Tag Archives: Sadie Plant


Imunopolitika

Na včerajšnji seji Sveta za nacionalno varnost so prikladno združili obravnavo epidemioloških razmer in nezakonitih migracij, kar nesramežljivo izpričuje perspektivo, po kateri narodu, ki je telo, grozi okužba od zunaj. “Imunopolitika v stanju panike,” bi dejala Plant in Land v Smetnjakovem prevodu Kiberpozitivno.

George Mosse v Nacionalizmu in seksualnosti zapiše (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “Racism branded the outsider, making him inevitably a member of the inferior race, wherever this was possible, readily recognized as a carrier of infection threatening the health of society and the nation. Above all racism was a scavenger ideology, harnessing to its banner the fears and hopes of bourgeois Europe.”

Da je omenjeno sejo napovedal ravno Aleš Hojs, lik, ki nevede, spontano citira Göringove in Goebbelsove prilike o maslu in topovih, nas je sprva privedlo do takšnega fb zapisa:

Nazis are returning. Nature is healing. “They” are the virus.

Po nekaj minutah smo – excuse the reality show dramatic tone – post izbrisali. Naci analogije so vselej lazy in cheesy, naj se v danem trenutku zdijo še tako na mestu.

Obviously, the situation is still fucked up. In morda gre bolj za asimptoto – excuse the retarded math level – kot vzporednice. Med branjem nekega pasusa Foucaultovega Rojstva biopolitike smo se spomnili marčevske kampanje “Hvala, ker ste” iz časa prvega vala epidemije, ki je v skladu z generičnostjo zahvale in slogana razkazovala generične (shutter stock patriotism) podobe zdravstvenega osebja, gasilcev, policistov itd., vseh tistih, ki so v času prvega vala skrbeli za prislovično zdravje in varnost državljanov. Plosk plosk so si, ker so ostali doma, prislužili tudi slednji. Kot je bilo opaženo, je kampanja delovala nenavadno, saj ni šlo za zahvalo vlade, temveč stranke SDS. Podoben občutek, kot je znano, vas daje tudi, če spremljate vladne kanale na družabnih omrežjih.

Tu pride na vrsto omenjeni pasus iz Rojstva biopolitike (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “The totalitarian state is not the eighteenth century administrative state, the nineteenth century Polizeistaat pushed to the limit, it is not the administrative state, the bureaucratized nineteenth century state pushed to its limits. The totalitarian state is something else. We should not look for its principle in the ‘statifying’ or ‘statified’ governmentality born in the seventeenth and eighteenth centuries; we should look for it in a non-state governmentality, precisely in what could be called a governmentality of the party. The party, this quite extraordinary, very curious, and very new organization, this very new governmentality of the party which appeared in Europe at the end of the nineteenth century is probably /…/ at the historical origin of something like totalitarian regimes, of something like Nazism, fascism, or Stalinism.”

And lest we forget: this party is quite obsessed with origins.



Tags: Culture War

Sadie Plant + Nick Land: Kiberpozitivno

»Toda kiberprostor je zdaj povsod, obrnil se je od znotraj navzven in koloniziral svet, zato govorjenje o kiberprostoru kot nečem, kar je nekje drugje, začenja zveneti nekam smešno.«
William Gibson

Ulice jo brnijo. Pretiravamo, morda jo brni nekam steampunkerska Elektrarna, nabrekli opečnati leviatan, strmeč v nas, medtem ko pišemo uvod v Kiberpozitivno. Koda na ustnicah, ko stopamo po mestni deželici, ki tujost sprejema, prepušča le v turističnem paketu. Ker so vsi – obiskovalci, prebivalci, prebiskovalci – posajeni na ta ringelšpil, se nam kot protirefren mrmrajo turcizmi. Turcizmi kot tisto, kar mrgoleče vdira ali se prikrade in zaleze, kot tisto, za kar je nujno, da ostane zunaj, sicer … če hočete, lahko tudi kurdizmi, sirijizmi, alienizmi, whateverizmi.

Koda: accelerate, accelerate ringelšpil, accelerate Ljubljana. Če zanemarimo določene orientalizme, jo je zaklinjal že Prešeren. Povodnega moža se običajno bere kot žugajočo moralko zoper lepe in prevzetne ter pri tem povsem spregleda metamorfozo. Da ne bi preveč povleklo na kölnska dogajanja, prišleka/tujca iz »bele Turčije« raje definirajmo kot tujek ali povodnost. Povodnost, ki ne ugrabi Urške, temveč jo kontaminira. Galantno-osteoporotični ples na Starem trgu mutira v rejv. Urška bi, ko ciklon odnese šalo, postala in si oddahnila, a odziv na njeno prošnjo nanese še več akceleracije, pri čemer je ves čas priganjana, naj se nikar ne boji. Be Water My Friend. Urški ni storjena sila, temveč odvzet k. Ne gre za penetracijo, temveč pronicanje. Odvezana je, naj bo kateregakoli izmed spolov že, punčkastih ritmov, »dear prudence« antiseptičnosti življenjske oblike, ziheraške zarukanosti, naj ta trepeče v Ljubljani, Neuköllnu ali Brooklynu, fobije, da bi kaj načelo njeno neoporečnost, integriteto, holističnost, z eno besedo, imunoidentiteto. Urška brez k prestopi v kiberpozitivno.

Vsak prevod1 ima potencial potujevanja domačega, predomačega jezika, potencial ksenofeminizacije maternega jezika. Ksenofeminizacije na sledi, blurb, postsituacionističnega kiberfeminizma Sadie Plant ali notoričnega pharmakona Nicka Landa. Udavasta ovijalka, ki hölderlinsko raste »in the nick of time«. Če že Land, je to tista zemlja, tista prhkost, ki se vdira pod nogami. Vsekakor ni kopno, temveč globoki ocean kaosa in teme, ki se začne pod (ali nad) tenko plastjo ledu aka civilizacije, kakor se nekoč lovecraftovsko izrazi Werner Herzog.2

Prvi uvoz Nicka Landa (in Sadie Plant) v slovenščino je vnos alienske inteligence-infekcije v kulturo, telo, živčni sistem itd. Če se vam bo zazdelo, da je s skladnjo – in z vsem drugim – nekaj narobe, da jo je nekaj popadlo, lahko odvrnemo le: so be it. Akcelerirana slowenščina, jezik, ki je ubežal iz pičke materine, jo ucvrl iz almamaternice.

Morda je Ljubljana že sredi akceleracije. Županovanja in gostinsko-turistične obrate poganjajo tokovi kokaina in steroidov (Tino Maze poganja milka, ki jo je uvažal Veso). Vse je subsumirano in vse je na begu. Prvi lokalni narkoheroj je Martin Krpan, ki mu, da stvari ne bi preveč ušle nadzoru, Levstik naloži obglavljenje Brdavsa-turka, kar nanese dovoljenje dvora za legit uvažanje. Mafija že dolgo ni več podzemlje, temveč model, kako se dela biznis oziroma upravlja mestne deželice.

Se obeta Smetnjakov povratek k rejvom, daftpunkerstvu, glupozitivizmu (mar ni bil Srednjak celo intenzivnejša akceleracija?), ki jih je nekje vmes kot da zatajil (če smo že ravno v konfesionalnem registru)? Mogoči so izključno povratki v prihodnost. Sedanjost, celo aktualnost, je kiberpozitivna, le ozonski plašč je zopet nekam debelejši in množenje nuklearnega orožja nadomešča kotenje bioorožja – nuklearnih družin.

Askeza, minima moralia, umik so nam vselej velevali, da smemo imeti bolj malo ali nič od tega. Antoni, ki s sabo prenašajo puščave in so raje voljni rogonosci kakor drogonosci. So prebliski v dnevu in pobliski v noči, ko Adorna – kakor v povračilo – preimenujemo v Theodiorja J’Adorna. Včasih celo Adornisa. Beluha, ki se nastavlja soncu in sinkopam jazza (oz. trapa, tresilla, health gotha itd.).

Kiberpozitivno Sadie Plant in Nicka Landa si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Zahvaljujemo se Primožu Krašovcu za dragocene sugestije. []
  2. Ali po Landovo: “the universe is an iceberg tip jutting out of chaos, drenched in dark matter”. []