Tag Archives: Theodor W. Adorno

Hyperstition oziroma izpolnoverje je koncept iz časa warwiškega CCRU, torej konca 90. Gre za sestavljanko iz hyper in superstition, praznoverje, vražo, ki se udejanji. Hiperbola pač vsakič spomni na Adornovo opazko glede psihoanalize: resnična so le njena pretiravanja. Nick Land hyperstition definira takole: “… je tokokrog pozitivnega fidbeka, ki vključuje kulturo kot komponento. Lahko ga definiramo kot eksperimentalno (tehno)znanost samoizpolnjujočih se prerokb. Praznoverja so zgolj napačna prepričanja, izpolnoverja pa že samo s tem, ker so ideje, funkcionirajo kavzalno, da bi povzročila svojo lastno realnost. Kapitalistična ekonomika je za izpolnoverje skrajno dojemljiva, saj v njej zaupanje deluje kot učinkovita oživitev in obratno.” Ali z besedami CCRU: “Hajp dejansko doseže, da se stvari zgodijo, in uporablja vero kot pozitivno silo. Če ni ‘resničen’ ta hip, ne pomeni, da ne bo resničen v neki prihodnji točki. In ko je enkrat resničen, je bil na nek način resničen od nekdaj.” Osnovna CCRU referenca je film Johna Carpenterja In the Mouth of Madness, v katerem začne lovecraftovski roman požirati realnost. Kot izusti njega pisec, ki pa je pravzaprav zgolj kanal, medij, inkubator: “Mislil sem, da si vse skupaj izmišljam sam, toda ves čas so mi govorili, kaj naj pišem.” Oni so The Old Ones, Stari, toda Stari, ki v realnost vdirajo iz prihodnosti. Ali kot zapiše Land: “Arhaični namig oziroma sugestija je klica oziroma katalizator, za nazaj odložen iz prihodnosti vzdolž poti, ki jo zgodovinska zavest dojema kot tehnološki napredek.”

The Stack Benjamina Brattona opisuje naključno megastrukturo, sestavljeno iz šestih plasti: zemlje, oblaka aka clouda, mesta, naslova, vmesnika in uporabnika. Zanimivo in hkrati brezupno je, kako v tem city layerju ni najti praktično ničesar, kar bi potegnilo na Ljubljano. Morda Mestni in Stari trg zadnje čase res delujeta kot letališče, vključno z duty free trgovinicami in restavracijami, a to je bolj ali manj vse. Osnovna inhibicija je že v tem, da je Ljubljana povečini stvar prezerviranja. Namesto mest, ki jih po novem bolj kot arhitekturni biroji gradijo upravljavljavska svetovalna podjetja in IT sistemi, denimo, McKinsey, Morgan Stanley in Halliburton skupaj z IBMom, Ciscom in Siemensom, je Ljubljana kraj, kjer se v nedogled restavrira in reciklira Plečnika.

In vendar Ljubljana je izpolnoverna. Vse skupaj ima seveda opraviti s figuro Zorana Jankovića. Najprej že ta prišlek moment, rojen je bil v Saraorcih pri Smederevu. Adorno esej K branju Balzaca odpre z besedami: “Če pride kmet v mesto, mu vse pravi: zaprto.” Janković v Ljubljano vstopi, ko gre v peti razred osnovne šole, a vseeno si ga zlahka predstavljamo, kako se mu kot kakšnemu Balzacovemu protagonistu že takrat na ustnicah izriše stavek: »To mesto bo moje«. V nadaljevanju se bo temu pridružil še tisti drugi zarotitveni obrazec: »Ljubljana je najlepše mesto na svetu.« V kulturosferi, kjer gre poeziji predobro, imajo zaklinjanja morda še večje self-fulfulling potenciale kot sicer. Instantni meme »najlepšega mesta« je zanetil vse polno antimemov, ki jih je, denimo ali izključno, produciral kolektiv Smetnjak. To so bili časi, ko je bilo še mogoče verjeti, da je farsičnosti, parodičnosti same realnosti mogoče konkurirati, čeprav hkrati drži, da so ti časi ciklični.

Seveda je ta najlepšost že ves čas pomenila določeno benignost, glede katere ne gre pozabiti, da poleg neškodljivosti in nenevarnosti v navezavi na tumor implicira tudi nežnost, prijaznost. Kakorkoli že, s samim jankovićevskim razvojem Ljubljane in razvojem mest nasploh po Barceloni 1992 se je tej formuli režalo čedalje manj ljudi. Turistični bum/blum je bil nezadržen. Poleg vikendaških Italijanov so iz prihodnosti začeli vletavati Neokitajci. Ljubljana je zaživela in zaprosperirala kot muzej, spomeniško varstvo, nadišavljeno truplo kjut Mittel Europe, nostalgični miks restavracije in reformizma, kjer Metternich in Keynes še dihata na škrge. Ljubljana je postala najlepše mesto na svetu, pa naj bo ta svet še tako majhen oziroma, bolje rečeno, petit.

Pri tem se z Jankovićem zgodi nekaj nadvse zanimivega. Curtis Yarvin aka Mencius Moldbug je pred kratkim odstopil s čela Urbita, točneje, startup podjetja Tlon, ki je pokrovitelj te platforme. Umaknil se je kot generalni tehnični direktor, kot član odbora in delničar. Vsekakor ni šlo za izgon v slogu Elona Muska, temveč kot je pojasnil sam: »Od samega začetka sem vedel, da Urbit ne more uspeti, dokler ne preneha biti moj in postane od sveta.« Kako je mogoče, da neoreakcionarni, promonarhični Moldbug abdicira? To abdikacijo gre razumeti na način immersiona, popolne potopitve. Se spomnite Nea, ki od nekega trenutka naprej ni več figura znotraj matrice, temveč matrica sama? Glede Jankovića je mogoče zatrditi nekaj zelo podobnega. Nekje vmes, malodane neopazno, sta z Ljubljano postala nerazločljiva. Janković postane Ljubljana. Ljubljana postane Janković. Najlepše mesto na svetu je Zoran Janković, glede tega ni nobenega dvoma. Dokaz je že v tem: včasih nisi mogel hoditi po Ljubljani, ne da bi naletel na njegovo figuro. Zadnje čase ga je vse težje srečati, logično, ko pa se je transformiral v samo mesto ter s tem postal vseprisoten in neviden hkrati.

A tu je hakelc: ker Ljubljana in Janković sovpadata, eden izmed njiju – v slogu starih zakoncev – postane redundanten. Ni neke posebne dileme, za koga bi Ljubljančani raje videli, da bi izpuhtel. Tiste redke trenutke, ko ga je dandanes še mogoče srečati1, je na pogledih mimoidočih vselej mogoče opaziti nekakšno čudno mešanico zadrege, to je kombinacije potlačene jeze v smislu »kaj pa ta dela še tukaj, a se ni že pobral?« in hkrati določene zbegane hvaležnosti oziroma jasnega zavedanja, da je Ljubljana postala, kar je, izključno zavoljo njega. Najbolj zanimivo je, da je to isto zadrego mogoče zaznati tudi na Jankovićevem obrazu. Nekakšna nezadržna tendenca izginotja. Ironija spomeniške varnosti Ljubljane je v tem, da bi Ljubljančani glede Jankovića najraje videli, da bi se pretvoril v zaslužni in odsluženi kip, a nekaj na njem se še naprej upira in fantomsko lazi gor in dol. Ter verjetno premišljuje: kako za vraga doseči, da bi izginila sama Ljubljana?

1. In na fotografijah, kot je zgornja, se vselej zdi, da morajo bluskrinovsko vstavljati njega ali njo. [↩]