Ljubice funkcionarjev naj bi bile družinski problem, ne družbeni. Ja, kolikor je družba družinsko podjetje, vendar ne, kolikor gre za družbo tekmovanja, če gre za potrebe primera za hip verjeti tako v družbo kot v tekmovanje, katerega rezultati se kažejo v drsenju po vertikali, pri čemer tekmovalni duh postane administrativni duh.
Družba tekmovanja je tudi družba specializacije. Naivna situacija, v kateri si nekdo prizadeva, da bi bil čim boljši, kar najkompetentnejši na določenem polju, nekoliko manj naivna situacija, v kateri ta nekdo nenehno preizprašuje okvire same kompetence, samega tekmovanja (težko je sprejeti idejo razvoja kot napredka, a razvoj kot trajanje že zveni bolje). Mar potem še vedno tekmuje? Ni kriterijev, ni osnove, s katere bi bilo boljše mogoče ločiti od slabšega. Morda ta nekdo premore lastna merila, a si ne domišlja, da bi jih bilo mogoče usklajevati, uskladiti z drugimi, drugačnimi, tujimi. Niso deljena, ne morejo biti skupna.
Vendar določen kriterij le obstaja in ta je neizpodbiten, ja, objektiven. Fafaški. Sem sodi tudi ritolizništvo (alias ritolezništvo), katerega metaforična plat prepogosto zabriše, da gre za seksualno prakso. In obratno: nikakor ni nujno, da bi bilo fafanje (kot gre izraz) konzumirano, zato da bi bilo kapitalizirano oz. komodificirano, fafanje je ekonomija odnosa, profitabilnost njegovih transferjev.
Fafaški kriterij omogoča fafaški profil oziroma program. Ta ne ubira bližnjic, temveč uvede povsem drugo geometrijo in časovnost. Fafaštvo je padalstvo, vpadništvo. Vpade v osrčje kateregakoli polja, pri čemer ni trajanje noben dejavnik. Odvije se nenadoma in nemudoma, ne tudi iznenada, ker v tem več ne more biti presenečenja. Fafaški profil se zavihti na vrh vertikale, saj verjame tako v vrh kot v vertikalo ter jima s tem podeljuje legitimnost, realnost.
Fafaški profil je univerzalen, je emulacija renesančnega človeka, ki presega specializiranost. V sleherno polje vnese širino polimatije, širino, vsestranskost ust.