Zdi se, da ta kulturni boj ni drugega kot tekma v špecanju, zgražanju in slabi poeziji (do točke, ko gre dvomiti, da obstaja kakšna druga).
Ličen primer tega je situacija okoli t. i. presstitutk.1 Nominalni nasprotniki imajo še preveč skupne vrednote. Prvi druge uvrstijo v kategorijo, ki se jim zdi najbolj zavržena možna, drugi se strinjajo, da gre za kategorijo najbolj zavrženih, in so škandalizirani nad tem, da se jih zavrženo uvršča vanjo.
Samih prostitutk (in gre za heterogeno kategorijo), jasno, nihče ni vprašal, kaj si mislijo o metaforični razširitvi, v katero so prisilno vključene. Smearing their name is always an option, as there’s nothing to smear (or rather, it’s always them who get fucked in the end). Janša simulira razredni boj med prvorazrednimi in drugorazrednimi – kot vsak dobri (nacional)socialist.
Raba presstitutk predvsem napoteva na demimonde, kjer postane jasna hinavščina ne-razlike med obema poloma kulturne vojne. For lack of a better word, vse ti je to ista javna hiša v javno-zasebnem partnerstvu, z obveznim prerivanjem v njej ter zanjo.
Večina vpletenih je bila dovolj časa v partijski šoli, da bi lahko poznali vsaj tisto osnovno Marxovo maksimo, po kateri gre pri prostituiranju za specifičen odraz univerzalne prostitucije. But let’s not kid ourselves, tudi same partijske šole so bile vselej bolj moralistične kot marksovske. Poglejmo na to s svetle plati: če ne drugega, so dickheads dosegli spravo vsaj glede tega, da je prostitucija osebnostna – ženska, preženska – motnja.
At least Karl Kraus provides some breezy vibes:»Tako visoko kot stoji prostitutka moralno nad sodelavcem narodnogospodarske rubrike, stoji zvodnica nad izdajateljem. Nikoli se ni tako kot ta izgovarjala, da vzdržuje visoke ideale, pač pa posredovalec mnenj, ki živi od duhovne prostitucije svojih uslužbencev, pogosto hodi v zelje zvodnici na njenem lastnem področju. Na seksualne oglase v dunajskem dnevnem tisku nisem sem ter tja opozarjal iz puritanskega ogorčenja. Nemoralni so zgolj v povezavi z domnevno etičnim poslanstvom tiska, enako kot bi bili oglasi lige kreposti v časopisih, ki se borijo za seksualno svobodo, skrajno spotakljivi. Kot tudi moralistični popadki zvodnice niso nemoralni sami na sebi in za sebe, temveč le v povezavi z njenim poslanstvom.«
Sure, you feel cheated. You wanted culture war and all you’ve got is this moral(ising) one.
- Mind you, ne gre za lokalno pogruntavščino – tudi v primeru “justitutk” ne. Obšla je napovedovalca trendov Geralda Celenteja. [↩]