Disclaimer na začetku: slovenskega filma ne spremljamo. Nismo ne dovolj mazohistični, da bi se mučili z njim, ne dovolj sadistični, da bi se nad njegovo bornostjo naslajali ali izživljali. Film kot tak že tako slabo dohaja sodobnost, slovenski film je nikdar ni oziroma zgolj prek nekaj osamelih primerov. Tisto, kar ministrstvo za kulturo trenutno pospešuje, je njegov institucionalni zlom, kar se estetskih inovacij tiče, pa je slovenski film ostal tam, kamor ga je leta 1968 postavil Marjan Rožanc: pri neobstoju. Z drugimi besedami, JJ delovanje premore več vzporednic z Gasparjem Noéjem (Sam proti vsem in tunel, na katerega koncu ni luči, klub Rectum in Nepovratnost annus horribilis.) kot karkoli slovensko filmskega.
Tu pridemo do Mitja Okorna oziroma vloge, ki jo igra v tej naraciji. Na tviterju vidni collab z Janšo in SDS je učbeniški primer, kako se ta sila futra z resentimentom, ki ga poraja princip delovanja liberalnih elit. Hkrati se zadevo predstavlja kot slikovito priliko o razmerju trg vs. (globoka) država, le da v prikladno in neizmerno poenostavljeni obliki (kar je neizogibno glede na to, da jo razglašajo iz ministrskih kabinetov). Btw, bliskovitemu Okornovemu preboju je na začetku pripomogla tudi nacionalka kot koproducent videov, katerih predvajanje je zagotavljala oddaja Videospotnice. Poanta bi bila v tem, da to ni očitek, temveč primer dobre prakse.
Nadaljevanje je nekaj povsem drugega: pravzaprav gre za klasiko slovenske kinematografije – in to bolj kot katerikoli posamični film. Establišment – arhetipsko – raje podpre “literata” kot “filmarja”, Vojnović dobi prednost pred Okornom, Piran/Pirano pred Članom. Še zlasti ironično je, da je bil slednji inicialno mišljen kot biopic o Sashi Vrtnarju, tej razvedrilno zloglasni točki prepleta med liberalnimi elitami in kriminalnim podzemljem.
Okorn seveda ni edini primer takšne zavrnitve. Obstaja cela kopica talentiranih ljudi, pred katerih nosom si je liberalna “stroka” gatekeepersko podajala ključe in jih nikdar spustila noter. Na drugi strani so se SDS-ovci očitno specializirali za metanje ven in si pri tem ne morejo kaj, da ne bi “nevtralnih” administrativnih razlogov (kulturniki, ki jim država plačuje prispevke, naj ne švindlajo z vzporednimi d.o.o.-ji, določene entitete preprosto dobijo preveč keša proti ostalim itd.) mešali z neprikrito avro maščevalnosti in diskurzivnimi analizami genoma. Na spregled ni prav nikakršnega coldness be my God.
Nekako zlahka si predstavljamo, da se tisti, ki so Okorna pognali v tujino, še danes tolažijo, da gre zgolj za Poljsko, zgolj Hollywood, zgolj komercialni film. To je ta kulturna politika, za katero od nas pričakujejo, da bi morali objokovati njen zaton. Politika, ki ostaja na nivoju srednješolskega snobizma poljanske gimnazije in ki prek utečenih mnenjskih voditeljev/teoretikov hkrati tako rada razpravlja o negativni selekciji (anyways, vsakdo je za kaj – objektivno – prikrajšan, just look at Donald Trump.)
SDS zavezništvo z Okornom se zdi težko kaj drugega kot taktično, začasno. Če nič drugega, jim uradna linija ne dovoli, da bi si ogledali njegovo Leto življenja, saj v njem nastopa spolno fluidni Jaden Smith. Nekaj nam pravi, da only Štiglic-Končarjev Patriot could make Hojs weep for joy. Tako ali tako ne gre za kakršnokoli logično doslednost: Član jo lahko dobro odnese tudi pri detektorjih “ogabnosti” na Nova24TV, as long as it’s a story of revenge. Konec koncev Okornov tarantinovski prvenec Tu pa Tam premore prizor, v katerem Igor Bračič pridiga o indoors pljuvanju. Morda najboljši monolog slovenskega filma sploh – v tandemu z ničimer drugim kot Cvitkovič-Burgerjevim “to je vse naravno”. Da, sovraštvo je povsod, but so is sprava.
