe, a hkrati do (subjektivnega in objektivnega) obstoječega ni kritična na način afirmacije nasprotnega (saj bi to predpostavljalo fiksno individualno ali kolektivno identiteto, ki kritizira) niti se nad obstoječim ne zgraža ali ga obsoja (nepristajanje onkraj morale). Najpomembnejši metodi delovanja Smetnjaka sta singularen humor in izogibanje opredeljevanju.”
Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:
Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!
In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:
“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”
***
We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!
Poleg “sramote” je “mazaška akcija” še en tak vseprisoten idiom, ki ga uporabljata “obe” strani. Njena posebna prednost je menda v tem, da se predstavlja kot nevtralen, objektiven termin. Nazadnje ob lebdečem, levitirajočem Toninu na rožniški cerkvi, ki je iz njega izbezal Tarkovskega in Pasolinija for Christ’s sake. Rečeno v slogu Primoža Krašovca: če je to vandalizem, toliko bolje za vandalizem.
Mazač se seveda nanaša na nekoga, ki bojda “nestrokovno opravlja delo, zlasti zdravljenje” (hello, Kordiš), v tem konkretnem primeru pa še bolj skuša biti slabšalni izraz za nekoga, ki se je šel slikarja, pa bi bilo bolje, da se ne bi. Vse skupaj zveni kot slabo prikrita aluzija na Adolfa. S čimer smo spet pri tistem “vsake oči imajo svojega hitlerja” aka mazača. Kar je še pomembneje, z izrekanjem te fraze si izrekajoči prisojajo vlogo arbitra, ki lahko razsoja, kaj je strokovno/adekvatno in kaj ne, kaj je primerno/spodobno in ne. And they fail miserably at that, of course. Odkrito povedano, malomeščanska posmehljivka na račun Hitlerja soboslikarja ni v nas nikdar vzbujala drugega kot sočutja do slednjega in celo solidarnost z njim.
P. S. It’s a stupid play on words, toda zdi se, da celo v slovenščini, tem s farškim tonom obteženim jezikom, obstaja neka sila, ki se upira tej logiki. “Drhal” sestavljata tako dr (as in doktor) kot Hal (as in HAL 9000). Za to smo ji hvaležni.
Princ z gore, ki ga na zadnjem albumu naslavlja Zlatko, ni Ivan, temni princ s Triglava. Niti ne mudžahedinski freedom fighter iz friziranega posvetila s konca Ramba 3. Tudi sama gora običajno velja za hrib, saj ne sega višje od 391 metrov. Kličejo jo Rožnik in njen princ je Cankar, ki je v tujski sobi družine Franzot živel kot najemnik, a je “za najemnino prispeval bolj malo oziroma nič”. Prototip Metelkove 6, basically. “Pravi princ na gori”, kot ga je poimenovala kustosinja Dragica Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja Ljubljana. Ker gre za “velikana” in o tem razpravljamo s precejšnje časovne distance, mu seveda nihče ne pravi parazit.1 To ne pomeni, da ga kot takšnega niso dojemali sodobniki, kar dokazuje zaplet, ki je zaključil Cankarjevo 7-letno bivanje na Rožniku: Franzotovi fantje – kdo drug, boys boys boys very much sounds like Hojs Hojs Hojs lately – so se vmešali v matriarhatski princip dobrotniške gostoljubnosti in mu na mizi pustili račun za nastanitev. Ostalo je neizogibno opravil ponos.
Ne razumite nas narobe, gore – tiste klasičnega, višjega tipa – so seveda lahko veličastne, gre le za to, da ne vemo prav veliko o tem. Jasno, da Janša tam deluje very chad-like, to je vendar njegov habitat in habitus. Čist zrak, ki priklicuje še toliko drugih čistih reči, denimo neokrnjeno, etnično in moralno čisto nacijo. George Mosse o funkciji planinarjenja v medvojni Nemčiji zapiše denimo takole (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici):
“The new medium of film gave its own imprimatur to the ideals of manliness, especially in Germany. In the wave of Alpine films immediately following the war, stars like Louis Trenker and Leni Riefenstahl used the strength and beauty of their bodies to conquer mountains. Mountaineering was the sport through which the human body sought to pursue the immutable, to appropriate a ‘slice of eternity.’ Here the unspoilt peaks, crystalline air and water, and pure white glaciers symbolized regeneration in the face of Germany’s defeat, economic chaos, and revolution. Although the Alpine films had no overt nationalist message, their implication was clear enough: a strong, virile, and morally clean nation could be rebuilt.”
“The healing power of nature lay readily at hand, not just for individuals but for the nation as well. In Germany after the First World War, in the midst of defeat, revolution, and counterrevolution, the wave of popular films showing the human conquest of mountains and glaciers was supposed to heal the wounds of the nation by projecting a vision of accomplishment, strength, and beauty. Nature symbolized a healthy world: ‘mean and wretched people never climb mountains,’ as Louis Trenker wrote in his autobiography. The nation was part of nature. Indeed, nature was perceived as the native landscape, its mountains and valleys inspiring the members of one particular nation but alien to all others.”
“Renn’s final acceptance is not so different from Marcel Proust’s belief that riding and mountain climbing cured sexual perversion.”
Skoraj težko si je zamisliti lepšo kontro takšnemu “ne bodi len, bodi Leni”, kot je podoba, na kateri se Tunja iz Matter zmagoslavno povzpne na grič nekje nad jadransko obalo in ga tam pričakata hrvaška zastava in – po pripisu sodeč – Aljažev stolp. Stolpa ni na fotki, saj gre prej za učinek totala, kakršen je preveval prve kozmonavte/astronavte in nato še ves svet, ko je fotografija iz vesolja celoten planet prikazala kot modro frnikolo.
Trenutna kombinacija covid razmer in ukrepov nas seveda pripenja na lokalne hribe, gore in gozdove, ki morajo biti po možnosti kar najbolj “pravi”, “pristni”. Mesto v takšni konstelaciji tako rekoč ni drugega kot leglo. Nativism is healing.
Sicer klavrn anahronističen film Gorana Vojnovića Čefurji raus!2 premore sijajen prizor oziroma vsaj nastavek zanj. Marica se ponoči ustavi v hosti in izkrca štiri mladoletne čapce, nakar odpelje naprej. Še malo prej razposajeni, urnebesni, neukrotljivi so zdaj prestrašeni, premraženi, tihi, delujejo povsem izgubljeno. Čefurji kot najbolj urbana možna bitja.3 Ko glede njih rečejo “raus”, they basically mean “spravite jih v hosto”, they will, surely, perish there. Ponovno oživijo šele, ko zaslišajo šum morja, to je, obvoznice.
Morda je problem zgolj v tem, da jim nihče ne pove, da je ta gozd pravzaprav park: »Ko so se naravni parki med industrijsko revolucijo začeli pojavljati v večjem številu, so bili umetni teritoriji sprva namenjeni eliti, nato pa množični rekreaciji, narodni zapuščini in naposled ekološkemu upravljanju z viri. Izhajajo iz razumevanja, da ne bo narave nič ubilo hitreje, kot če bomo od nje skušali živeti, kakor da gre za neomejeno obilje. Z drugimi besedami, parki so umeten ograjen prostor: ne le prostor krajine, ki je nič ne nadleguje, temveč tudi prostor človeškega odtisa znotraj določenih omejitev. Parki zajemajo mesta prav toliko, kot mesta zajemajo parke.«4
Ali drugače, na njihov “le kdo nam je tebe, jebeni gozd, pred oči postavu?” bi nekdo odvrnil: “Banka. Kaj ne veste, burazi, da so vsi gozdovi tukaj last banke? Narava je načrten izdelek gozdne industrije; v vrstah postavljajo skladišče za izdelovanje celuloze, saj se to tudi na prvi pogled vidi.”5
Naslednji korak bi lahko bil, da Slovenija – tako kot Švica v komediji Tartarin v Alpah Alphonsa Daudeta, o kateri piše Bergson v Eseju o smehu – postane nekakšen gromozanski panoramski kazino, v katerem korporacija upravlja skonstruirana jezera, slapove, gore, ledenike itd. ter na njih in ob njih postavi prečudovite hotele. Vršaci so tako prepričljivo izdelani, da vzbujajo vtis nevarnosti in opustelosti. A kaj če kdo kljub temu strmoglavi v prepad ali ledeniško razpoko? “Pristaneš na snegu /…/ in se ne poškoduješ, tam pa je vselej tudi kak postrešček, lovec, v vsakem primeru nekdo, ki te pobere, otrese in pokrtači ter omikano vpraša: ‘Ali ima gospod s sabo kakšno prtljago?'” It almost sounds like JJ would make for a perfect match. He was a shepherd for such a long time, now he would be Sherpa.
In bil je parazit-znamenitost, ki si ga je prihajalo ogledovat celotno mesto. [↩]
Zanj ni mogoče reči niti tega, da gre za TV film. Prvič, delitev na televizijske in netelevizijske filme je vmes sama postala anahronistična. Drugič, uporaba off glasu – režiser, ki je hkrati avtor predloge, se očitno ni znal ali hotel odpovedati nobeni domislici iz romana – je tako nehoteno hilarious, da gre prej za radijski film. [↩]
Primož Krašovec je nekoč pravil o kolumni dežurnega urbanita, v kateri je ta bentil nad tem, da mora ob treh zjutraj sredi mesta prenašati nabijanje turbofolka. Pri tem mu jasno ni kapnilo, da je ravno on tisti, ki slabo prenaša urbano. [↩]
