Tag Archives: Zoran Janković
We love this game
Bedaka prepoznaš po stavku: „Šport ni politika.“ Na takšni (domnevno apolitični) bedastoči poganjajo fenomeni, kakršen je Zoran Janković, menedžer, ki, kot pravi, ni politik. Logika bi bila sledeča: politika je umazana, posel je čist, bolje, posel je posel. Šport je pop, šport je za vse čase – tako kot športni funkcionarji.
Športno novinarstvo bi moralo biti inferiorna oblika žurnalizma, dovoljeno mu je namreč nekaj, kar naj ne bi bilo v skladu z novinarskim kodeksom: navijanje. Nacionalni komentator med tekmo sme držati pesti, tuliti, kruliti za reprezentanco „naše“ države proti reprezentanci „njihove“ države, v tem ni menda nič nekorektnega. Zaplete se takrat, ko se izkaže, da je športno novinarstvo paradigma občega. Bolj ali manj vsako novinarstvo je navijaško ter se hkrati deklarira kot nepolitično (oz. objektivno). Še več, navijanje je nacionalni šport.
Humanitarna katastrofa Stožice ni le sramota celotnega državnega aparata, je sramota družbe. Pod parolo „kraha in iger“ je lahko „ljudstvo“ uživalo (najprej v sladostrastni anticipaciji monumenta in novega športnega epa, nato v zgražanju) v predstavi gradnje koloseja, nadaljevanju Izbrisanih, le da še v spektakularnejšem, IMAX formatu. Logika medijske razdelitve na redakcije pove vse o catch-all hladnokrvnosti (naj bo ta še tako kričava): medtem ko je politična/gospodarska/človeškointeresna poročala o eksploataciji gastarbeiterja alias fastarbeiterja („14-urni delavnik v mrazu, vročini, dežju in snegu, 250 evrov plače, nič socialne varnosti“), se je športna še naprej veselila čudovitega objekta in dramatičnih tekem.
Bi šlo (drugačno) senzibilnost pričakovati od umetnosti? Zagotovo ne v kulturosferi, v kateri se je mogoče proglašati za angažiranega umetnika, potihem (ali naglas) kolaborirati z Jankovićem1 ter za vse kriviti JJ. Tudi iz te „neuravnoteženosti“ (ki je stvar habitusa, afinitete, izbirne sorodnosti) vznika t. i. desničarski resentiment in nekakšna fronta zoper „kulturo“, ne da bi se jo s tem kakorkoli upravičevalo.
Spričo krize se pozablja, da je imela saga, imenovana Stožice, še en neljubi zaplet: t. i. nogometna pravljica, ki je dala „ljudsko soglasje“ k gradnji, je v vmesnem času izpuhtela. Vpoklic, odmrznitev Katanca deluje kot poskus reševanja projekta-objekta. Če deluje retromanično, retrogradno, ni v tem nič čudnega, le kaj je v teh krajih bolj učinkovito od regresije? Lo-tech navdihovalci so predestinirani heroji nacije, ki ji je predvsem do tega, da bi ostala preprosta.
Glede na to, da so že uspehi Mazejeve lahko distrakcija, kolikšno bi nanesle šele vnovične zmage reprezentance? Nogomet je opij ljudstva, celo tega. Gnev do lastne države bi se lahko premestil na tisto, zoper katero bi “naši” ravno igrali in, kdo ve, morda bi se še tisti „Hej, hej, hej“ namesto z „je za Janšo“ spet zaključeval z „ni Slovenc“.
Slovenija bo šla naprej.
- Damjan Kozole lahko posname t. i. angažirane filme o tihotapljenju ljudi ali prostituciji in hkrati propagandni video o Stožicah, predvajan v muzeju, imenovanem MAO. [↩]
Minority Report
„Prav zato je mogoče spreminjati vrednost členov, preoblikovati ‘dober’ člen v slabega in obratno, ne da bi s tem spremenili delovanje samega nasprotja.“
Jacques Rancière
Tomaž Majer se je vrnil na proslavi dneva t. i. samostojnosti in enotnosti. Avtogena trenirka.
Kdo je trenirkar? Slabši državljan, lovilec krivin, lenuh, neuspeli, nekoristni, uličar, čefur1 …
Kdo je oblekar/kravatar? Boljši državljan, poštenjak, marljivi, uspeli, koristni, gospod (gospa), Slovenec …
Tako na svet gledajo republikanski desničarji iz ameriških najstniških komedij (kjer igrajo golf, jadrajo, hodijo na proslave in dobrodelne bankete …) ali soap oper (Blake Carrington iz Dinastije, JR Ewing iz Dallasa). Nazori, še kako aktualni v začetkih tranzicije, ko so se tisti, ki so imeli kaj/več od nje, hvalili s tem, da so japiji, in po napornem delovnem dnevu prebirali takrat obvezno čtivo – bonton. Ženice so med poletnim dopustom v hotelu s štirimi zvezdicami na samopostrežni večerji za sosednjo mizo občudujoče opazovale častitljivega gospoda tujca v obleki in kravati ter tarnale, zakaj njihovi moški nosijo zgolj karirasto srajco s kratkimi rokavi.
JJ manever je kombinacija reverse psychology in guilt trippinga, psiholoških trikov, ki so običajno rezervirani za otroke. Volilni bazi gospodov/gospa Slovencev sporoči: „Čefurji so boljši od nas, saj grejo vsaj volit za svoje. Držijo skupaj, mi pa vlečemo vsak v svojo smer. Ostanite doma, naj nas kar premagajo.“ Nakar naj bi gospod/gospa Slovenec pihnil „Aja?!“ in odhitel na volitve. Njegov glas, ki je a priori vreden več (a le kot potencialnost), z lastno aktualizacijo postane glas in pol. Čefur nima šans.
Toda kdo/kaj sploh je ta čefur? T. i. druga stran, tista, ki jo JJ pričakuje in projicira kot svoj protipol, tista, ki jo nujno potrebuje, ker brez nje ne obstaja – in vice versa, to ne more biti. Je namreč njemu identična ali vsaj ekvivalentna.
Tujstvo, manjšinjskost, čefurstvo je tisto, kar je znotraj takšne konfiguracije nemogoče misliti, čeravno je povsem realno. Tujstvo kot možnost drugačnih izbir, dejanskost drugačnih možnosti: če si tujec (kakršenkoli že – celo takšen iz JJ-eve glave), ne hodiš nujno na volitve (in tudi če voliš, ne voliš nujno za Jankovića). Če ne spoštuješ tistega, kar je Slovenija2, te nujno ne daje nostalgija po Jugoslaviji. Če si na demonstracijah, ne skačeš nujno na „Hej, hej, hej, kdor ne skače, je za Janšo“3 in nisi nujno navdušen, ko tam zagledaš ljubljenčke, gorečneže, beneficirance, olimpionike t. i. druge strani4 …
Evergrin
Z napetostmi pregnanten čas ni čas za poenostavljanja (noben ni, a ta še prav posebej ne, tudi zato, ker sam sili v njih).
Meme je poenostavitev, najsibo še tako lucidna.
Smetnjak ni izgubil volje ali navdiha za produciranje memov, toda ocenjuje, da ti niso času primerni (oziroma so času preveč primerni in takšnemu času je treba vselej kljubovati).
Zgornji primer je nazoren. Nasprotujemo vsem politikantskim opcijam, torej ne gre nobene posebej izpostavljati, saj bi to v občutljivem času utegnilo ustvariti napačen vtis. Precizirajmo: ne ukvarjamo se s sporočili (trgovanjem s sporočilnostjo), odzivov oz. vtisov ne anticipiramo ali terjamo kako drugače (v posesti nimamo niti „lastnih“ namenov), ti morajo biti nepredvideni, bolje, nesluteni, vendar obstaja tendenca, da se vsaj do določene mere reducira možnost nezaželenega vtisa, še zlasti česa v smeri: „če se spravljajo na Jankovića, podpirajo …“
Se na tako omejene, zožane kognitivne koordinatne sisteme sploh kaže ozirati, je še tako občutljivi čas vreden takšne obzirnosti?
Navkljub vsem delno prepričljivim argumentom (in ravno zaradi njih) gre na meme potenciale vseeno staviti: zgornji nam predoči paradigmatski nasmešek, nasmešek, ki se brezsramno vzpostavlja/nastavlja kot ikona (poleg Jokerja1 je neizogibna referenca še Mačka Režalka2 iz Alice v čudežni deželi).
To ni Jankovićev nasmešek, temveč nasmešek, ki sega onkraj Jankovića, onkraj, recimo temu, obstoja njegove politične figure. Nasmešek, avtonomna entiteta, ki kroži, se seli z obraza na obraz. Režeča se reža, nasmešek iz Ajshilove Oresteje: „The reek of human blood smiles out at me“. Nasmešek oblasti. Evergrin.
Michael Jackson – Smile (composed by Charlie Chaplin)
- Jankovića, vsaj dokler se ga drži nasmešek, čudovito povzema zaključek Scheferjeve knjige O svetu in gibanju podob: „Kdo je Joker? V balzacovski psihologiji je ambicioznež s podeželja, ki ima svetovne želje po uveljavitvi. Njegov program je variacija na temo ‘Zdaj pa midva, Pariz!’ Njegovo delo in sredstvo uspeha je v tem, da nenehno razširja svojo podobo, jo klonira na vsakogar kot negibno podobo in uničuje to, kar ni zmodeliral. Brez morale, brez velikega genija zla: je hkrati stvarnik, razširjevalec, propagandist ene same podobe, lastne.“ Nespregledljivo je, kako so se vsi iz Jankovićevega kroga navzeli tega nasmeška: od snahe prek Jakiča do anonimnejših podpornikov. [↩]
- “Well! I’ve often seen a cat without a grin,” thought Alice; “but a grin without a cat! It’s the most curious thing I ever saw in my life!” [↩]
Sprememba spremembe
“Politics is not the mere changing of conditions, as though it were possible to isolate them and abstract from them so as to obtain a purchase on them, but it is change within change, or the differentiation of change, which means that the meaning of history is established only in the present.”
“/…/ misliti spreminjanje zgodovinskih institucij (ali bolje: ‘spremembo spremembe’, torej alternativo neposredno opazljivim spremembam) na podlagi razmerja sil, ki so jim imanentne, in sicer ne retrospektivno, temveč predvsem prospektivno ali, če hočete, konjenkturno.”
Étienne Balibar
Parlamentarnih volitev leta 1996 se stranka SDS udeleži s sloganom Čas je za spremembe. Nedolgo zatem Branko Đurić – Đuro in Branko Šturbej zaigrata v predstavi, katere naslov se bere kot parafraza.
Mine 15 let. Čas za spermembo doživi več kot 500 ponovitev. Đurić je eden izmed 26 znanih likov, ki Jankovića pozovejo, naj kandidira na parlamentarnih volitvah leta 2011.
Branko Šturbej sedi v prvi vrsti predvolilne konvencije Pozitivne Slovenije, na kateri ima tudi govor.
Zadnja leta je Šturbejeva zamenjava v predstavi Jernej Kuntner.
Ravno Kuntner aka Mercatori je tisti, ki prebere govor na proslavi ob letošnjem dnevu državnosti.
Uvajamo še dve figuri. Pero Lovšin ob odprtju Kina Šiška leta 2009 označi Zorana Jankovića: “Končno župan, ki šteka rokenrol.”
Milan Zver se junija letos udeleži Lovšinovega koncerta in na twitterju izpostavi njegove državotvorne zasluge.
18. oktobra ima Lovšin v Španskih borcih koncert pod naslovom Za spremembo.
Na volitvah za predsednika države kandidat SDS nastopi z enakim (nad)sloganom.
