Zakaj o osebi (ad hominem) namesto o stvari (ad rem)?
Kako ločiti prvo od druge? Smo v razmerah, kjer se od vsakogar pričakuje, da goji, zaliva svoj mini kult osebnosti v upanju, da bi ta postal maksi kult osebnosti. Kako naj torej ne bi bili osebni? Hkrati vse to fleširanje osebnosti, vse to “me, me, me!” gomazenje ni drugega kot krinka, podpis popolne brezosebnosti. Ad hominem je ad rem, kajti osebno je reč, fetiš, blago. Te in takšne in vsakršne osebnosti so povsem zamenljive, na njih ni nič singularnega, zato se tudi Smetnjak na njih sklicuje zgolj kot na simptome, imena brezimnosti.
Toda mar preimenovanje ni nekaj osebnega?
Ne, ko gre za apropriacijo priimka (vsaj formalne) št. 3 nacistične Nemčije – Rudolfa Hessa. Čeprav priznamo, da nas vsaj delno zabava ironija, da je šlo ravno za ministra brez listnice oz. “without portfolio”, ki mu ni nihče priznaval avtoritete in je hotel skleniti zavezništvo z Veliko Britanijo, torej za nekakšnega dobrovoljčkastega nacista. Ne vemo, ali je do tega es-estetskega posega od Hesa do Hessa privedla ignoranca ali drža, ki se ji od Žižka/NSK naprej reče nadidentifikacija. Kar se tiče slednje, trdimo, da že od samega začetka sloni na povsem preprosti fascinaciji: ko pička zagleda uniformo (naj bo nacistična ali katera druga), se pač navlaži. Nazi porn. Že samo ime Cirkus sugerira samorajcajoče flirtanje s flamboyant ekspresionizmom, ki je po Kracauerju tlakoval autobahn do Tretjega rajha.
Prevladuje vtis, da ima Smetnjak nekaj proti umetnosti oziroma umetnikom.
Ni nam najbolj jasno, kaj naj bi umetnost bila, a vemo, da se jo zamenjuje z esteticizmom, v najslabšem primeru z dekorativnostjo. Esteticizem je šopirjenje z lastnim okusom, ki ni niti lasten, saj je determiniran s premenami mode. Esteticizem je poglavitna ideologija okolja, v katerem skuša živeti in preživeti tudi Smetnjak. Esteticizem ni sposoben sproducirati nobenega nelagodja, kar naj bi vsaj nekdaj bila naloga umetnosti, a to še ne pomeni, da ne čutimo zadrege spričo njegove omejenosti ali nezmožnosti doseganja etičnega minimuma.
Ko smo že ravno pri etiki, Cirkus premore manifest, ki naj bi definiral njegovo delovanje.
Manifesti so kliše avantgardizma, avantgardizem je kliše esteticizma. Visokoleteče, eterične, “sublimne” fraze, kakršna je “Spodbuja intelektualno drznost, produktivnost in kreativnost ter skepso do družbenih, sistemskih in estetskih samoumevnosti”, so tu vselej zato, da sterilizirajo (in s tem razkrivajo) “umazano” logistiko poslovanja. Kot pravi Ernst Bloch: velike in plemenite besede, s katerimi se cinično prikriva interese, ki se jih ne sme izrekati naglas, ja, “diskurz” lepih, estetskih, estetizirajočih duš. Saj je menda vsakomur znano, na kakšni bazi se te duše pasejo in razpasejo: malo morje dolžnikov, kakšna bivša žena, ki rihta naročnike, (avantgardistično) zganjanje elitizma/snobizma prek parazitiranja tako na “državi” kot “zasebnem kapitalu” … Vse je še preveč transparentno, Smetnjak pa si dovoli vztrajati na tem, da more in mora obstajati kakšna druga metodologija. Skratka, oni o visoki umetnosti in visokem oglaševanju, mi o nizkotnosti takih vnebovzetij, takega delovanja, takega reda stvari. Oni o Listniku, mi o RitoListniku.
Zvenite nekam prezirljivo.
Če že v ničemer ne moremo biti odkriti, bodimo vsaj v preziru, v tem je osnova fair pleja.