Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Možakar pride v svoj omiljeni lokal po coffee-to-go in zagleda Zlatka, ki streže. Očitno so mu spet vzeli status, pomisli možakar in naroči: “Eno močno kavo s pošteno mero cukra, prosim, pa naj bo tako poštena, kot ste vi.” Zlatko pripravi kavo, možakar jo poskusi in reče: “Uh, Zlatko, da se niste vi malo precenili?”
Minister Simoniti v neposredni zvezi z Zlatkom – v pogovoru z Normo Brščič, lol – poreče, da kultura ni razvedrilni program. Zlatko v pesmi Svoboda odvrne: “Ne repam za zabavo, nikol ne bom vam tih.” Spomniti gre, da se je po nepotrebnem in ne ravno uspelo zagovarjal že glede lastne brezdelnosti1 in tudi tokrat goes on the defensive: “Delaven kot mravlja, priden kot čebela, svoboden sem kot ptica.” Očitno ne bodo nikol tih niti določene metafore.
Zapriseženima nasprotnikoma je skupen še prepodoben vrednostni sistem. What a sorry ass, preachy, guilt-tripping culture this is. Če niti ne omenjamo, da je jemati se tako resno just hilarious.
Obviously, razvedrilo je kultura.2 Kultura so, imagine that, tudi dejavnosti “kletnih trolov”. Hence the culture war. Ne gre za vojno kulture zoper nekulturo, temveč vojno med kulturami, med katerimi so razlike, surprise, premajhne.
We promise: Smetnjak bo vselej razvedrilo. Pure unadulterated messy vulgar sublime fun. In to brez slabe vesti. Naše ali vaše.
Odziv Mira Petka z ministrstva za kulturo nas preganja že nekaj dni. Zdi se, da predstavnik Romov ne skuša povedati drugega, kot da zaradi visokega betonskega zidu ne morejo dihati (kot vemo, so to lahko tudi poslednje besede: »I can’t breathe«). Petek in njegovi twitter buddies (predsednik vlade je tvit retvital) tega niso pripravljeni razumeti – it’s like BLM, nič drugega kot Soros joke – in se posmehujejo, pri čemer neprikrito implicirajo stopnjo inteligence specifičnega segmenta populacije, celo njihovo podčloveškost, o čemer ima omenjena ustava zagotovo zapisano vrstico ali dve. Ravno zato izjava »ni zraka« ni neumnost, temveč nekaj, kar zadene v živo.
Miro Petek je bil 28. februarja 2001 žrtev brutalnega napada pred svojo hišo v Mežici. Za dejanje ni bil nikdar nihče obsojen, obtožene so oprostili, nekateri izmed njih so prejeli odškodnino za »prestane duševne bolečine«. Leta 2014 je Petek na twitterju zapisal: »Primer @miro5ek bo večen dokaz, da slovensko pravosodje in slovenska država nagrajujeta zločin in kaznujeta žrtve.«
To so značilne, textbook okoliščine – ne glede na večjo kompleksnost situacije, kot jo prikazuje Petkov tvit –, iz katerih se poraja silovit resentiment, ki poganja velik del SDS fronte. Okoliščine, za katere liberalna vzvišenost vselej kaže premalo razumevanja. V SDS kontranaraciji Petek tako pridobi vlogo mučenika, ki je – po čudežu, posredovanju milosti – preživel umor. Primerjava je tendenciozna, a po malem dejansko spomni na Herberta Norkusa, 15-letnega člana Hitlerjeve mladine, ki so ga 24. janurja 1932 do smrti zabodli nemški komunisti1. Posthumno je postal mučenik in vzornik, osrednji dokaz tega, da so tisti, ki so žrtve in preganjani, ravno nacionalsocialisti.
S te perspektive je nedomiselna akcija z okrvavljenimi mizami in stoli pred kulturnim ministrstvom še toliko bolj ponesrečena, saj hrani isto ali nadvse podobno naracijo. »Mira nam hočejo znova ubiti, a enkrat je že vstal od mrtvih.« Enako je z Zlatkovo intervencijo. Najbolj nadležna komponenta tega stalkanja in bullyinga je bilo samo pravičništvo, vnaprejšnji moral high ground. Zlatko nikakor ni postavljal vprašanj, kot trdi, s sodelavcem sta se šla izključno klicaje. Nakar se je – v skladu s protokolom – usula mešanica cmeranja, stokanja, jamranja, špecanja, sistematično dobesednega razumevanja vsega brez sleherne ironije ali benefit of the doubt ter hkrati hejterske, k izgonu in pogromu (for the lulz ali brez njih) podžigajoče komunikacije, dobro utečena mešanica, ki prihaja iz istih ust. V tem seveda ni nikakršnega protislovja, t. i. druga stran pa v dani disciplini tudi ne želi zaostajati.
Potem so tu še tisti, ki naj bi bili nad vsem tem. »Ko slišim besedo kultura ali stroka, primem za Janšo.« V tej povedi dejansko je neki poetic justice, četudi gre za shitty poetry. Ko se denimo izvajalka direktiv države NSK Zdenka Badovinac v katedralarskih medijih sklicuje na stroko,2 je v tem težko videti karkoli drugega kot pritoževanje nad tem, da ne more biti doživljenjska (let’s rather not use that other word) direktorica Moderne galerije. Zdelo se je, da bodo brionarji vselej brionili. Not so fast, je rekel Janša.
»Ni zraka.« Na obeh straneh zidu. In smo spet pri čilskem scenariju popolne polarizacije iz leta 1973.3 Za primer vzemimo Covid situacijo: “nevtralno” gledano4 se zdi, da nam je naključje najprej dalo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, nato pa najslabšo. Logika obeh strani v tem ni pripravljena videti drugega kot najboljšo ali najslabšo vlado. Točneje povedano, v prvem valu je šlo za najboljšo vlado po enih in srečno naključje po drugih, v drugem valu pa ali za izključno krivdo tistih statistično nedorečenih, numerološko zloveščih »10 odstotkov« (trenirkarjev, zlatkotov itd.)5 ali za najslabšo vlado (vlado kmetavzarjev). »Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo,« Nick Land zapiše o tem, kako prepoznaš nacija.6
Kdo ve, kje začeti, a tisto, kar pravi Francisco Varela, se še vedno ne zdi slabo izhodišče: »Kako lahko stopim do Janše in rečem: ’Pozdravljen, brat moj’? Ne vem. Sploh ne mislim, da sem tako razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.«7 V določenem smislu bi prineslo več zraka.
Kot bi rekel zloglasni Spandrell: “Nobody Knows Shit. That’s the real moral of the coronachan story. We don’t have a fucking clue about anything. It’s 2020 guys, and a lot of people just realized that. This is gonna be a fun decade.” [↩]
Zanimivo je, da je na zadnjih volitvah SDS volilo okoli 220.000 ljudi, torej cca 10 odstotkov prebivalstva. [↩]
Nekoč so bile furije aka erinije, boginje maščevanja. Utelešale so prekletstvo, ki je viselo nad storilci zločinov, njihovega srda pa so se vsi bali.
V Ajshilovi tragediji Evmenide, zaključnem delu trilogije Oresteja, so furije za petami Oresta, ki je umoril mater Klitajmnestro in njenega ljubimca.1 Preden ga raztrgajo, posreduje Atena, boginja civilizacije, a bogami i modrosti, vzpostavi prasodišče in na dokaj zmontiranem procesu (mešanica groženj, podkupnin in naknadnih glasov) je Orest oproščen. Na ta način naj bi starodavne zakone zob-za-zob prelivanja krvi nadomestila demokratična vladavina prava.
Atena pri tem ukroti tudi same furije, poslej jih kličejo evmenide (dobrosčne, prijazne, mile). Atenci se jih več ne bojijo, temveč jih spoštujejo.
Še več, evmenide poslej režirajo filme, pišejo kolumne, predvsem pa romane, ki serijsko dobivajo nagrade in so prevedeni v številne jezike.
Ta sta poprej umorila Orestovega očeta Agamemnona, ker je žrtvoval hčer Ifigenijo itd. [↩]
Princ z gore, ki ga na zadnjem albumu naslavlja Zlatko, ni Ivan, temni princ s Triglava. Niti ne mudžahedinski freedom fighter iz friziranega posvetila s konca Ramba 3. Tudi sama gora običajno velja za hrib, saj ne sega višje od 391 metrov. Kličejo jo Rožnik in njen princ je Cankar, ki je v tujski sobi družine Franzot živel kot najemnik, a je “za najemnino prispeval bolj malo oziroma nič”. Prototip Metelkove 6, basically. “Pravi princ na gori”, kot ga je poimenovala kustosinja Dragica Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja Ljubljana. Ker gre za “velikana” in o tem razpravljamo s precejšnje časovne distance, mu seveda nihče ne pravi parazit.1 To ne pomeni, da ga kot takšnega niso dojemali sodobniki, kar dokazuje zaplet, ki je zaključil Cankarjevo 7-letno bivanje na Rožniku: Franzotovi fantje – kdo drug, boys boys boys very much sounds like Hojs Hojs Hojs lately – so se vmešali v matriarhatski princip dobrotniške gostoljubnosti in mu na mizi pustili račun za nastanitev. Ostalo je neizogibno opravil ponos.
Ne razumite nas narobe, gore – tiste klasičnega, višjega tipa – so seveda lahko veličastne, gre le za to, da ne vemo prav veliko o tem. Jasno, da Janša tam deluje very chad-like, to je vendar njegov habitat in habitus. Čist zrak, ki priklicuje še toliko drugih čistih reči, denimo neokrnjeno, etnično in moralno čisto nacijo. George Mosse o funkciji planinarjenja v medvojni Nemčiji zapiše denimo takole (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici):
“The new medium of film gave its own imprimatur to the ideals of manliness, especially in Germany. In the wave of Alpine films immediately following the war, stars like Louis Trenker and Leni Riefenstahl used the strength and beauty of their bodies to conquer mountains. Mountaineering was the sport through which the human body sought to pursue the immutable, to appropriate a ‘slice of eternity.’ Here the unspoilt peaks, crystalline air and water, and pure white glaciers symbolized regeneration in the face of Germany’s defeat, economic chaos, and revolution. Although the Alpine films had no overt nationalist message, their implication was clear enough: a strong, virile, and morally clean nation could be rebuilt.”
“The healing power of nature lay readily at hand, not just for individuals but for the nation as well. In Germany after the First World War, in the midst of defeat, revolution, and counterrevolution, the wave of popular films showing the human conquest of mountains and glaciers was supposed to heal the wounds of the nation by projecting a vision of accomplishment, strength, and beauty. Nature symbolized a healthy world: ‘mean and wretched people never climb mountains,’ as Louis Trenker wrote in his autobiography. The nation was part of nature. Indeed, nature was perceived as the native landscape, its mountains and valleys inspiring the members of one particular nation but alien to all others.”
“Renn’s final acceptance is not so different from Marcel Proust’s belief that riding and mountain climbing cured sexual perversion.”
Skoraj težko si je zamisliti lepšo kontro takšnemu “ne bodi len, bodi Leni”, kot je podoba, na kateri se Tunja iz Matter zmagoslavno povzpne na grič nekje nad jadransko obalo in ga tam pričakata hrvaška zastava in – po pripisu sodeč – Aljažev stolp. Stolpa ni na fotki, saj gre prej za učinek totala, kakršen je preveval prve kozmonavte/astronavte in nato še ves svet, ko je fotografija iz vesolja celoten planet prikazala kot modro frnikolo.
Trenutna kombinacija covid razmer in ukrepov nas seveda pripenja na lokalne hribe, gore in gozdove, ki morajo biti po možnosti kar najbolj “pravi”, “pristni”. Mesto v takšni konstelaciji tako rekoč ni drugega kot leglo. Nativism is healing.
Sicer klavrn anahronističen film Gorana Vojnovića Čefurji raus!2 premore sijajen prizor oziroma vsaj nastavek zanj. Marica se ponoči ustavi v hosti in izkrca štiri mladoletne čapce, nakar odpelje naprej. Še malo prej razposajeni, urnebesni, neukrotljivi so zdaj prestrašeni, premraženi, tihi, delujejo povsem izgubljeno. Čefurji kot najbolj urbana možna bitja.3 Ko glede njih rečejo “raus”, they basically mean “spravite jih v hosto”, they will, surely, perish there. Ponovno oživijo šele, ko zaslišajo šum morja, to je, obvoznice.
Morda je problem zgolj v tem, da jim nihče ne pove, da je ta gozd pravzaprav park: »Ko so se naravni parki med industrijsko revolucijo začeli pojavljati v večjem številu, so bili umetni teritoriji sprva namenjeni eliti, nato pa množični rekreaciji, narodni zapuščini in naposled ekološkemu upravljanju z viri. Izhajajo iz razumevanja, da ne bo narave nič ubilo hitreje, kot če bomo od nje skušali živeti, kakor da gre za neomejeno obilje. Z drugimi besedami, parki so umeten ograjen prostor: ne le prostor krajine, ki je nič ne nadleguje, temveč tudi prostor človeškega odtisa znotraj določenih omejitev. Parki zajemajo mesta prav toliko, kot mesta zajemajo parke.«4
Ali drugače, na njihov “le kdo nam je tebe, jebeni gozd, pred oči postavu?” bi nekdo odvrnil: “Banka. Kaj ne veste, burazi, da so vsi gozdovi tukaj last banke? Narava je načrten izdelek gozdne industrije; v vrstah postavljajo skladišče za izdelovanje celuloze, saj se to tudi na prvi pogled vidi.”5
Naslednji korak bi lahko bil, da Slovenija – tako kot Švica v komediji Tartarin v Alpah Alphonsa Daudeta, o kateri piše Bergson v Eseju o smehu – postane nekakšen gromozanski panoramski kazino, v katerem korporacija upravlja skonstruirana jezera, slapove, gore, ledenike itd. ter na njih in ob njih postavi prečudovite hotele. Vršaci so tako prepričljivo izdelani, da vzbujajo vtis nevarnosti in opustelosti. A kaj če kdo kljub temu strmoglavi v prepad ali ledeniško razpoko? “Pristaneš na snegu /…/ in se ne poškoduješ, tam pa je vselej tudi kak postrešček, lovec, v vsakem primeru nekdo, ki te pobere, otrese in pokrtači ter omikano vpraša: ‘Ali ima gospod s sabo kakšno prtljago?'” It almost sounds like JJ would make for a perfect match. He was a shepherd for such a long time, now he would be Sherpa.
In bil je parazit-znamenitost, ki si ga je prihajalo ogledovat celotno mesto. [↩]
Zanj ni mogoče reči niti tega, da gre za TV film. Prvič, delitev na televizijske in netelevizijske filme je vmes sama postala anahronistična. Drugič, uporaba off glasu – režiser, ki je hkrati avtor predloge, se očitno ni znal ali hotel odpovedati nobeni domislici iz romana – je tako nehoteno hilarious, da gre prej za radijski film. [↩]
Primož Krašovec je nekoč pravil o kolumni dežurnega urbanita, v kateri je ta bentil nad tem, da mora ob treh zjutraj sredi mesta prenašati nabijanje turbofolka. Pri tem mu jasno ni kapnilo, da je ravno on tisti, ki slabo prenaša urbano. [↩]
Pravijo, da se je Zlatko spremenil. Da ni več tako zelo v “svet je lep” moudu, v kakršnem je bil. We’re clearly not experts, a morda je problem v tem, da mu je pienso positivo nišo spizdil, nipnil nekdanji sidekick Nipke (oglejte si Popoln lajf in število ogledov). Mar od tod sprememba strategije, vletavanje na državne proslave, petkovi protesti, komad Delavske pravice, vrzelaste maske itd.? Do točke, ko ga ima JJ-ov gang hejterjev v stalni obdelavi. Vendar že krajši research pokaže, da se je Zlatko tudi prej šel nacionalboljševistično angažiranost (denimo o Muri) in da ni bila to nobena ovira, da ne bi bil hkrati posterboy bank ali mobilnih operaterjev (yes, it’s called woke capitalism in komad/spot Ljubljana morda popolni primer tega – kralji ulice srečajo najlepše mesto na svetu).
Določeno mutacijo vidimo nekje drugje. Zlatko se na novi plati Julijan Mak identificira z Ivanom Cankarjem.1 Kar potegne na Dachov lajn iz Mrki flow: “Jebeš MC-je, loh bi betlu pisatelje.”2 In other words, loh bi bil eden izmed njih. V razmerah poostrene kulturne vojne to praktično ne pomeni drugega kot: loh bi bil kulturnik. Kulturnik v smislu statusa, a še bolj v smislu state of mind. Jasno, tudi sense of entitlement. Kulturnik na pravi strani zgodovine (namesto da bi bil na pravi strani popa). The next thing you know they’ll be using fuckin rodilnik. (Please don’t.)
Z besedami sovražnikov, Zlatko si ne želi drugega kot biti/postati parazit. V dobitni kombinaciji s trenirkarstvom postane idealna tarča (naš zapis Minority Report iz 2013 se žal ni slabo postaral). Zlatko temu izrazito nasprotuje, kar izpade predvsem defenzivno: “Očitajo mi, da ne delam nič. Vidijo samo, ko v baru pijem kavo, nikol pa maraton, ko si razbijam glavo.” Vse skupaj nasploh deluje kot nekakšen acknowledgement of downfall.
K sreči je tu razkorak med besedami in podobami. Naj govori, kar hoče, Zlatko iz sebe uprizori kostumsko/zgodovinsko dramo, katere osrednji vektor je sprehajalna palica. Pri tem se Teorija brezdelnega razreda Thorsteina Veblena začne brati, kot bi jo naročil sam Janša:
“Večji del šarma, ki krasi ročno izdelani čevelj, brezmadežno perilo, svetlikajoči se cilinder in sprehajalno palico, kakršni tako izrazito krepijo prirojeno gospodovo dostojanstvo, izhaja iz tega, da poudarjeno namigujejo, da tisti, ki je tako opravljen, ne more biti udeležen v nobeni zaposlitvi, ki bi bila neposredno ali nemudoma v človeško korist. Elegantna obleka svojemu elegantnemu namenu ne služi le s tem, da je draga, temveč tudi s tem, da je insignija brezdelja. Ne kaže le tega, da je tisti, ki jo nosi, zmožen zapravljati sorazmerno visoke zneske, temveč istočasno dokazuje, da troši, ne da bi produciral.”
Ni v posebno pomoč, ko Zlatko takole opiše Cankarja: “Gospoda, kot ste vi, treba spoštovat in vikat.” In pristavi: “Princ z gore, princ Fužinc te čut in te more tikat.”
Veblen v nadaljevanju izpostavi ravno afiniteto med brezdelnim gospodom in športnikom/trenirkarjem: “Navada uporabe sprehajalne palice se ne zdi drugega kot trivialen detajl, če nanjo gledamo le kot na potezo sodobnega življenja, toda ta praksa ima za tisto, kar obravnavamo, določen pomen. Razredi, med katerimi je navada najbolj razširjena – razredi, ki jih splošna predstava povezuje s sprehajalno palico –, so možje samega brezdelnega razreda, športniki ter prestopniki nižjega razreda. K temu gre morda dodati še može, ki se ukvarjajo z imetniškimi zaposlitvami. To pa ne velja za običajne ljudi, zaposlene v produkciji, prav tako gre mimogrede omeniti, da ženske palice uporabljajo le v primeru bolezni, kjer je njena funkcija povsem drugačna. Seveda gre v veliki meri za zadevo vljudnostne navade, vendar so njena osnova nagnjenja razreda, ki diktira njene standarde. Sprehajalna palica razglaša, da so roke tistega, ki jo uporablja, zaposlene z vsem drugim kot s koristnim delom in potemtakem služi kot dokaz brezdelja. Obenem je orožje in v tem smislu služi potrebi, kakršno čuti barbar. Rokovanje s tako oprijemljivim in prvobitnim napadalnim sredstvom deluje nadvse pomirjajoče na vsakogar, ki je obdarjen že z zmerno stopnjo okrutnosti.”
Vse, kar Zlatko bolj ali manj počne v spotu, je brezdelje. Še več, dolce far niente. A ravno to je intrigantno. Tako kot situacionizem potrebuje veblenovski popravek, Veblen potrebuje situacionističnega. Spot – brez besed – pove tole: “Početi nič, a hkrati razmišljati, medtem ko ne počneš ničesar, je izčrpavajoče. Delati je precej laže. Slediš dobro utirjeni poti. Na delu je nekaj lenega. Delo je pobeg, poceni kupljena čista vest.” Ali denimo tole: “Spominjaš me na elegantne ljudi 18. stoletja, ki so se izrazito ubadali s svojim videzom in s tem, kakšen učinek ima na druge. To je že bila kreacija, začetek revolucije. Distanca, ki jo ustvari elegantnost, do tistih, ki niso elegantni, je ključna. Ustvari določeno praznino okoli osebe.” Oba citata sta iz Zbiralke (1967) Érica Rohmerja, ki je veljal za najkonservativnejšega izmed novovalovcev.
Očitno je, da je spot pretirano zazrt nazaj, v analogno, retro, organsko, a premore nastavke, ki jih je mogoče spraviti naprej. Dober začetek je že afirmati vse očitke v Yes Chad slogu. Kot navrže sam Zlatko: izmeček? Več od tega, izmeček izmečka. Parazit? Vsekakor, v serrovskem smislu (whatever that is) ali takšen iz istoimenskega filma Bonga Joon-Hoja. Brezdelje? You poor sods, you can’t even imagine what that is, eh?
Lice-cmerstvu prvorazrednih in drugorazrednih se zoperstavi aristokratsko-proletarsko, kjer slednje – v nasprotju z Veblenom – ni zvedeno na prestopniškost. Sodeč po JJ tviterosferi je jasno, da je tisto znamenito frazo treba obrniti: you scratch a fascist, you get a liberal. Špeckahlasti, vreščeči, cvileči, žugajoči, s prstom krileči, zgražajoči se malomeščan.3
Je mogoča sinteza med situacionizmom in veblenovstvom? Morda se skriva v parafrazi tistega znamenitega Whiteheadovega citata: »Civilizacija napreduje tako, da veča število pomembnih operacij, ki jih lahko opravimo brez … dela.« Tudi zato je predzaključni prizor, v katerem Zlatko, sedeč v oldtimer kabrioletu, nastavi glavo vetru-soncu, zgovornejši, lol, od slehernega verza. Da, nekoliko celo spomni na Ledgerjevega Jokerja v Temnem vitezu. Tisti neprecenljivi občutek, bolje, občutje. Po uspešno opravljenem delu. To je, po uspešno opravljenem brezdelju. Not post-coital. Post-work.
okej, bil je tudi že reinkarnirani Jože Plečnik [↩]
Btw, na našem instagram accountu si lahko med highlighti pogledate, kako se ti betli iztečejo. [↩]
there’s tons of them on the “other” side, obviously, too [↩]
