Verjetno ste ga že opazili. S tem ne mislimo na sprehajanje po parku ali gozdu, ko se ga zasliši, kako šušlja med podrastjo, da se tisti, občutljivi na himeričnost kač ali podgan, vsakič zdrznemo. Verjetno ste ga že opazili, kako vas opazuje iz izložbenih oken. Izložbenih oken prodajalnic suvenirjev, in katera prodajalnica ni prodajalnica suvenirjev v mestu, ki ga tako obiskovalci kot prebivalci razglašajo ali, samospodbujevalno, morajo razglašati za najlepše na svetu? Najlepše, najličnejše mesto na svetu je ravno pravšnje, srednje velikosti in kot tako ravno pravšnje za ravno pravšnji, srednji razred. Obstoj te zlate sredine, te petitne petičnosti, te srednjeevropske srednjerazrednosti, je kot da še zadnji klin pred vsesplošnim pobarbarjenjem.
Kaj nas gleda iz izložb suvenirskih prodajalnic? Kos, ki trdi, da bo vsemu kos. Kos je zanimiva beštija, a saj je vsaka. V širitvene (teritorialno, paritveno) namene razvija kompleksne pesmi s singularnimi variacijami, ki med drugim vključujejo “posnetke” klicev drugih ptičev in živali, a tudi naprav (alarmi, sirene, zvonjenja itd.), kar s spreminjanjem zvočne pokrajine nanaša nove in nove virtuoznosti iz generacije v generacijo, zaradi česar “oponašanje” kosa, kot si ga omisli Olivier Messiaen, zveni zelo 1952. Paul McCartney mu še kot Beatle posveti skladbo, v kateri naj bi bil utelešenje afroameriškega gibanja za državljanske pravice, pri čemer raje ne zahajamo v razmišljanje o formuli “črno je, torej poje” (tu potem menda manjka le še R. Kellyjev I Believe I Can Fly).
Zdi se, da se kos iz “vsemu bom kos” nanaša na nekaj drugega. Biti kos nečemu po definiciji SSKJ “izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela”. Primeri gredo takole: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos. New Oxford American Dictionary je s svojim “match” še zgovornejši: a person or thing able to contend with another as an equal in quality or strength, oseba ali reč, ki zmore kot enakovredna tekmovati z drugo v kakovosti in moči. Primer: they were no match for the trained mercenaries, niso bili kos izurjenim plačancem.
Oxfordova definicija nas neposredno sooči z logiko tega kosa in kosanja. Pri frazi “vsemu bom kos” se kos, jasno, ne nanaša na ptiča, temveč na kos, ki etimološko izhaja tako iz besed “kriv, nagnjen” kot tudi iz njih nasprotja “strm, navpičen, raven”. Biti “raven” je tako biti “kos” v pomenu “močen, sposoben”, a biti “kos” je tudi biti “kriv” na način, da si “zvit” ali “lokav”. Očitno si vsemu lahko kos le tako, da si raven in ukrivljen hkrati oziroma, bolje, takrat, ko lahko gladko, “izurjeno”, malodane neopazno prehajaš med njima.
“Kos” se nanaša tudi na kos kot kos nečesa deljivega, recimo, kos mesa ali kos torte (“vsemu bom kos” se zagotovo precej približa “piece of cake”). Kos etimološko izhaja iz “grižljaj”, ki je spet izpeljanka iz glagola kositi, tj. “deliti, drobiti, gristi” ali tudi “praskati, gristi, rezati”.
“Vsemu bom kos” po vsem tem ne zveni le kot bodrilni, temveč že kar bojni klic. Klic, ki je mobilizacija in pacifikacija hkrati. Ne pozabimo, da britanski Keep Calm and Carry On, ki mu dela družbo na poličkah, stenah in vanity cabinetih, izvira neposredno iz časa pred drugo svetovno vojno. Drugače rečeno, bil je del priprav nanjo ter code of conduct med njo. Kot bi veleval “samo brez panike, vojna je” in produciral hladnokrvne morilce. V tem oziru omenimo še en podpomen besede kos: predmet, stvar, ki je del istovrstnih predmetov, stvari. Recimo: kos perila med drugimi kosi perila ali kos mesa med drugimi kosi mesa, razpoložljivimi kot kanon futer.
Vendar to ni tista klasična vojna, pred katero nas svari samozvana demokracija, iz česar sledi, da ji moramo biti hvaležni za mir. Za kakšno vojno-sredi-miru torej gre?
Kos preigrava variacije: “vsemu bom kos”, “vsemu bova kos”, “vsemu bomo kos”. Kos sem lahko sam, kos sem lahko v paru, kos smo lahko tudi skupaj kot mi. Mi kot družina (midva ali midva in otroci), do klana razširjena družina, klika, podjetje, razred, narod … Mi, ki je kos, a neizogibno na račun tistih, ki niso mi, torej njih. Temu je komot, brez goljufanja, mogoče reči solidarnost. Solidarnost je presolidna (agregatno in drugače), da bi ji bilo mogoče zaupati.
Tudi zato je bolje, da ne zahajamo v srce parajoče dihotomije (premožni-revni, srečneži-nesrečneži, subjekti-objekti itd.), zanimiveje se nam zdi postaviti, da gre za tekmo, v kateri ne more biti zmagovalcev (ne poražencev), ravno zato, ker se v njej – kakor postavi definicija Oxfordovega slovarja – običajno pomerjajo, kosajo bolj ali manj enakovredni, da ne rečemo, enaki. Tisti, ki so kosu odrejeni v kosanje, ne priletavajo iz katerekoli smeri. Spopadi se odvijajo znotraj različnih in specifičnih miljejev/metiérjev, njih različne federacije imajo svoja (in tudi ne tako zelo svoja) pravila glede tega, kdo se lahko meri s kom, v čem, za kaj itd. (Srečanja – ki se temu izognejo – so redka, zelo redka. Jih ravno to potencialno dela za nekosajoče interakcije? Hkrati ne izključujmo možnosti, da je tudi sama tekma pomemben del postajanja, samopreseganja, protitendenca samozadovoljni ali samopomilovalni zaležanosti v identiteti.)
V skladu z logiko bojevanja obstaja nekakšno ravnovesje moči in kakovosti, ki zagotavlja in vzdržuje ravnovesje vzajemnega kosanja. Lahko bi rekli tudi vzajemnega mrcvarjenja, torej rezanja, trganja, mečkanja (glej zgornje definicije). “Dog eat dog” ali kos kosa kosa, ne da bi ga razkosal. Kos kosa kosa v nedogled, pri čemer se lahko tako en kot drugi tolažita s tem, da jima gre slabše ali bolje, karkoli dani moment že raje čutita. (Ne podcenjujte želje po poraženosti.) Tolažita se že tako, da si domišljata, da vesta, kako jima gre. Vselej je na voljo dovolj parametrov, da je izid neodločljiv (denar, kot je znano, ni edini kapital), a tudi začasen.
Strah pred kosi se izkaže za ne povsem iluzoričnega. Kos je podgana (rat race), a tudi kača, saj ne gre, da ne bi imel razcepljenega jezika in gibanja (kot rečeno, je raven in kriv, recimo, piči jo naravnost, a tako, da se zvira).
Je “vsemu bom kos” torej lahko kaj drugega kakor “(kljub) vsemu bom le kos, ki se kosa z drugimi kosi”?
Z vsem tem nočemo reči, da mislimo, da smo nad tekmo. Nikakor ne. Kosanju se v tem, v čemer smo, ni mogoče izogniti. Čemur nasprotujemo, je to, da bi ga delali za srčkanega. Z besedami Güntherja Andersa iz Filozofskih stenogramov, ki pripadajo včeraj, danes, zdi se, tudi jutri: “Eno najbolj pomembnih dejstev naše epohe je nagnjenje k temu, da se zmanjšuje pomen najpomembnejših dejstev naše epohe in se jih dela srčkane. Ta trend je tako silovit, tako vsakdanji in tako neizogiben, da se mu lahko upre le peščica, celo med tistimi, ki ga kritizirajo. Le redko tonu, s katerim je ta trend polemično napadan, uide, da je ta trend katastrofa.”
Seveda nihče ne verjame, da je vsemu kos. Niti pravljične tetke ne. Niti Donald Trump ne. Niti Aljoša Bagola ne. Večino časa se nam celo zdi, da nismo in ne moremo biti kos ničemur, nikomur, še najmanj ničesu, ki se razrašča vsepovsod, od lokalne do planetarno-kozmične ravni. Kosanju bi se radi izognili, vendar ne iz vzvišenosti, temveč iz občutka, da preprosto ne zmoremo, da ne hendlamo. A tudi zato, ker čutimo, da nočemo biti kos temu, čemur je treba biti kos.
Ta “nisem kos ničesu” je uvid. Je izbruh panike, kristalizacija tesnobe, “the horror, the horror”. Je depresija. Kot zapiše Franco Berardi v Po prihodnosti: “/…/ depresija je preprosto moment, ki se najbolj približa resnici. /…/ Depresija nam omogoči videti, kar si običajno prikrivamo skozi nenehno kroženje pomirjujoče kolektivne naracije. Depresija vidi, kar javni diskurz prikriva. /…/ Vendar depresija istočasno paralizira sleherno zmožnost delovati, komunicirati, deliti.”
“Vsemu bom kos” je izraz te tesnobe, panike, groze, depresije. Le da v srčkani obliki.
“Vsemu bom gos” je Smetnjakovo praznično darilo. Zato da bi našo nezmožnost in protizmožnost kosanja, naše kosanje s kosanjem, naše mimokosanje, lahko spravili v kroženje. Ga komunicirali, delili, delali na njem.
Ready-to-print različica plakata Vsemu bom gos je tule.
