Da sta Drone Emoji in Oneohtrix Point Never albuma izšla tako rekoč istočasno, je koincidenca, a vsekakor nadvse prikladna (sicer pa širni horizont post-vaporwavea bržkone premore lastno teleologijo). Očitno ju povezuje nekaj, kar OPN aka Daniel Lopatin nakaže v čudovitem eseju o lastni metodologiji, ki je, kako pertinentno, obenem analiza albuma Kennyja G.-ja Brazilian Nights:
“Neumne reči včasih toleriram na kičast, povečini pa na zen način, kjer obvisijo v kratkovidnem mulju surove zdajšnjosti, ki je istočasno lepa in odurna. To urjenje je zame pomembno tudi na osebni ravni, saj mi je preprečilo, da bi postal popolni nihilist, kar ne bi bilo zdravo. Prav tako je precej uokvirilo moje skladateljsko in producentsko delo. Nenehno iščem načine, kako dešifrirati bedaste glasbene izbire v nekaj stimulativnega. Nanje gledam kot na izmuzljive entitete, katerih biseri so dosegljivi prek samoprepričanja, da sem idiosinkratični vesoljec-stvor, ki menja oblike. A ta način razmišljanja ima tudi svoje meje. Vsega na tem svetu se ne da odrešiti, še manj pa zmutirati, in novi album Kennyja G.-ja Brazilian Nights je dober primer tega. A na tem svetu je še vedno mesto zanj in skušal bom razložiti, zakaj.”
Drone Emoji absolutno sledi temu programu, le da se zdi, da je “redeemable” prav vse, vključno s saksofonom – prisluhnite mindblowingness of Subsurface Scattering – , Eifflom 65, Adijem Smolarjem ali čemerkoli, kar mu ali vam že pade na pamet.
Lopatin je sicer perverznjakovič do mere, ko se tudi zgornje delno čistunstvo zazdi zgolj kot še ena obscena taktika. Lanski film Uncut Gems bratov Safdie, za katerega je naredil soundtrack, se zaključi z eurodance klasiko L’Amour Toujours Gigija D’Agostina. In tu nastopi tretji akter te naracije, nihče drug kot kolektiv Smetnjak.
Te dni mineva deset let od White Partyja, prvega eventa v Smetnjakovi seriji Srednjak, čigar himna je bil ravno L’Amour Toujours (avgusta istega leta je izšel Lopatinov Chuck Person’s Eccojams Vol. 1, ki je iniciiral vaporwave). Tudi če je bil prvotni impulz morda zajebancija iz eurodance, balkan itd. žurov, se je dinamika hitro zmodificirala v nadidentifikacijo, eksperimentiranje znotraj ploske ontologije, pri čemer ni šlo za to, da bi stvari ostale na (svojem) mestu, temveč zato, da so v nenehnem gibanju, sredi procesa (per)mutiranja in (re)kombiniranja. Ta skok v intercono je poleg eventov nanesel tudi singl Yo-Zo xxx Smetnjak: U kaka ritka 2011 aka booty bass iz Rač.
Izid slednjega je pospremil blurb nikogar drugega kot Nietzscheja, točneje, njegov aforizem št. 39 iz Vesele znanosti:
“Sprememba splošnega okusa je pomembnejša kakor sprememba mnenj; mnenja z vsemi dokazi, ugovori in z vso intelektualno maškarado so le simptomi spremenjenega okusa in prav gotovo ne njegovih vzrokov, zaradi česar jih še tako pogosto izgovarjamo. Kako se spreminja vsesplošni okus? S tem, da posamezni, mogočni, vplivni brez občutka sramu izgovarjajo svoj hoc est ridiculum, hoc est absurdum, se pravi sodbo svojega okusa in gnusa, in ga tiransko uveljavljajo – s tem številnim vsiljujejo rešitev, iz katere polagoma nastane privajenost še marsikoga in nazadnje potreba vseh.”
Srednjak se je obdržal eno samo sezono. To so bili tudi sicer poslednji dnevi makro underground klubske scene, preden se je razpršila v mikroniše oz. mikroestetike (not that there was anything wrong with it). Smetnjak je padel v asketsko fazo in se pretvoril v mean meme machine drugega tipa. It was the Death of the Party.
Kljub temu Gigi ob koncu Uncut Gems ne pušča posebnega dvoma. Srednjak je bil hipersticija, izpolnoverje. Iztegnjeni, kratki, krompirjasti sredinec, ki ne pravi drugega kot: Ja. Nietzsche was right and so was Smetnjak. We are the “metaphysics of trend” after all.